Aleš Žužek

Ponedeljek,
11. 2. 2013,
22.29

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Matej Makarovič SDS protesti

Ponedeljek, 11. 2. 2013, 22.29

8 let, 8 mesecev

Makarovič: Manjšina protestnikov je politično skrajno, komunistično usmerjena

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Verjetno bo mandatar, ki ga bodo našli, nominalno sodil na desno sredino, po možnosti s krščansko orientacijo, hkrati pa bo dovolj vodljiv tudi za t. i. leve strice iz ozadja, meni Makarovič.

Projektna vlada, udeleženci t.i. ljudskih vstaj, ugrabitev države, nadaljnja usoda nekaterih političnih strank. To so ene izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom Matejem Makarovičem. V svetu poznamo običajne, tj. politične vlade, tehnične vlade in vlade narodne enotnosti, v Sloveniji pa se kar nekaj strank trudi, da bi dobile vlado, za katero njeni sestavljalci uporabljajo po svetu neznano oznako projektna vlada. Kakšno je vaše mnenje o morebitni t. i. projektni vladi? Pojem projektna vlada je bolj piarovska konstrukcija kot pojem s kakšnim resnim pomenom. Prvič, ni jasno, za kakšne projekte naj bi sploh šlo, drugič, ni jasno, katere projekte bi na primer Državljanska lista (DL) lahko izpeljala s stranko zamrznjenega Zorana Jankovića, ne bi pa jih mogla v dozdajšnji koaliciji, in tretjič, ni jasno, kako naj bi bila ta vlada sploh usmerjena do cele serije dnevnopolitičnih vprašanj, če ji bodo skupni le neki vnaprej izbrani projekti. Zlahka si v normalnih demokracijah recimo predstavljamo sodelovanje med vlado in opozicijo pri posameznih projektih, medtem ko je projektna vlada popoln nesmisel. Pojem je namenjen predvsem prizadevanjem Gregorja Viranta in Radovana Žerjava, da opravičita odločitev za sodelovanje z Jankovićem, potem ko sta odločno zavrnila sodelovanje z Janšo, ampak to je precej prozorna igra. Vlada, ki jo bodo sestavili, bo kvečjemu čisto klasična politična vlada. Omenili ste, da v tem trenutku še ne vemo, kateri so projekti, pod katerimi naj bi se združili sestavljalci projektne vlade, še manj poznamo podrobnosti o teh potencialnih projektih. Prav tako še ni znan niti mandatar te projektne vlade, ker ga še iščejo. Številni menijo, da je takšno sestavljanje vlade – nista znana ne program ne mandatar – precej neresno. Kakšno je vaše mnenje? Že iz tega je precej očitno, da glavni cilj niso projekti, ampak sestavljanje nove vlade, ki naj bi se jo s temi projekti le legitimiziralo. Ne bo torej vlada zaradi projektov, temveč projekti zaradi vlade. Mandatarja bodo verjetno prej ali slej našli, verjetno nekoga, ki nominalno sodi na desno sredino, po možnosti s krščansko orientacijo, hkrati pa bo dovolj vodljiv tudi za tako imenovane leve strice iz ozadja. Pred časom je Milan Kučan takim ljudem rekel "žlahtni konservativci" in verjamem, da jih je v Sloveniji dovolj na zalogi, da bodo prej ali slej koga našli. Za oznako projektna vlada, ki jo je najprej začela uporabljati predsedujoča Pozitivne Slovenije (PS) Alenka Bratušek, predsednik DL Virant uporablja tudi ime koalicija razuma. Nasprotno jo nekdanji tajnik DL Tomaž Štih imenuje koalicija obupa. Kdo ima prav – Virant ali Štih? Bo morebitna projektna vlada koalicija razuma ali koalicija obupa? Predvsem so motivi, ki tu vodijo Viranta, precej nenavadni. Menda iz načelnih razlogov je zapustil koalicijo z SDS, zdaj pa se iz pragmatičnih pogovarja s PS, čeprav zaradi enakih načel, zaradi katerih noče sodelovati v koaliciji z SDS, tudi v koaliciji s PS ne bi smel sodelovati. Zakaj torej DL ne ravna načelno do konca in pač ostane v opoziciji? S tistimi sedmimi poslanci, ki jih ima, ji res nihče ne more očitati, da bi bežala pred odgovornostjo za vodenje države, saj ji te odgovornosti volivci pač niso namenili v kakšni omembe vredni količini. Podobno velja za Žerjava in Erjavca. S Pozitivno Slovenijo je res drugače – kot največja parlamentarna stranka ima določeno odgovornost, vendar pa je spet vprašanje, ali je modro, da poskuša vlado sestavljati stranka, ki bi se v primeru novih volitev po raziskavah javnega mnenja uvrstila zelo nizko. Bojim se, da motivi sestavljavcev nove koalicije nimajo z načelnostjo prav nobene zveze, saj želijo le za vsako ceno zrušiti Janševo vlado in se hkrati izogniti predčasnim volitvam.

