Peter Opeka: Evropa ima do afriške celine veliko dolžnost, da poravna moralni dolg

Misijonarja Petra Opeko smo našli na Misijonski vasi, prireditvi, na kateri predstavljajo delovanje slovenskih misijonarjev in države, v katerih ti živijo. Opeka ima med njimi zagotovo posebno mesto. V predmestju Antananariva, prestolnice Madagaskarja, je s smetišča, iz bede in nečloveških razmer povedel na desettisoče brezdomcev in jim povrnil dostojanstvo. S trdim delom, vztrajnostjo in veliko človeške topline od leta 1990 gradi skupnost Akamasoa, v kateri je 30 tisoč ljudem pomagal zgraditi streho nad glavo, imajo tudi šest klinik, tri bolnišnice in štiri porodnišnice. Njihove šole obiskuje več kot 13 tisoč otrok, ustvarili so 3.600 delovnih mest, letno pa skupnost razdeli okrog pet milijonov obrokov. Opeka pravi, da je gradbeniško žilico, borbenost in čut za pravičnost podedoval od svojega očeta, ki je med povojnim komunističnim nasiljem za las ušel smrti, ljubezen do revežev pa od svoje mame. Za svoje delo na Madagaskarju je bil v letih 2013 in 2015 nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Pravite, da ste najraje med svojimi Malgaši. Ste zdaj na počitnicah ali na službenem potovanju? To je delovno potovanje. Vedno ko grem na pot, grem zato, da iščem pomoč za najrevnejše. Nikoli niso počitnice. Ampak ko menjam kraj, ko sem drugje, me to tudi malo poživi. Ko grem iz tiste skrajne revščine in tukaj vidim druge ljudi, z drugo miselnostjo, mi pomaga pri ravnovesju.

Zelo preprosto zveni, ko o vas rečejo, da rešujete ljudi iz revščine in jim vračate dostojanstvo. Ampak to je gotovo zahteven, naporen proces. Je potrebnega veliko boja? Brez dvoma. Treba je tudi veliko razsodnosti in najprej moraš imeti čut, da so ti ljudje v stiski. Ker so se tisti, ki živijo v skrajni revščini, te tako navadili, da se včasih ne zavedajo, da živijo tako revno, ker niso nikdar videli Evrope. "To je naša usoda," pravijo. Tej usodi se mi upiramo.

Podobno je tudi tukaj v Evropi, kjer smo v duhovni revščini, ampak tega niti ne opazimo. Ker se izgubljamo v vsakdanjih stvareh, v tem toku življenja, ki je danes tako hiter, in nimamo časa, da bi se srečali sami s seboj. Zato je to skoraj beg. Si v nekem vrvežu, ne premišljuješ, ker te tok nese. Zato pa pravimo, da je treba plavati proti toku. In to delamo tudi mi na Madagaskarju.

Zakaj je v Evropi manj veselja kot med Malgaši? Ker se zapiramo, za nas je pomemben le denar. Vtis dajemo na zunaj, ni pa pomembno, kaj je znotraj. A moja moč je v tem, kar sem v notranjosti, ne v tem, kar sem na zunaj. To, kar je zunaj, lahko veter odnese. Sram nas je biti to, kar smo. Če bi bili bolj odkriti in spontani in nas ne bi bilo sram pokazati, kaj smo, bi bilo življenje lepše.

In lepo bi bilo, ko bi se ljudje na ulicah pozdravljali. Pri nas se pozdravljamo, četudi se srečamo štirikrat na dan. Ali z besedo, z roko, z nasmehom, vedno nek pozdrav. Nikoli pa ne gremo mimo nekoga, ne da bi imeli človeški odnos. Tega človeškega odnosa tukaj v Evropi ni. Že tako je tu zelo hladno, potem pa še ta človeška hladnost, ki človeka zapre vase, da mu ne uspe biti spontan. Spontanost je odrešenje! Zakaj bi se delal junaka, če nisem? Zakaj bi se delal ponižnega, če nisem? Zakaj bi se delal radodarnega, če česa takega nikoli nisem storil. Bodi to, kar si. Tudi to je evangelij – biti pristen človek. Pristnosti nam manjka predvsem v razvitih državah.

