Nerazdružljivi dvojec Feliks Burgar in njegova Lucy: Imam le eno željo #video

Feliksa Burgarja v Mengšu vsi poznajo. Če ne zato, ker jim je napeljal elektriko ali zamenjal kakšno žarnico, pa zaradi psičke Lucy, desetletne švicarske ovčarke, brez katere ne gre nikamor. Morda ste za njegovo junaško zgodbo, kako se je rešil iz poplavljene hiše, slišali iz medijev. Mi smo ga obiskali dobre tri mesece po poplavah v stanovanju v Ljubljani, ki mu ga je odstopila Zveza paraplegikov Slovenije. Na vratih smo bili kljub vsem preizkušnjam, ki mu jih je na pot prineslo življenje, deležni močnega stiska roke in vedrega obraza. Takoj za petami mu je sledila Lucy, s katero sta po avgustovskem dogodku postala še bolj povezana.

"Moja psička Lucy je bila zunaj, gledala me je skozi okno in spuščala take glasove, kot jih od nje še nisem slišal. Tega ne znam opisati. Vem, da mi je hotela pomagati, a mi ni mogla. Prepričan sem, da me ima zdaj še rajši, ne spusti me izpred oči, ker se boji zame," pripoveduje Burgar, ko se spominja letošnjega 4. avgusta. 

Psičko Lucy sta mu pred desetimi leti podarila hčerka in sin. Od takrat sta neločljiva, povodca na sprehodu Burgar sploh ne uporablja. "Samo pogledava se in vse veva," v smehu pove sogovornik. Foto: Gaja Hanuna

Njegova hiša stoji sto metrov od reke Pšate, ki je "potopila" Mengeš. Burgar je bil tisto jutro sam doma, saj je sin odšel na delo. Od opozoril gasilcev do trenutka, ko je bil invalidski voziček že v vodi, je minilo le nekaj minut. Ker je iz dnevne sobe želel rešiti pomembne dokumente, se je z vozičkom prebil do tja, ven pa ni mogel, saj je voda odnesla klančino, ki je povezovala dnevno sobo in kuhinjo. Burgarju ni preostalo drugega, kot da se je zvrnil z invalidskega vozička, šel v vodo in se po rokah prebil iz hiše. Tistega dne bi lahko utonil. 

"Spominjam se trenutkov, ko sem si mislil, kako se bom rešil in prišel iz sobe. Voda je naraščala hitro, ena, dva, tri in kolesa so bila v vodi. Rekel sem si, da moram zdaj ven, da tukaj ne bom umrl."

Spodaj si oglejte posnetek, kako je voda 4. avgusta drla po Mengšu, kakšno škodo so poplave pustile na Burgarjevi hiši in kako poteka sanacija. 

​

Hišo, v kateri je Burgar živel vse svoje življenje, torej 66 let, je voda povsem uničila. Trenutno s pomočjo sorodnikov in prijateljev sanirajo nastalo škodo. "Največ škode je naredilo kurilno olje. V kleti sva imela s sinom polno cisterno kurilnega olja. Voda je cisterno dvignila in prevrnila, voda iz kleti pa je poplavila bivalne prostore. Vse je bilo prepojeno s kurilnim oljem. Stene smrdijo, tlaki smrdijo. Tlake smo skopali ven in na novo betonirali. S sten bo treba odstraniti omet in jih na novo ometat. Vsa vrata, vse pohištvo, vse je šlo ven," opiše Burgar. 

"Nikoli v mojem življenju v Mengšu ni poplavljalo, to ni poplavno območje. Seveda hiše nismo imeli zavarovane proti poplavam, tako da tudi s tega naslova nismo dobili veliko," pripoveduje Burgar. Še vedno čaka na finančno pomoč občine in države, a pravi, da je že maksimalno hvaležen za to, da občina plačuje dvoz gradbenega materiala. Foto: Gaja Hanuna

Edino, kar mu je uspelo rešiti, sta bila denarnica in telefon, ki ju je instinktivno spravil v plastično posodico od sladoleda. Ker se sestri tisto jutro ni oglasil na telefon, je vedela, da je nekaj narobe. Pred hišo ga je vsega premočenega našel sorodnik in skupaj s prijateljem sta ga odnesla na podstreho. Tam sta s sinom preživela eno noč, nato so ju za nekaj dni k sebi vzeli prijatelji iz bližnje hiše. Burgarju je na pomoč priskočila Zveza paraplegikov Slovenije in mu priskrbela začasno streho nad glavo.

