Sobota, 1. 6. 2019, 10.07
5 let, 5 mesecev
Makedonka v Ljubljani: V tem mestu bi lahko živela za vedno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,20
19
Teodora Lazarevska je športna navdušenka, ki bi mednarodno novinarsko kariero rada gradila v Sloveniji. Opaža, da je sistem v Sloveniji narejen tako, da državljanom pomaga. "Slovenci na družbo gledajo kot celoto, tega v Makedoniji ni. Vsak skrbi le za svoje preživetje," pravi. Čeprav se je slovenskega jezika, preden se je preselila, učila devet mesecev, slovenskih kolegov zaradi pogovornega jezika in narečij sprva ni prav nič razumela. "Profesorji na srečo govorijo v knjižni slovenščini," pravi devetnajstletnica, ki je prepričana, da bo jezik do konca študija obvladala.
Teodora ali Tea, kot jo kličejo prijatelji, je zelo družabna in zgovorna oseba, ki rada spoznava nove ljudi. Ima veliko prijateljev v Makedoniji in zdaj tudi v Sloveniji. Ogromno pa ji pomeni tudi družina. "Imam srečo, da so me starši od nekdaj podpirali in mi pomagali pri izpolnjevanju želja. Od najmanjših malenkosti pa do pomembnih življenjskih odločitev," pravi.
Večino svojega življenja je preživela v Skopju, kjer je obiskovala tako osnovno kot srednjo šolo. "Šola mi je predstavljala veliko več kot le pouk in ocene. Tam sem dobila priložnost za aktivno sodelovanje v projektih, ki so me zanimali," pravi.
Gimnazija, ki jo je obiskovala, je organizirala veliko prireditev, kar ji je omogočilo spoznati ogromno ljudi, a predvsem je lahko spoznala sebe. "Svoje interese in želje. Tako sem ugotovila, katere družbeno relevantne teme so mi všeč in posledično, kaj bi rada študirala," razloži Tea.
"Diploma, ki bi jo dobila v Makedoniji, ni niti približno tako uveljavljena kot slovenska"
Devetnajstletnica je od nekdaj vedela, da jo zanima šport, a ne zgolj kot igra, temveč tudi njegov sociološki pomen. "Še posebno njegov način povezovanja ljudi. Ko gledam tekme, me ne zanima le, katera ekipa bo zmagala, ampak se posvečam predvsem odnosom med navijači in ekipo ter odnosom med soigralci."
Združila je svoje interese in se odločila, da bi rada študirala novinarstvo. "Takoj, ko sem začela razmišljati o novinarstvu, sem vedela, da bom morala študirati v tujini. V Makedoniji študij novinarstva ni kakovosten, prav tako diploma, ki bi jo dobila v Makedoniji, v tujini ni niti približno tako uveljavljena kot slovenska," pojasnjuje.
Poleg tega po Teodorinem mnenju Makedonija nima posebej razvitega nacionalnega športa, kar pomeni, da makedonski športni novinarji pogosto pišejo o športnih dogodkih iz tujine, katerih se zaradi finančnih razlogov redkokdaj dejansko udeležijo.
"Slovenija je bila najboljša izbira, saj sem želela videti, kako živijo ljudje v Evropski uniji, prav tako pa sem ostala dovolj blizu doma, da nisem doživela kulturnega šoka," razlaga Tea in nadaljuje, da ima Slovenija med balkanskimi državami najbolj kakovosten, predvsem pa funkcionalen šolski sistem.
"To je mesto, v katerem bi lahko živela vse življenje"
Starša sta jo pri odločitvi podprla in jo februarja 2018 pospremila na informativne dneve fakultete za družbene vede v Ljubljani. "Moja prva misel, ko sem prišla, je bila: 'To je mesto, v katerem bi lahko živela vse življenje.' Konec septembra istega leta sem se preselila v Slovenijo."
