Katalonka, ki v polfinalu ni navijala za Špance, ampak za #mojtim

Aurora Calvet najin jutranji pogovor začne z ugotovitvijo, da se je po skoraj 20 letih življenja v Sloveniji čisto navadila na slovenski urnik – zgodnejše vstajanje. V Španiji se namreč šola začne ob 9. uri, domov pa pridejo šele zvečer. "Tam je težko biti otrok. Če bi bili Slovenci tam en mesec, bi umrli." Rada pa gre v Katalonijo na počitnice. "Vedno pravim, da bom šla, ko bom upokojena, tja živet."

Prihaja iz okolice Lloret de Mara

V Slovenijo je prišla zaradi ljubezni. "Zaljubila sem se v domačina." Spoznala sta se v Parizu in skupaj odkrivala zemljepis – ona ni vedela nič o Sloveniji, on pa ne o Kataloniji. "Pred 20 leti nihče v Španiji ni vedel, kje je Slovenija."

Zdaj Španci vedo, kje je Slovenija

Dobro je, da so Španci v polfinalu evropskega košarkarskega prvenstva igrali s Slovenijo. Zdaj bodo vsaj vedeli, kje je Slovenija, pravi Aurora. Veseli se tudi, da so zmagali Slovenci, saj si bodo tako Španci zagotovo zapomnili, kje je Slovenija. "Samo šport pomaga pri znanju splošnega zemljepisa," je prepričana. "Ker je Jan Oblak dober, hočejo vedeti, od kod je, kje je Slovenija. Sicer bi bila še vedno Slovakia."

Na četrtkovi polfinalni tekmi je navijala za Slovenijo. "Moje trenutno stanje je zelo veliko sovraštvo do Španije, ker nam ne dovolijo, da gremo na volitve." Katalonci se namreč 1. oktobra odpravljajo na referendum o neodvisnosti Katalonije, Španci pa trdijo, da je referendum neustaven, in ga želijo preprečiti.

Del katalonske tradicije je tudi tek pred ognjem. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Nikoli nismo sovražili Špancev"

"Včeraj sem imela čast, da sem že lahko glasovala po pošti. Ko sem hodila po ulici, sem snemala, da bodo videli, da ni nikjer nobenega policista, da je varno, da me nihče ni nadziral, ali grem volit ali ne. Upam, da bodo tudi v Kataloniji imeli tako čast. Ljudje lahko glasujejo tudi proti ali oddajo prazno glasovnico, a leta 2017 ti nihče ne sme preprečevati glasovanja." Ne zdi se ji pravično, saj je v Evropi osnovno načelo demokratičnost. Zdi se ji samoumevno, da bi se Evropa oglasila in podprla možnost demokratičnega odločanja.

"Nikoli nismo sovražili Špancev. Vsak dela, kar si želi. To je nastalo zdaj, ko nam ne pustijo na referendum," ugotavlja Katalonka. "Mislim, da edino Slovenci razumete, kaj si želimo, ker ste bili v podobnem položaju. Samo vam se ne zdi čudno, da želimo po svoje."

Zakaj samostojnost Katalonije?

Tako smuča Katalonka, v smehu pravi Aurora. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Ker sem Katalonka. Rodila sem se v neki umetni državi, s katero si ne delim ne značaja ne načina življenja. Nisem tako odprta kot nekdo z juga, ne lena kot nekdo z juga, ne plešem flamenka, ne hodim na bikoborbe. Odvisno je od tega, kateri je tvoj materni jezik in kaj čutiš v srcu." Vedno jih silijo, da so najprej Španci, šele potem Katalonci, a ona čuti drugače. "Ne morejo me prisiliti, da navijam za Španijo."

Pravi, da Španija Katalonijo podobno izčrpava, kot je Slovenijo izčrpaval Beograd. S samostojnostjo bi Katalonci lahko sami odločali, kam bodo vlagali sredstva, ki so jih sami ustvarili.

"Vi nas razumete, ker imamo enako zgodovino," ponavlja Aurora.

Glasbenica, a "le po izobrazbi"

Zaposlena je v osnovni šoli v Kobaridu, kjer dela v podaljšanem bivanju. Zelo je zadovoljna s svojo službo, poudari. Rada dela z ljudmi, zlasti z otroki. Lahko jim pomaga, da odrastejo v dobre ljudi, kar ji daje odličen občutek. "Nisem Slovenka, ne tarnam, res sem zadovoljna s svojo službo. Uživam."

Študirala je razredni pouk in klavir. "Če pri nas rečeš, da si glasbenik, te vprašajo, kakšen je pa tvoj poklic. Glasbo se šteje kot hobi, od katerega se ne da preživeti. Zato dva študija," pojasnjuje.