Zakaj se izgubi? Človek bo vedno v skušnjavi, da hoče biti več kot drugi. Jaz moram druge podrediti sebi. To nosimo vsi. Samo ko se odločim, da se ne bom podredil, lahko z drugim govorim, pridem v stik in sva tako oba obogatena. Najti bi morali mostove, ki bi nas združevali in prek katerih bi si izmenjevali pogum. Ljubezen je vedno dvosmerna pot, nikdar le enosmerna. Egoizem nas potlači, ljubezen pa nas dviga.

Kako povrnete dostojanstvo nekomu, ki je živel na smetišču in se počuti popolnoma nevrednega? Takih ljudi je tudi med nami veliko. Ne živijo sicer na smetišču, so pa morda izrinjeni iz družbe, trpijo zaradi nasilja ali pa jim je bilo kakorkoli drugače odvzeto dostojanstvo. V tem vprašanju je veliko psihologije. Nimam nobene formule, kako bi to rešili. Dostojanstvo je Bog že dal, ljudje ga morajo v sebi le odkriti, mi ga samo pomagamo odkrivati, smo samo orodje, ki ga uporabi Bog, da človeku reče: "Ti si tudi ljubljen in odrešen! Zakaj živiš tako žalostno, zaprto? Bodi svoboden, vesel, pojdi k bratom in sestram. Bodi živ!" Ni receptov za kaj takega. Naše notranje duhovno bogastvo narekuje, kam in na kakšno pot moramo iti.

Vaše knjige nosijo naslov Bojevnik upanja, Dnevnik spopada. V čem je ta boj? Proti čemu se moramo bojevati? To je boj že s samim človekom, s tem egoizmom, ki ga nosimo v sebi. Ravno tako kot nosimo v sebi dostojanstvo, Božjo ljubezen in odrešenje. Egoizem hoče, da se zapiram vase, da ne zaupam več sočloveku, da izgubim sočutje za sočloveka, češ da izgubljam čas.

Potrebni so nov korak, novo upanje, nova ljubezen. V tem je ta boj. Ker se nenehno prenavljaš. Mi pa rečemo, da je dovolj dela, dovolj truda. Dokler sem živ, tega ne smem reči, ker je v meni Božja energija, tako kot v vseh nas. Ta ne bi smela nikdar reči, da je dovolj. Nekdo mi je dal življenje in duhovno moč, energijo. Dal mi jo je zastonj, zato jo moram tudi jaz zastonj posredovati naprej.

Pravite, da je vse, kar počnete, vaša dolžnost. Kaj je pa naša vsakdanja dolžnost, tukaj? Dolžnost je pomagati sočloveku. Ko spoznate, da ste Božji otrok in da smo vsi otroci stvarnika – tega lahko na različnih koncih sveta imenujemo drugače, ampak je isti stvarnik. Mi rečemo Bog. Ta Bog mi je dal ta razum, srce, čutenje, da sočustvujem s tistim, ki trpi. V tem sem človek. V tem sem Božji otrok, ker sem njegova slika.

Vsi smo Božja slika, ko delamo v tisto smer, za katero je Bog rekel, da je smer proti sreči. Je pa tudi druga smer, ki vodi v prepad, ne gre v blagor tebi ali drugim. A nam je dal svobodo, da izberemo. Pot, ki pelje v prepad, je tako lepa, pozlačena, privlači, ta, ki vodi do prave sreče, pa je težka pot, neprivlačna. Veliko bratov in sester gre po tisti poti, ki jih privlači. Moramo se prepričevati, da gremo po pravi poti.

Se ljudje v revnejših krajih lažje odločajo za to pot? Ko je človek manj navezan na materialne dobrine, je bolj prost. V tem smislu: da. Samo kot človek pa ne – vsi nosimo v sebi nekaj, kar nas teži. Lahko rečemo egoizem. Ampak ko nisem navezan na materialne stvari, sem bolj prost. Zato so oni bolj prosti, da sprejmejo resnico, evangelij, bratstvo.

