Kakšne "tehnične ovire" poznamo pri nas?

V našem kulturnem okolju ni redkost, da goste na domu obuvamo v copate. Gre za navado, ki jo je seveda mogoče povezati z odnosom do čistoče, udobjem in oblačilno kulturo, pa tudi z razredom. V meščanskih družinah namreč goste pogosto sprejmejo v čevljih.

Seveda ob gostu v copatih lahko pomislimo tudi na ustvarjanje domačnosti, ki nam je v copatih na kavču pri prijatelju lahko bližje, kot če bi na obisku sedeli v zimskih škornji. Vendar pa je o tej navadi mogoče prebrati še kaj več. Obuta v copate, gostitelj in gost pustita svet zunaj – tega, ki se drži podplatov čevljev. Tega, pred katerim se radi zapiramo tudi z zavesami in visokimi ograjami okoli hiš.

Nošenje copat ni le praktična navada V navadi nošnje copat tako morda ne tiči zgolj želja po čistoči in praktičnost, temveč gre tudi za vrednotenje, ki govori o tem, da je svet zunaj bolj tuj pa tudi umazan. In to morda ne le v fizičnem smislu.

V intimo zasebnih prostorov tako preobuti prinesemo domače, poznano. V copatih smo tako (najverjetneje) v varnem in domačem svet, ostalo je zunaj. S copati na nogah tako potrjujemo ločnico med svetom zunaj in svetom doma, gosta pa na ta način vanj sprejmemo.

Tehnične ovire vseh vrst Copate je tako mogoče razumeti tudi kot enega od izrazov postavljanja zamejitev med domačim in zunanjim svetom, med poznanim in nepoznanim, med želenim in nezaželenim.

Če se ozremo naokoli, takšnih in drugačnih označitev v prostoru, ki postavljajo ločnice, ni malo. V različnih oblikah in z bolj ali manj problematičnim sporočilom jih sprejemamo skoraj na vsakem koraku. Pogosto smo jih vzeli že za samoumevne in jih zato morda velikokrat niti več ne opazimo.

Seveda gre za različne vsebine postavitev preprek, označitev in ograj oziroma tehničnih ovir, kot tistim na meji sprenevedajoče pravi politika. A na meji postavljena ograja, ki je pravzaprav bodeča žica, je najbolj preprosto povedano jasen izraz nečlovekoljubja.

Mednarodni pohod okoli žice Italijanski planinci danes v znak njene kritike in v imenu miru organizirajo pohod ob bodeči žici. Nanj vabijo v se državljane Italije, Hrvaške in Slovenije, ki se ne strinjajo z ograjevanjem meje. To naj bo hoja za ploden dialog, čas za refleksijo in izmenjavo mnenj.

Želijo spregovoriti o begunskem vprašanju, soočanju z migracijami, ki smo jim in jim še bomo priča, vendar ne način, da se pred ljudmi ograjujemo.

Voda je omogočila odstranitev žice V preteklih dneh je vojska v Beli krajini ob kopališču v Damlji in mejnem prehodu v Vinici za nedoločen čas odstranila ograjo. Žico je namreč tam na več mestih potopila reka Kolpa. To, česar ni naredila izključevalna Evropa, je v tem primeru omogočila narava, čeprav seveda ni ničesar spremenila. Le kako bi lahko.

Meje niso samo fizične Ograja, postavljena na meji ,tako ni stvar navade, kulturnega okolja, je odraz izključevalne politike. Se nam lahko zgodi, da bo tudi ta ostala in postala kar samoumevna? Tako kot toliko drugih "tehničnih preprek", postavljenih v prostoru. Seveda ima marsikatera v nasprotju z mejno žico svoj utemeljeni družbeni konsenz. Takšen ali drugačen. A kot rečeno, prepreka skoraj nikoli ni zgolj fizična, zanjo (lahko) obstajajo še številni drugi razlogi. Pa naj bodo varnostni in nadzorni ali pa gre za prostorsko, lastniško označevanje, razmejevanjem med varnim ali nevarnim, domačim in tujim, zaželenim in nezaželenim. Koliko je ob tem še nevidnih, družbenih in osebnih preprek ter meja?

Pregrade, količki, ograje, tehnične ovire …