Ponedeljek,
30. 5. 2011,
8.09

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

politika

Ponedeljek, 30. 5. 2011, 8.09

8 let, 7 mesecev

"Obsojanje politike je reševanje lastne lepe duše"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Filozof Igor Pribac opozarja, da bi morali mnenje, da vsa politika zaudarja, še razširiti in se vprašati tudi o nas samih.

Z docentom na filozofski fakulteti dr. Igorjem Pribcem smo se pogovarjali o tem, česa bi se morali zavedati in kakšna vprašanja bi morali postaviti sami sebi, ko trdimo, da politika zaudarja in ko na referendumih glasujemo proti. Referendum o pokojninski reformi naj bi bil gromozansko pomembna in odgovorna odločitev za Slovence. Se strinjate s tem? Zelo pomembno bo vplivala na prihodnost v Sloveniji. Imela bo posledice, finančne in tudi drugačne, socialne. Smo Slovenci pripravljeni nanjo? Referendumske in volilne pridejo nekega dne in pripravljenost ni nikoli zadostna. Gotovo pa je, da smo na to referendumsko odločitev izrazito nepripravljeni. Vanjo smo vstopili v psihološkem stanju, ki ne prinaša razumne, brezstrastne odločitve.

Zakaj? V raziskavah javnega mnenja se za podpornike strukturnih reform razglaša več kot 80 odstotkov volivcev, celo več kot jih načelno nasprotuje predsedniku vlade. Ampak lahko se zgodi, da bomo zavrnili tri zakonske predloge, ki so natanko to – strukturne reforme. Po zakonu o malem delu to čaka še zakona o pokojninskem zavarovanju in o delu na črno. To govori o shizofreniji slovenskega volivca. Sam o sebi misli, da je reformno naravnan, ko mu je ponujeno odločanje o prvi, drugi, tretji reformi, pa vse tri zavrne.

Mogoče so pa slabe. Mogoče so slabe. Ampak vsaj pokojninska reforma ima med strokovno javnostjo, ekonomisti pa tudi med sociologi, politologi, filozofi, lahko rečemo celo med izobraženimi ljudmi, intelektualci, visoko stopnjo podpore. Kljub temu se ljudje nagibajo k drugačnim odločitvam. Ali to ne govori o tem, da je v resnici podpora reformam zgolj načelna, ko pride vsaka izmed njih, pa je vselej sprejeta kot slaba? Koliko časa lahko ti ljudje, ki nasprotujejo reformam en bloc (v celoti), nadaljujejo? Če bi bilo še pet referendumov o predlogih strukturnih sprememb in bi bili vsi zavrnjeni, ali bi se še lahko razglašali za reformno naravnane? Mislim, da bi morali imeti težave. Že ob tej pokojninski reformi bi se morali ljudje zamisliti.

Kaj bi se morali vprašati? So v skladu s samim seboj? Bi morali opustiti eno od obeh mnenj? Bi morali podpreti eno od teh reform ali prenehati misliti o sebi kot o reformno naravnanih?

So Slovenci že od nekdaj taki, je kriva vlada, ker tako ravna z njimi, je kriva kriza? Vse to. Začnimo z vlado, da ji povemo, kar ji gre. Zagotovo v prvih dveh letih krize ni pripravila ljudi na to, da prihaja čas upadanja osebnega standarda, ko se je pametno še pravi čas odreči nekaterim stvarem, in da bo v imenu doseganja ciljev v prihodnosti treba sprejeti omejitve v sedanjosti. Prihaja čas odločitev, ko se bomo verjetno odločali o možnostih, ki jih ljudje težko razumejo kot pozitivne, ker sta tako boljša kot slabša možnost pod sedanjo ravnjo kakovosti življenja. Ljudje težko psihološko sprejmejo, da je neka možnost dobra, če je slabša od zdajšnje.

Ali to izvira tudi iz občutka pravičnosti? Morda se ljudje sprašujejo: zakaj bi se odrekali, če pa se naša država skoraj ničemur ne odreka, politiki se ničemur ne odrečejo, država nič ne vzame delodajalcem, nič ne vzame krivcem za krizo, bankam, ki so dajale sporna posojila, daje denar? To je evidenten in gotovo zelo pomemben dejavnik, ampak so še drugi. Razmere, v katerih so tisti, ki bodo odločali, imajo za seboj deset let nenehne visoke gospodarske rasti. Zdaj imamo razočaranje ob nastopu krize, ko se je rast obrnila navzdol in so se razgalile vse slabosti sistema in neprilagojenost gospodarstva novim razmeram v svetu. Spopad s tem ogromnim valom, ki je pljusknil na nas, bi morali opraviti veliko prej. Zdi se mi, da ga opravljamo prav v debati o pokojninski reformi. V nekaj tednih opravljamo tisto delo, ki bi ga morali v prvih dveh letih po krizi in ga nismo, kot družba. Vlada ima svojo odgovornost, ampak po svoje je vlada, ko je delovala – in to dobro, priznam – kot amortizator najhujših socialnih vprašanj na psihološki ravni, pripomogla k temu, da se je ta spopad z realnostjo, ki se dogaja zdaj, lahko odlašal.