Po poročilu KPK-ja je stranka SDS enotno podprla svojega predsednika. Peter Kraljič, ki so ga omenjali tudi kot morebitnega tehničnega mandatarja, jo je zato označil za severnokorejsko stranko. Ima po vašem prav?

Nima in bolje bi bilo, če bi ljudje komentirali zadeve, o katerih kaj vedo. V Severni Koreji ni strank, ampak ena sama partija. In o voditelju v njej seveda ne odločajo s tajnim glasovanjem. V evropskih demokracijah je običajno, da so uspešno delujoče stranke prav tako večino časa razmeroma enotne, in težko bi našli tako, ki bi se zaradi pritiska manjšega koalicijskega partnerja odrekla svojemu predsedniku.

Predsednik stranke Zares Pavel Gantar je lani spomladi dejal, da so volivci SDS relativno manj izobraženi moški srednjih let, Peter Jambrek je jeseni 2011 dejal, da je SDS stranka ponižanih in razžaljenih, nižjih slojev, ki niso nikoli imeli privilegijev in so zaradi tega frustrirani. Toda zdaj, v času t. i. ljudskih vstaj, številni na levici in v medijih stranko SDS označujejo kot del politične elite oziroma kot politično kliko, povezano s tajkunskim kapitalom, ki naj bi bila ena od tistih, ki nam je ukradla državo. To so precej protislovne razlage, ki nekako ne gredo skupaj. Kakšno je vaše mnenje?

Če bi bil kdo nekoliko zloben, bi se lahko pošalil, da je tipična volivka stranke Zares morda revna upokojenka z doktoratom znanosti, kar bi lahko pojasnilo, zakaj je ta stranka izpadla iz parlamenta. Vsekakor bi bilo dobro razlikovati piarovski spin od resne analize. Slovenija danes nima razrednih strank, kot so bile značilne na primer za prvo polovico prejšnjega stoletja – vse večje stranke skušajo biti t. . "catch-all" stranke, ki imajo precej heterogeno volilno bazo.

Res pa je, da je slovenska ekonomska elita že tradicionalno bližje tako imenovani levici, kar je tudi eden od slovenskih paradoksov, ki izhaja iz izhodiščnih strukturnih pogojev slovenske tranzicije. Res je kar nekaj tajkunov izvedlo svoje "privatizacije" tudi v času prve Janševe vlade, a to še zdaleč ne pomeni, da so bili to ljudje, ki bi bili blizu SDS. Nasprotno, velikanska večina jih je bližje Forumu 21 in podobnim omrežjem kot pa SDS, čeprav se gotovo najde tudi kakšna izjema. Zanemarjanje dogajanja v bankah je bila gotovo največja posamična napaka prve vlade pod vodstvom SDS, za njeno popravljanje pa bo zdaj očitno zmanjkalo časa.