V zadnjih osmih mesecih si je ustvarila rutino in Slovenijo začela doživljati kot svojo državo. "V Ljubljani sem spoznala veliko prijateljev, zato mi nikoli ni dolgčas. Vsak dan grem na predavanja, potem pa na kavo s kolegi. Pogosto gremo tudi v klub ali gledališče," opisuje svoj vsakdan.
"Opravljam svoje mesečne obveznosti, plačujem račune, nakupujem. Veliko časa preživim tudi v knjižnici, kjer se učim za izpite. Res se trudim, da bi živela podobno kot moji sovrstniki in se popolnoma integrirala v družbo," dodaja.
"Pogovorna slovenščina je nekaj čisto drugega kot knjižna"
Težava, s katero se tujci pogosto srečujejo, je obvladovanje jezika. Ta je, zlasti za bodočo novinarko, zelo pomemben. "Preden sem prišla študirat v Ljubljano, sem v Makedoniji devet mesecev obiskovala tečaj slovenščine. Pogoj za vpis na novinarstvo je bil med drugim tudi ta, da imam opravljen izpit B2 iz slovenskega jezika," razlaga.
Enkrat tedensko je obiskovala individualne tečaje, na katerih se je naučila osnov knjižnega jezika. Nekoliko sta ji pomagali predhodni znanji srbščine in nemščine. "Kot nekdo, ki govori tudi angleško in špansko, moram povedati, da se je bilo veliko lažje učiti popolnoma tujega jezika, ki ni podoben makedonščini. Podobnosti med makedonščino in slovenščino učenje pogosteje otežijo, kot pomagajo," je dodala.
Ko je prispela v Slovenijo, pa se je spopadla še z drugo težavo, in sicer s pogovornim jezikom. "Zaradi uporabe pogovornih oblik jezika je bilo res težko razumeti kolege, ko so se pogovarjali med seboj. Po drugi strani pa nisem imela težav pri razumevanju profesorjev, saj so govorili knjižno slovenščino," pravi.
Po osmih mesecih je odpravila tudi to težavo. "Res sem hvaležna kolegom, ki so bili potrpežljivi, mi pomagali in me sprejeli," je zadovoljna Tea. Meni, da je jezik ne bo oviral niti pri opravljanju novinarskega poklica, saj profesorji jezikovno izobrazbo na fakulteti za družbene vede jemljejo zelo resno.
"Profesorji z mano delajo enako kot s preostalimi študenti. So strokovnjaki. Mislim, da bo moje znanje slovenščine po opravljenem študiju odlično, tako kot je pri mojih slovenskih kolegih," je prepričana.
"Vseč mi je Koper, ker diši po morju"
Tea zelo rada potuje, zato je izkoristila vsako priložnost za obiske mest v Sloveniji. "Do zdaj sem bila v Mariboru, Portorožu, Kopru, Izoli, Novi Gorici in na Bledu," je ponosna.
Posebno jo je navdušil Koper. "Všeč so mi bile predvsem zanimiva arhitektura, barvitost hiš, urejenost mesta in seveda to, da diši po morju."
"Mentaliteta je v Sloveniji precej drugačna"
"Slovenija je zelo funkcionalna, saj v njej veljajo določena pravila, ki jih ljudje dobro poznajo in se jih tudi držijo," pravi in dodaja, da ji je všeč tudi prilagodljivost pri določenih pravilih.
"Če ti kakšne seminarske naloge ne uspe oddati pravočasno, znajo biti določeni profesorji zelo razumevajoči in jo lahko oddaš kasneje. Ali pa če pozabiš urbano in kontrolorju pokažeš študentsko izkaznico, bo razumel. Pravila niso tako zelo stroga," pojasni.
"V Makedoniji tega ni, saj imamo drugačno mentaliteto. Tam vsak skrbi le za svoje preživetje, ne pa za sistem kot celoto. Ideja o družbi kot celoti nam ni blizu. Bolj razmišljamo na način: 'Če lahko on, potem lahko tudi jaz.' V primeru ene izjeme bi v Makedoniji vsi želeli dodaten dan za oddajo seminarske naloge," pravi.