Tukaj v Evropi so nekoč to tudi imeli, danes pa je družba tako napredovala, da ste se izgubili v napredku. Nekateri so pozabili na svojo notranjost, na tisto, kar je bistvo človeka, da ima svobodo odločanja in da je edinstven. Da ima neko poslanstvo. Na to smo pozabili. Vdali smo se v tok, za katerega ne vemo, kam nas pelje. Vidimo, da se vedno bolj ločujemo. Napredek je kot ječa, človek pa je bil ustvarjen za svobodo. Svobodni ste, ko niste navezani na nič.

Zakaj se revščina na Madagaskarju povečuje? Prvi reveži, za katere smo delali pred 25 leti, imajo zdaj že svoje otroke. Ti otroci pa svoje otroke. Življenje se nikoli ne ustavi. V tej deželi imamo zelo slabe voditelje, ki se ne zanimajo za svoj narod, ga goljufajo, mu lažejo, ne izpolnjujejo svojih obljub. Zato postajamo vedno bolj revni.

Malgaški narod je zelo navezan na svoje navade. Zato se manj zanima za politiko in ekonomijo. Voditelji lahko zato živijo, kakor hočejo, brez odgovornosti. Naši ljudje na smetišču pa so zdaj spoznali, da to ni bila njihova usoda, ampak napaka domačih voditeljev.

Tudi vi ste voditelj. Hkrati pa ste v službi ljudstva, svojih ljudi. Kako povezujete svojo voditeljsko vlogo in služenje? To je zelo blizu. Voditelj, če je pravi voditelj, je sredi svojega ljudstva, nikdar zunaj. Jaz sem en delavec več v tej skupini. Odgovornost je različna, vsi pa smo enakopravni, vsi imamo iste dolžnosti. Ta odgovornost mi je bila dana, ker so mi ljudje zaupali. Če te odgovornosti ne bi več živel, bi izgubil njihovo zaupanje. Nobene moči ne bi imel več.

V vaši skupnosti imajo posebno mesto delo, šola, red, disciplina. Zakaj je to tako pomembno? V skrajni revščini so ljudje živeli v anarhiji. A v anarhiji ni mogoče živeti, ker tam močnejši izkorišča šibkejšega. Želimo živeti v enakopravnosti, se spoštovati, si pomagati, se ljubiti. To se naredi le prek vzgoje in discipline.

Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda mojega brata, sočloveka. To je treba otroke naučiti. Nihče mu ni rekel: "Dovolj je, zakaj si udaril svojega bratca?" Potrebni sta vzgoja in disciplina. A ta disciplina mora biti v okviru spoštovanja. Ne disciplina zaradi discipline. Pomaga, da lahko živimo skupaj.

Kako tem ljudem, ki so navajeni anarhije, dopoveste, da je disciplina potrebna? Najprej v njihovem jeziku. Povedati jim je treba, da tudi njihovi predniki niso živeli v anarhiji, ampak so živeli v slogi, spoštovanju. Ker je revščina na Madagaskar prišla pred 60 leti. Vzamemo lahko zgled njihovih prednikov, prej življenje ni bilo tako. Izneverili smo se pravi poti, ker smo padli v prepad. Zdaj je treba priti iz tega prepada, če hočemo svojim otrokom dati vredno življenje.

Pravite, da uživate na športnih tekmovanjih, kjer vsak otrok pokaže, kaj zna. Zakaj spodbujate tekmovalnost? Tekmovalnost v pomenu, da drug drugega spodbujamo k večjemu naporu. Ne zato, da bi drugega podcenjeval. Šport je v Akamasoi, kjer imamo 13 tisoč otrok, za nas velik medij, sredstvo, pot, da človeku pomagamo, da se bojuje v okviru pravil. V vsakem športu so zakoni. Imate sodnika, ki reče: "Tukaj si se prekršil, daj žogo nasprotniku." To je tudi lekcija za življenje. Ko se prekršiš, moraš nehati, si kaznovan in ne smeš ponoviti. Če boš ponovil, boš moral iz igre. To je za družbo lep zgled. Tudi družba živi v okviru zakonov, ki smo jih ustvarili sami. Zdaj jih je treba spolnjevati.