Od lanske jeseni smo priča t. i. ljudskim vstajam. V skladu z Jambrekovo razlago bi morali biti ljudstvo, ki je šlo na ulice, deprivilegirani volivci SDS, saj je kriza najbolj prizadela prav nižje sloje. Toda po mnenju številnih ni tako – še zlasti to velja za ljubljanske proteste, Maribor je v veliki meri zgodba zase. Katero ljudstvo je torej v času "slovenske jeseni" prišlo na ulico? Je bližje resnici razlaga nekaterih, da je velik del protestnikov pripadnikov javnega sektorja, jeznih zaradi sprejetja vladnega varčevalnega zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF)?

Udeleženci tako imenovanih vstaj gotovo niso homogena skupina. Večina je verjetno razmeroma apolitična, vendar deluje pod močnim, predvsem medijsko ustvarjenim vtisom, da je v državi vse narobe in da so za vse to krivi politiki, ki so trenutno na oblasti. Tak tipičen lik je lepo ponazarjala gospa, ki je demonstrirala proti tedanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, a se hkrati na izrecno novinarsko vprašanje ni mogla spomniti, kaj je pravzaprav naredil tako narobe.

Podobno bi najbrž povprečen protestnik, ki pod vplivom medijev zdaj silno sovraži Janšo, težko naštel njegove konkretne grehe. Manjšina, ki občasno stopi v ospredje, pa je politično izrazito profilirana v ekstremni, komunistični smeri – deloma v nostalgični in deloma v utopični različici.

Pred leti je bil pri nas eden redkih, ki je uporabljal pojem ugrabitve države (v izvirniku state capture), ekonomist Bernard Brščič, ko je kritiziral t. i. tovarišijski kapitalizem. Zdaj pa je pojem ugrabitve države oziroma kraje države v zadnjih mesecih postal skoraj pravi hit. V javnosti je polno medsebojnega obtoževanja, kdo je ukradel oz. ugrabil državo: strici iz ozadja, Repetovi konservativni revolucionarji, tovarišijski kapitalisti, tajkuni, vladajoče desne in leve elite, politične klike, odvetniki, mediji, RKC … Kdo je – če sploh – po vašem mnenju ugrabil oziroma ukradel državo?

Na kulturni praznik smo imeli dve množični zborovanji. Na dopoldanskem so izhajali iz prepričanja, da so državo ukradli tisti iz ozadja, na popoldanskem pa so za nekaj takega krivili predvsem voljene politike iz ospredja. Ob tem je vendarle treba dodati, da tisti iz ospredja, tisti, ki naj bi bili "gotofi", pravzaprav ne morejo ukrasti države, temveč jo le na podlagi volitev dobijo v začasno upravljanje. Ljudstvo jih je izbralo in jih lahko že v naslednjih treh letih spet zamenja.

Bojim se, da osredotočanje vstaj na boj proti voljenim politikom nekako preusmerja pozornost stran od morebitnih ozadij. Čeprav lahko tudi večino tistih, ki so prišli na tako imenovano vstajo, povsem razumem, pa vendarle mislim, da je Zbor za republiko s svojim shodom in javnimi tribunami pred tem vendarle opozoril na bolj relevantne probleme.

Na eni od ljudskih vstaj je ena od protestnic dejala, da je Slovenija v krizi, ker so nam tajkuni in politiki ukradli državo in pokradli denar ter da naj zdaj vrnejo ukradeni denar in bo Slovenija prišla iz krize, brez varčevanja in zategovanja pasu. Je to res ali je to zelo poenostavljena in naivna rešitev izhoda iz krize? Tako preprosto žal res ni, sicer bi bilo tudi v globalnih okvirih reševanje finančne in ekonomske krize bistveno lažje. Predvsem bi se morali ljudje zavedati, da država ne ustvarja bogastva, ampak lahko samo ustvarja boljše ali slabše pogoje za ta namen in ga v določeni meri prerazdeljuje.