In prav to je največja razlika med Slovenci in Makedonci, da se v Sloveniji ljudje zavedajo, da obstaja določen sistem, ki deluje njim v korist, je prepričana. "Zato ne razmišljajo o tem, kako obiti sistem, ne iščejo načina, kako bi se izognili upoštevanju pravil," pojasnjuje.
"V manj funkcionalnih državah, kot je Makedonija, morajo ljudje ves čas razmišljati, kako nekaj narediti po svoje, pa da bo še vseeno po pravilih, ker sistem, ki ga nalaga država, preprosto ne deluje," razloži.
"Birokratske zadeve so se mi zdele strašne"
Edine težave, ki jih je imela, so bile birokratske in ne socialne narave. "Na začetku sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se navadila na to, kako deluje vsa birokracija. Nekaterih stvari nisem razumela in mi ni bilo jasno, zakaj delujejo na določen način" pravi.
"Po eni strani je v Sloveniji vse lažje, saj lahko vse, predvsem v zvezi s študijem, urediš prek spleta," pravi. "Po drugi strani pa sta doma večino stvari urejala starša. Tu sem morala vse urediti sama, in to v tujem jeziku. Verjetno se mi je zato birokracija zdela res strašna in sem potrebovala veliko pomoči," pravi.
"Obrazce sem lahko izpolnjevala tudi v angleščini, a na upravnih enotah govorijo le slovensko. No, oni mislijo, da govorijo tudi hrvaško, a to ni čisto res," doda.
V Makedoniji so trgovine, knjižnice, banke in tudi nekateri organi javne administracije odprti tako ob koncih tedna kot med prazniki. V Sloveniji tega ni, zato drugače dojemamo prosti čas, je opazila Tea.
"Poleg tega se mi zdi, da so Slovencem zelo pomembne družinske vrednote, kar za Makedonce ni značilno. V Makedoniji so dohodki tako nizki, da morajo ljudje delati tudi ob sobotah in nedeljah," pravi.
"Vprašali so me, ali imamo v Makedoniji dogovorjene poroke"
Pravi, da ima s Slovenci in Slovenkami same dobre izkušnje. "Slovenci se mi zdijo odprti ljudje, vedno pripravljeni na pogovor ali zabavo, odvisno od okoliščin," pove.
Njenim slovenskim kolegom se je zdelo zanimivo, da je prišla iz Makedonije, zato so imeli o njeni državi tudi veliko vprašanj.
"Vprašali so me, ali nam v Makedoniji starši določajo, s kom se bomo poročili," se smeje. "Prijateljica mi je rekla, da pozna Makedonko, ki je pet let vozila avto brez izpita, in dodala, da 'tam dol pa res nimamo strogih zakonov'," se še čudi stereotipom.
"Želeli so poslušati makedonsko glasbo, zanimal jih je makedonski jezik. Nekateri so se celo naučili besedo ali dve v makedonščini," pravi. Večkrat se ji je zdelo, da njeni slovenski prijatelji čutijo obvezo, da naredijo vse, da ji pomagajo pri integraciji v slovensko družbo.
Iz Makedonije najbolj pogreša prijatelje. "Slovenci so čudoviti ljudje in tudi tukaj sem sklenila nekaj neverjetnih prijateljstev, ampak tisti ljudje, ki jih poznam že od svojega otroštva, imajo poseben pomen," pravi.
A kljub temu upa, da se ji ne bo treba vrniti v Makedonijo. "Upam, da bo Slovenija začetek moje poti uresničevanja želja, ker imam tukaj odlične priložnosti za ustvarjanje evropske kariere," verjame.
Po osmih mesecih bivanja v Sloveniji se njen prvi vtis ni spremenil, Ljubljana je namreč še vedno mesto, v katerem bi Teodora lahko preživela vse svoje življenje.
19