Aleksander Kolednik

Četrtek,
23. 4. 2020,
4.00

Osveženo pred

4 leta, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,37

97

Natisni članek

Natisni članek

Sebastjan Jeretič Igor Lukšič Dejan Židan Luka Mesec Marjan Šarec opozicija

Četrtek, 23. 4. 2020, 4.00

4 leta, 7 mesecev

Kdo je pravi šef opozicije?

Aleksander Kolednik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4,37

97

opozicija | Kdo je šef opozicije: Luka Mesec, Marjan Šarec ali Dejan Židan? | Foto STA

Kdo je šef opozicije: Luka Mesec, Marjan Šarec ali Dejan Židan?

Foto: STA

"Trenutna opozicija je šibka in razdrobljena. Nima vodje in ga tudi v prihodnje ne vidim," pravi politični analitik Sebastjan Jeretič. Nekdanji predsednik SD Igor Lukšič pa poudarja: "Mesec je anarhist, Židan premalo ambiciozen, Šarec pa deluje nekredibilen. Rešitev za opozicijo vidim edino v novem obrazu."

Z nastankom nove vlade se je vnel tudi boj za prevzem glavne vloge v vrstah opozicije. Med drugim v državnem zboru v teh dneh poteka oblikovanje odborov in komisij, pri čemer sta za opozicijski nadzor nad vlado najpomembnejša komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb ter komisija za nadzor javnih financ. Prvo bo predvidoma vodil poslanec SD Matjaž Nemec, vodenje druge pa pripada poslancem LMŠ. V javnosti se kot kandidat za to funkcijo največ omenja njihov poslanec Igor Peček.

Poslanec SD Matjaž Nemec bo predvidoma prevzel vodenje KNOVS, poslanec LMŠ Igor Peček pa se omenja kot kandidat za predsedovanje komisiji za nadzor javnih financ. | Foto: Poslanec SD Matjaž Nemec bo predvidoma prevzel vodenje KNOVS, poslanec LMŠ Igor Peček pa se omenja kot kandidat za predsedovanje komisiji za nadzor javnih financ.

Po javnomnenjskih anketah sicer med opozicijskimi strankami kljub padcu še vedno najbolje kaže LMŠ Marjana Šarca s 16-odstotno podporo. Sledita ji SD Dejana Židana s 14,5 odstotka in Levica Luke Mesca z 10,1-odstotno podporo.

 

V infografiki so zajeti podatki agencij Ninamedia in Mediana, pri čemer prva od novega leta naprej ne izvaja več meritev za RTV Slovenija.

S poznavalcema politike smo se pogovarjali o perspektivah opozicije in tem, kdo je trenutno njen šef.

Sebastjan Jeretič | Foto: Bor Slana Foto: Bor Slana Sebastjan Jeretič, politični analitik:

Trenutna opozicija je šibka in razdrobljena. Na vidiku ni nobenega antijanše. Že zadnje volitve so bile odstop od tega vzorca, saj Šarec ni bil antijanša oziroma ni mogel pobrati vseh teh volivcev, ker se je šel bolj solo igro. Zato je tudi dobil samo 13 odstotkov glasov.

Zdaj spremljamo nadaljevanje tega dejstva. Ni več vodje opozicije in ga v tej sestavi tudi v prihodnje ne vidim. V opoziciji očitno niso razumeli sporočila zadnje ankete, po kateri so vsi izgubili. Ko imajo vladni ukrepi tako visoko podporo, potem je njihovo razbijanje tega kontraproduktivno, saj gredo proti volji in prepričanju ljudi. Tega signala očitno niso razumeli, saj so namesto spremembe strategije še ojačali napade na ukrepe. Kratkoročno s tem ne morejo pridobivati. 

Ko bo konec epidemije, pa bomo videli, kako bo. Pokazali so nekaj skupnih nastopov in iniciativ, vendar so to stranke, ki ne gredo skupaj. Razen sodelovanja na posameznih projektih med njimi ne vidim potenciala za sodelovanje. Niti ni videti znaka, da bi kdo od njih prevladal. Še naprej vidim šibkost in razdrobljenost opozicije. Ko se bodo bližale volitve, pa je vprašanje, kaj se bo dogajalo.

 

Igor Lukšič | Foto: STA , Foto: STA , Igor Lukšič, politolog in nekdanji predsednik stranke SD:

Za enkrat kaže, da ni noben šef opozicije. Pri Luki Mescu in stranki, ki jo zastopa, je problem, da so po definiciji večna opozicija, uporniki in anarhisti. So proti vsaki vladi, tudi če se z njo strinjajo bolj, kot bi se s kakšno drugo. Oni ne podpirajo nikogar, ker so zanje vsi zanič, sami pa nimajo možnosti, da bi postali večina. 

Židan je šel že nekajkrat na volitve in še ni pokazal resne ambicije, da bi prevzel vlado. Kar se dogaja, je še vedno neko nadaljevanje tega, kar so delali prej, saj se še niso privadili na opozicijsko držo, h kateri bi morali prilagoditi strankarski aparat. Ta prehod je težak, ker gre za usode ljudi, ki so izgubili delo, in za to, da ne moreš uveljavljati vpliva, kot si ga prej.

Šarec pa je na strateški ravni katastrofalno ocenil situacijo. Človek, ki to stori, ne more več nikoli dobiti političnega zaupanja. On lahko zdaj počne, kar hoče. To se je recimo zgodilo Zoranu Jankoviću, ki je takrat narobe ocenil. On je bil tisti, ki bi moral biti zainteresiran za sestavo vlade in bi moral takrat marsikaj požreti, pa ni.

Šarec je ocenil, da je moment, da si okrepi moč. Šel je v čisti pragmatizem, ki ga v slovenski politiki še ni bilo, da bi nekdo pomagal, da dve stranki zamenjata vodstvo, nato pa razglasi predčasne volitve, da si bo na osnovi poraza drugih dveh strank omogočil zmago. Taka zgodba še nikoli ni dala rezultatov. Pri vsem, kar Šarec zdaj govori, ni vprašanje, ali drži ali ne, saj izpade absolutno nekredibilen, brez politične teže.

Po moje je edina rešitev iskanje novega obraza. Pa ne zaradi individualnih pomanjkljivosti Mesca, Židana ali Šarca, ampak enostavno zato, ker smo ljudi navadili, da lahko živijo to svojo moralno čistost. Ljudje v levosredinskem delu gredo raje z nekom novim, čeprav nima nobenega političnega sporočila. Ne iščejo samo nekoga, ki ni Janša, ampak tudi nekoga, ki ni eden od obstoječih, saj so nezadovoljni tudi s tem, kar imajo. Zato tudi ni mogoč dolgoročni razvoj katere od levosredinskih strank.