Leta 1967 je znani nemški levičarski filozof Jürgen Habermas opozarjal na skrajnolevičarsko zunajparlamentarno opozicijo, ki je zagovarjala uporabo nasilja in bila protidemokratično usmerjena, ter pri tem uporabil pojem levi fašizem (nem. linskfaschismus). Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov ... Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem. A problem Slovenije ni v samem obstoju takih ekstremnih pojavov, saj jih najdemo tudi v drugih evropskih demokracijah, ampak v visoki stopnji tolerance do njih. Nevtralno, včasih pa celo odkrito naklonjeno medijsko poročanje o takih pojavih lahko skrajneže samo še opogumlja.

Če se vrneva k strankam in njihovi perspektivi. Prej omenjeni Tomaž Štih je pred dnevi DL opisal kot nekakšno majhno SDS in kot stranko, kjer razmišljati pomeni misliti isto kot Virant. So vas te besede presenetile?

Slovenske stranke in politika so že ves čas močno personalizirani. Paradoks pa je, da smo kot odziv na to dobili stranke domnevno novih obrazov, ki so celo še bolj personalizirane. Tomaža Štiha spoštujem, a ne vem, kaj je drugega pričakoval, ko se je včlanil v stranko, ki se je celo imenovala po svojem voditelju.

Virant je bil, ko je se je še gibal v krogih SDS, včasih v javnih nastopih zelo piker do Golobičeve stranke Zares, potem ko je postal predsednik DZ-ja, pa je za generalno sekretarko obdržal Mojco Prelesnik, ki jo je na to mesto postavil Pavel Gantar. Prelesnikovi je tudi stopil v bran v času afere izgubljeni podpisi. Prav tako je paket zakonov, poimenovanih Mr. Muscolo, ki med drugim urejajo odpoklic župana, nastal v "intelektualnih delavnicah Zaresa", kot pravi Gantar. So te Virantove poteze znak kakšnega strateškega zavezništva med DL in Zares? Vsekakor med Virantom in Golobičem obstajajo določene vzporednice. Oba sta v vladni koaliciji zahtevala nesorazmerno veliko težo glede na volilni uspeh svoje stranke in s tem prispevala k notranjim konfliktom, oba sta zrušila vsak svojo vladno koalicijo in oba sta močno nagnjena k moraliziranju, ko gre za domnevne grehe drugih. Težava tovrstnih voditeljev je, da so prav zaradi tega moraliziranja zelo ranljivi, zato se ne bi čudil, če bi tudi DL kot žrtev svojega voditelja sledila usodi Zares.

Je DL po vašem mnenju sredinska ali levosredinska stranka? Kakšna bo njena prihodnost?

Če je bila zamišljena kot liberalna stranka, bi morala biti kvečjemu desnosredinska, vsaj ko gre za ekonomska vprašanja. A ker je ta stranka večkrat rušila vladne predloge, ki so prišli od njenega lastnega finančnega ministra, je težko oceniti, kakšna je pravzaprav njena resnična usmeritev. Bojim se, da je brez konsistentne usmeritve, saj se njen predsednik preprosto prilagaja temu, kar se v posameznem trenutku zdi najbolj všečno. Potem ko bo sklenila koalicijo z Jankovićevo stranko, si bo odtujila znaten del zdajšnje baze, zato je njena prihodnost precej negotova.

Kakšna pa bo po vašem mnenju usoda še ene od strank t. i. sredinskega trojčka, SLS, ki bo marca izbirala novega predsednika? Zdi se, da se od svojega vrhunca, ko je na državnozborskih volitvah leta 1996 s pomočjo ostre retorike proti LDS in poudarjanjem svoje osrednje vloge v pomladnem taboru dobila skoraj 20 odstotkov glasov, vse bolj odmika od desnice. Lahko še govorimo o SLS kot desnosredinski stranki?

Nihanje SLS med obema blokoma ni nič novega, saj so do zdaj približno enako časa preživeli v levosredinskih in v desnosredinskih vladah. Mislim, da je glavna težava te stranke pomanjkanje močnejšega lastnega intelektualnega jedra, zaradi česar so njeni voditelji toliko bolj dovzetni za prišepetovanje od zunaj s strani raznih piarovcev in drugih tako imenovanih strokovnjakov.