Jerneja Turin: Tudi v Sloveniji imamo slume

Amnesty International je izdala poročilo z naslovom Vzporedna življenja, ki obravnava bivanjske razmere Romov v Sloveniji. Poročilo je na določenih mestih šokantno. Medtem ko si velika večina prebivalcev Slovenije ne more predstavljati življenja brez elektrike, vode in sanitarij, je za veliko Romov to še vedno realnost. Ob izidu poročila, ki mu sledi svetovna kampanja za izboljšanje razmer Romov v Sloveniji, smo se pogovarjali z raziskovalko pri Amnesty International Slovenije, Jernejo Turin. V kakšnih razmerah živijo Romi v Sloveniji? Večina Romov še vedno živi v ločenih, segregiranih naseljih. Veliko naselij je pravno neurejenih, kljub temu da tam bivajo že več desetletij. V mnogih Romi nimajo dostopa do elektrike, sanitarij ali celo do vode. Ta naselja se po vseh kriterijih uvrščajo med slume. Nekateri Romi hodijo po vodo do več kilometrov oddaljenih izvirov, v onesnažene potoke, na pokopališča in bencinske črpalke. Zaradi oddaljenosti lahko prinesejo le majhne količine vode. Zgovoren je podatek, da lahko nekatere družine za pitje, umivanje in kuhanje na dan zberejo le od 10 do 20 litrov vode, kar je celo pod najnižjo mejo, ki je priporočena v primeru humanitarnih katastrof.

Kako te bivanjske razmere vplivajo na druga področja življenja Romov in na njihovo vključevanje v družbo? Slabe bivanjske razmere vplivajo na več vidikov njihovega življenja, npr. na zdravje, na zaposlitev, zelo pa trpi tudi izobraževanje romskih otrok. Več Rominj nam je povedalo, s kakšno težavo otroci hodijo v šolo, saj doma nimajo elektrike. Tako na primer tudi nimajo luči, da bi zvečer delali domače naloge. Prav tako nimajo vode, sanitarij, kopalnic in težko vzdržujejo osebno higieno. Voda, elektrika in sanitarije v naseljih bi rešile marsikatero težavo.

Kateri so glavni razlogi, da Romi živijo v takšnih naseljih, zakaj se preprosto ne odselijo? Mnogi so se želeli odseliti, a jim to zaradi diskriminacije ni uspelo. Naleteli smo na več primerov, ko so Romi želeli kupiti nepremičnino izven romskega naselja, a jim lastnik te ni želel prodati. Če pa je lastnik želel prodati, so se uprli krajani. Nekajkrat so selitve preprečili celo župani, ki Romov niso želeli v svoji občini.

Kaj se mora spremeniti, da se razmere izboljšajo, kakšna so vaša priporočila vladi? Vsem skupnostim, ki nimajo dostopa do vode, je treba zagotoviti vsaj minimalno količino vode. To je treba storiti takoj, ne pa čakati na legalizacijo naselij. Potrebna je tudi pravna ureditev naselij, kjer je to mogoče, oziroma zagotovitev alternativnih bivanjskih možnostih. Država mora sprejeti ukrepe za odpravo diskriminacije, s katero se soočajo Romi in ki jih prisiljuje, da živijo v tako slabih bivanjskih razmerah.

Mnogi se bodo vprašali, zakaj bi morale za Rome veljati posebne pravice. Pravica do ustreznega bivališča in pravica do vode nista posebni pravici. Pravica vsakogar je tudi živeti dostojanstveno življenje. To je treba zagotoviti vsem prebivalcem Slovenije. So pa v primerih, zlasti ko gre za ranljive skupine, potrebni posebni ukrepi, da se jim zagotovi uživanje pravic. Dejstvo je, da Romi niso imeli in še vedno nimajo enakih možnosti za ureditev bivališč kot večina prebivalstva. Že desetletja so omejeni na življenje v nelegalnih naseljih brez dostopa do javne infrastrukture in že desetletja se soočajo z diskriminacijo tako pri dostopu do bivališč kot pri dostopu do dela.

Nekatere občine trdijo, da imajo zvezane roke, saj zakonodaja ne dovoljuje, da se na primer voda napelje do nelegalno zgrajenega naselja. Slovenija je s tem, ko je ratificirala kopico mednarodnih pogodb, prostovoljno sprejela obveznosti, po katerih mora vsem prebivalcem zagotoviti ustrezne bivanjske razmere in dostop do vsaj nujno potrebne količine vode za osebno in domačo rabo. Po mednarodnem pravu se država ne more sklicevati na svojo zakonodajo, da bi upravičila neizpolnjevanje svojih obveznosti iz mednarodnih pogodb. Ob tem je treba povedati, da so nekatere občine kljub slovenski zakonodaji uspele zagotoviti vodo prebivalcem nelegalnih naselij. Druge, se bojimo, niso, ker tega ne želijo urediti.

Romska naselja se nahajajo tudi na zasebnih zemljiščih, kjer lastniki nočejo prodati svoje zemlje. V veliko primerih so se Romi, ko so se pred več desetletji stalno naseljevali – mimogrede, v stalno na selitev so jih tudi prisiljevali – naseljevali na zemljo v družbeni lastnini. Takrat jih niso preganjali. Pozneje so bila nekatera od teh zemljišč v procesu denacionalizacije vrnjena prvotnim lastnikom. Ob tem sploh niso upoštevali, da tam živijo Romi. To je torej še ena težava, ki izhaja iz zanemarjanja njihovega položaja v preteklosti. Nekaterim občinam pa je v zadnjih letih le uspelo, da so zemljo odkupile od lastnikov, uredile potrebno infrastrukturo in zemljo ponudile v odkup Romom ali jo obdržale v občinski lasti.