"Bil sem čisto iz sebe, tresel sem se, ponoči nisem mogel spati. Razmišljal sem, kaj bomo naredili, kako bomo obnovili domačo hišo, v kateri sem živel vse svoje življenje. Fizično sem v redu, a psihično je težko. Imam streho nad glavo, nimam se kaj za pritoževati. A telo je tukaj, glava pa je doma," pripoveduje Burgar. 

Burgar pove, da so ga poplave, ki so mu uničile dom, psihično bolj sesule kot pa nesreča, ki ga je pred desetimi leti prikovala na invalidski voziček.  Foto: Gaja Hanuna

Prizna, da ima zdaj večje psihične težave, kot pa jih je imel pred desetimi leti, ko je zaradi padca pristal na vozičku. Ker je po izobrazbi električar, je tako kot že ničkolikokrat tudi tisto nedeljo menjal žarnico v telovadnici v Mengšu, kjer je njegova hčerka, sicer uspešna igralka namiznega tenisa, trenirala. Splezal je na lestev, a ker je bila ta prenizka, žarnice ni dobro dosegel. Padel je z višine štirih metrov in si zdrobil tri vretenca. 

"Dobro se spomnim. Ležal sem na parketu in hotel vstati pokonci, a nisem mogel, noge me niso ubogale. Spomnim se rešilca, zdravnice in dveh reševalcev. Vprašala me je, če čutim noge. Dali so me na nosila in odpeljali v UKC Ljubljana. Tam me je operiral dr. Marko Jug, zdajšnji generalni direktor kliničnega centra. Slikali so mi hrbtenico in dr. Jug mi je razložil, kam vse mi bo vstavil devet vijakov in dve ploščici iz titana. Potem me je vprašal, ali se s tem strinjam. Tega stavka ne bom nikoli pozabil. Verjetno mora to vprašanje zastaviti po službeni dolžnosti, a vseeno se mi je v tistem trenutku zdelo smešno. Kaj le bi mu lahko odgovoril? Komu boš zaupal, če ne zdravniku? Lani, ko sem padel z vozičkom in si zlomil kolk, sva se z dr. Jugom spet srečala. Spomnil se me je, segla sva si v roko. Takrat sem jim rekel, da upam, da se v bolnišnici nikoli več ne vidimo," pove Burgar. 

Po operaciji je mesec dni preživel v kliničnem centru in skoraj šest mesecev v rehabilitacijskem centru Soča. 

"Moje stanje se je vseskozi izboljševalo in to me je motiviralo. Bil sem pozitiven. V Soči sem na hodniku pogosto kakšno zapel, s sestrami sem se dobro razumel. Ko sem bil že na vozičku, sem šel v bližnjo trgovino in jim prinesel sladoled. Krasna ekipa, tako v Soči kot tudi v UKC Ljubljana," se svojih dni v rehabilitacijskem centru spominja Burgar. Foto: Gaja Hanuna

Kljub vsem preizkušnjam, ki so Burgarja v življenju doletele, ostaja pozitiven in motiviran, da se kmalu vrne domov. Hišo postopoma obnavljajo, pri sanaciji pomagajo sorodniki in prijatelji.

"Upam, da bodo dela zaključena okoli maja. Takoj, ko bo vreme dopuščalo, ko bo vsaj malo toplo, se bom vrnil domov. Tudi če ne bo še vse zaključeno, bom šel domov, eno sobo bomo že uredili," pove Burgar in doda, da je ponosen na sina, ki pomaga pri obnovi hiše. 

Čeprav je bila selitev iz hiše v blok sredi Ljubljane zanj in za psičko Lucy velika sprememba, se zdi, da sta se dobro znašla. Zveza paraplegikov mu je odstopila tudi vozilo, zato se z Lucy ob sobotah rada odpravita na tržnico v BTC, peš gresta tudi do središča mesta.

"Imam svojo Lucy, spoznal sem se z nekaterimi sosedi. Prvi dan mi je soseda prinesla zaboj živil, pa me sploh ni poznala. Zdaj mi skuha joto, prejšnji dan sem dobil dve polnjeni papriki," pove Burgar. Pravi, da so mu ljudje v najtežjih trenutkih nesebično priskočili na pomoč. "Hvaležen sem zvezi, vsem sorodnikom in prijateljem, vsem ljudem, ki so mi kakorkoli pomagali. Še danes me ljudje kličejo in sprašujejo, ali kaj potrebujem."