Študirala je klavir, zdaj pa le občasno spremlja zbore. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Vedno je učila glasbo – v osnovni ali glasbeni šoli. Pravi, da je glasbo le študirala, ni pa glasbenica po srcu. "Mislim, da glasbene šole ne ustvarjajo toliko glasbenikov, ampak bolj ljudi, ki glasbo izvajajo." V Sloveniji sicer še vedno spremlja zbore, občasno igra, a bolj kot dodatno delo. Prek tega spoznava tudi slovensko folkloro, kulturo, kar jo veseli.

Spodbudila kulturno izmenjavo

Po prihodu v Slovenijo, "še v prejšnjem tisočletju", je tudi precej prevajala, vodila je lektorat za katalonščino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Zdaj je to že lahko predala naslednikom. "Veliko se že prevaja v slovenščino, precej je tudi druge kulturne izmenjave."

"Nisem tip, da bi imela pet služb. Imam eno, dovolj za življenje. Namesto da bi več delala, grem poleti raje k Nadiži ali na sprehod," poudarja. Tega se še zlasti drži, odkar sta se ji rodili hčerki, ki imata danes že sedem in deset let.

"Slovenci se ne zavedate, kaj vse imate"

"Ne zavedate se dovolj, ampak imate samostojno državo, zelo visoko kakovost življenja, ljudje imajo službo, hiše, mir, varnost. Na podeželju se vsi poznate," je nad Slovenijo navdušena Katalonka. Zdi se ji tudi, da se je v Sloveniji ohranila "zdrava kmečka pamet".

Če imaš v Španiji družino in si želiš mirno življenje, bi morala iti nekam v odročne kraje, na primer v Pireneje. "Tu pa se moraš prav odločiti, da ne boš živel mirno. Tudi Nova Gorica ali Ljubljana sta pravzaprav vasici."

Njena priljubljena planinska točka - koča pri Krnskem jezeru. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Ta čudna Španka"

Ko je pred skoraj 20 leti prišla v Slovenijo, je bila "ta čudna Španka", in to ostaja še danes, pravi. Domačini so jo gledali postrani in se čudili, kaj dela tam. "Meni je bilo lepo, ker sem prišla na novo." Slovensko takrat še ni znala. Spominja se, da se ji je približal neki starejši gospod in se z njo pogovarjal v francoščini. "Nisva veliko govorila, a občutek je bil čudovit. Da se je nekdo ustavil in želel govoriti z mano."

Počasi je napredovala, z vedno več slovenskimi besedami prebijala led. Na deželi ji ni preostalo drugega, kot da se nauči slovensko. Opravila je tečaj slovenščine, veliko je brala, poslušala radio. Danes se izpopolnjuje s hčerkama, ki obe govorita odlično katalonsko, starejša tudi špansko.

Slovenščina s pristnim kobariškim narečjem

"Nikoli ne bom znala pravilno slovensko, ker se me Slovenci bojite popravljati. Če bi si vsak vzel nekaj minut, bi gotovo zelo lepo govorila," okrca svoje bližnje. A je pravzaprav zelo samokritična, saj govori tekoče slovensko s prisrčnim kobariško-španskim naglasom.

Z možem sta na začetku govorila angleško. "Zdaj pa se je tudi on že naveličal popravljati mojo slovenščino. Kako že gre? Gremo v šolo, sem v šoli. 50-krat na dan mi je ponavljal." Pravi, da slovenščina ni zanjo, ker je treba preveč razmišljati.

Aurora želi pospeševati kulturno izmenjavo med Slovenijo in Katalonijo. Na fotografiji v osnovni šoli bere katalonsko pravljico. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zakaj Slovenci ne morete biti srečni?

"Uganka mi je, zakaj Slovenci ne morete biti srečni. Kako je to mogoče, ko imate vse, kar bi si povprečen Katalonec želel? Niste srečni. Ob koncu šolskega leta smo v šoli imeli proslavo s himno, zastavo. Kar na jok mi je šlo! Če bi v Kataloniji peli himno in imeli proslave, bi nam takoj očitali, da se želimo odcepiti."

"Kako si lahko privoščiš rdeče paprike? Tako drage so!"

Obiskal jo je prijatelj in se čudil, kako draga je zelenjava. "Kako lahko živiš tu, rdeče paprike so tako drage, kako si jih lahko privoščiš?" jo je spraševal. "Zelo preprosto, ne kupim jih. Ljudje so navajeni kuhati s tistim, kar imajo. Če je paradižnik pozimi plastičen, ga pač ne kupiš," mu je odvrnila.

Všeč ji je, da ljudje jedo sezonsko hrano, jedo tisto, kar pridelajo. "Letos na primer nimamo jabolk, si bomo pa kaj drugega omislili. Naučila sem se tega in mi je všeč." Zdi se ji, da globalizacija Slovencem ni prišla pod kožo.

Tarnanje imate v genih

 "Zdi se mi, da je tarnanje slovenska genetska napaka. Ne morem dojeti, da toliko tarnate," pravi. "Mislim pa, da imate zelo radi svojo državo, kar je zelo lepo. Čuvate jo," še poudari Katalonka.