Vaš jutrišnji nastop v Tivoliju ima naslov Pričevanje o pravici in pravičnosti. Zakaj se vam to dvoje zdi tako pomembno? Ker ne moremo živeti brez pravice. Pravica je temelj našega skupnega življenja. Ko živimo zunaj te pravice, nekomu škodujemo, nekdo je prizadet. Ne morem reči: "To ni moja krivda, škoda zanj!" Odgovoren sem zanj, moj brat je.

Pravica je temelj, da bo med nami vedno vladala harmonija. Če je danes na svetu toliko vojn, ubijanja, zla, nasilja, je to zato, ker ni pravice. Pravica, na kateri bi moralo vse temeljiti, je izginila. Zato mislim, da sta pravica in pravičnost pot, po kateri moramo iti ljudje, če hočemo ustvariti boljšo družbo.

Je Afrika danes tako revna, ker je bil zahodni svet do nje nepravičen? Smo mi odgovorni za stanje, kakršno je? Da, brez dvoma. Gre za zelo veliko zgodovinsko napako Evrope, ker so šli kolonizirat druge države. Prišli so s predsodkom, da so višji, močnejši, da so "bolj ljudje" kot domačini. To napako je treba popraviti. Evropa ima veliko dolžnost, da afriški celini poravna ta moralni dolg, ki ni samo vračanje denarja, treba je gledati širše.

Najprej je treba videti narode kot enakopravne nam, priznati njihovo dostojanstvo, spoznati njihovo zgodovino in vse lepo v njihovih navadah. Ker je Afrika najrevnejša celina, je treba pomagati tudi materialno, da se postavijo na noge. Od tega pa smo še zelo daleč.

Zaradi napuha želite imeti vedno več – nikjer se ni mogoče ustaviti. Ne vem, ali nam bo uspelo kdaj prepričati vse, da se med seboj ne bi napadali. To bo verjetno vedno obstajalo, zato pa imamo zakone, da smo kaznovani, če nasprotujemo pravicam svojih bratov in sester, četudi so iz Afrike.

Vaši sodelavci so domačini, ker znajo bolje pomagati svojemu ljudstvu kot mi. Kaj pa lahko stori vsak od nas? Lahko pridete pogledat, med nami lahko preživite kak mesec. Ne more pa priti bel človek z mislijo, da jih bo naučil pravilno živeti. Oni znajo živeti. Imeti je treba veliko spoštovanja. Biti moramo enaki. Ne prenesem več besede "učiti". Malgaši bi tudi lahko prišli Evropo učit veselja, pa jim ne pustijo, ker ne dobijo vizuma. Da pride Malgaš v Evropo, mora na vizum čakati ves mesec in za to veliko plačati.

Evropejci pa lahko pridejo na Madagaskar in na letališču v pol ure dobijo vizum za en mesec in ga lahko podaljšajo za tri mesece. Tudi v tem ni enakopravnosti. Koliko svojih sodelavcev sem hotel poslati v Evropo na izobraževanje, na obisk, a niso mogli priti, ker ni bilo dovoljenja, pa ne vem, zakaj. Ni vzrokov. Že večkrat sem napisal odprto pismo francoskemu konzulatu, kakšno krivico delajo. Kje je spoštovanje malgaškega naroda?

Kaj za vas pomeni biti misijonar? Živeti po evangeliju z domačimi Malgaši. Če to njim kaj pomeni, želijo takega človeka posnemati. Ker je odprt, ker posluša, ker pomaga, ker je dober, ker deli – v tem je evangelij. Ni toliko v poučevanju kot v življenju. Zato smo na smetišču imeli tak odziv najrevnejših ljudi. Ker naše življenje ni bilo v teoriji, ampak v dejstvih. Takemu človeku so želeli slediti. Ker jim pomaga, ker jih spoštuje, ker jih ljubi.

Finančna, socialna pomoč in evangelizacija gresta druga z drugo. Delam stanovanje, ker čutim, da brez stanovanja ni družine, in če ni družine, kako boste gradili boljše življenje? Kje boste živeli ljubezen, če pa živijo na smeteh? Ne morem ločiti, ali delati kot človek ali kot kristjan. Zame je to ista stvar. Sem, kar sem.