Kako nam gre spopadanje z realnostjo? To je vedno trdo. Realnost je daleč od tiste, ki so jo imeli v glavah. Zdelo se nam je, da je po vstopu v EU mogoča samo pot navzgor, celo več, za pot navzgor nam bo treba vedno manj delati in bomo lahko potegnili vesla v čoln in nehali veslati. V teh pričakovanjih, ki so po močno usidrana v ljudeh, je težko odločati o tem, kako si bomo sami zniževali pričakovanja in si naložili dodatno breme.

Lani jeseni ste govorili, da je v Sloveniji vse večje zanimanje za politiko. Kako se to sklada s velikim odporom do politikov? Da, opraviti imamo z obojim. V nekem trenutku je bilo slovensko javno mnenje zelo enotno, da premier svoje vloge ne opravlja dobro. Potem se je mnenje, da koalicija ne opravlja svoje vloge, razširilo, zdaj menijo, da vsa politika zaudarja in jo je treba zamenjati. Pozor, to mnenje bi morali še razširiti in se vprašati tudi o nas samih. Ljudje bi se morali vprašati o svojih stališčih. Obsodba politika pozablja, da so te politike izvolili isti ljudje in to s programom, ki je bil reformen. Zdaj pa ljudje odrekajo podporo in hkrati obsojajo politike, kot da so edini krivci. V tem obsojanju politike en bloc vidim poskus reševanja lastne lepe duše. Vsak posameznik hoče zelo ločiti tiste, ki so krivi, in sebe ohraniti kot popolnoma nedolžnega. Če reformi ne bo uspelo, bi morala ta lepa duša propasti.

Ne gre za to, da bi se politiki ob volitvah kazali drugačne, kot se zdaj, ampak se je zgodil spopad z realnostjo in ljudje iščejo krivca? Tako. Politiki imajo resno odgovornost, vendar se na neki točki ta odgovornost konča in gre za spoznanje, da je kriza v resnici razgalila strukturno neprilagojenost slovenskega gospodarstva, ki je ostalo zacementirano v osemdesetih. Nepoznavanje razsežnosti krize, ki je povezano z idejo, da je slovenska država branik pred vplivi sveta, je omogočila, da naredimo slovenske politike za absolutne krivce. Mislim, da se ravno glede tega bije odločilni boj v zvezi s pokojninsko reformo.

Je v takih razmerah sploh smiselno iskati politične alternative, nove stranke? Seveda je treba osveževati politične predstavnike in tega je bilo v Sloveniji premalo. Ampak nekdo, ki dobro kritizira delo vlade, še ni dober politik. To sta dve različni spretnosti. Tehnično dober politik ne postaneš čez noč. Sveži obrazi res lahko prinesejo izhodiščno poštenje, nekontaminiranost z vplivi omrežij, ampak to so le začasna stanja, ki se v političnem svetu nujno spremenijo. Gotovo je, da bomo imeli še naprej opravka z večino akterjev, ki jih danes gledamo na političnem prizorišču. Vedeti je treba, da politiki ni alternative. Politika je zelo zahtevno početje, ki je še težje v časih, kot so današnji, ko so pritiski različnih skupin civilne družbe, kapitala in raznih socialnih skupin še večji.

V Sloveniji imamo občutek, da politika dela zelo slabo, da upošteva samo interese svojih prijateljev. Ta občutek je zdaj pogost in tudi upravičen. Ampak tudi zato, ker se je javnost v zadnjem desetletju ukvarjala z višanjem svojega osebnega standarda in se ji je zdelo, da se ji s politiko ni treba ukvarjati. Zdelo se je, da so stvari približno prav naravnane in lahko potegnemo vesla v čoln ter se ukvarjamo s svojimi zasebnim veseljem in tegobami. Tega luksuza si v politiki ne moreš dolgo privoščiti, v času krize pa sploh ne. Končno smo prišli do zanimanja za sfero politike, sodelovanja pri odločanju. Napovedi za udeležbo na tem referendumu so podobne kot za volitve. Ljudje so stvar vzeli zares in se bodo vmešali prvoosebno.

Tu vidite upanje za naprej? Vseskozi vidim upanje za naprej. Politika bo vselej dobra, če bo obstajal ultimativni nadzorni mehanizem, to ni politika sama, v republikanski ureditvi so vselej državljani. Tega vrhovnega nadzornega organa do nedavnega, do pred nekaj meseci, skoraj nismo imeli.