Prek meja
Sreda, 23. 4. 2025, 4.00
4 ure, 36 minut
Prek meja (29): Caio Eduardo Da Costa Domingues in Leticia Salvioni Ansaloni
Iz Brazilije v Maribor: Kako sta Caio in Leticia v Sloveniji našla nov dom – in čebele
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,25
Zgodba brazilskega znanstvenega para, ki je, po njegovem zaključenem doktoratu v Braziliji, v Sloveniji našel ne le raziskovalno okolje, temveč tudi srce in dom. Pogovor je tekel o jeziku, kulturi, zimah in ljubezni do čebel.
Ko sta se Caio Eduardo Da Costa Domingues in Leticia Salvioni Ansaloni leta 2021 iz sončne Brazilije, konkretno iz São Paula, preselila v Maribor, nista pričakovala, da se bosta tukaj ustalila. Danes, po skoraj štirih letih bivanja v Sloveniji, pravita, da si ne predstavljata boljšega kraja za življenje. Prišla sta kot raziskovalca – on na podoktorsko mesto, ona kasneje na doktorski študij – in ostala zaradi ljudi, narave in občutka, da sem pripadata.
Danes pravita, da si tukaj želita ostati za vedno. V pogovoru sta razkrila svojo pot, prve kulturne šoke, raziskovalno delo s čebelami in to, kaj jima Slovenija resnično pomeni.
Delo s čebelami ju zelo veseli.
Kako sta prišla v Slovenijo?
"V Slovenijo naju je pripeljala priložnost za podoktorsko delo na Univerzi v Mariboru na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede (FKBV)," pojasnjuje Caio. Po končanem doktoratu leta 2021 je iskal možnosti v Braziliji in tujini, ko mu je nekdanji mentor poslal elektronsko pošto slovenskega raziskovalca dr. Aleša Gregorca. "Iskal je doktorja znanosti, ki bi se pridružil zahtevnemu projektu v sodelovanju z Belgijo. Tema me je takoj pritegnila, prijavil sem se in bil izbran," pove. Od septembra 2021 tako živita v Mariboru, oktobra 2022 pa je Leticia začela še svoj doktorat iz agronomije na isti fakulteti.
"Zdaj sva oba biologa in raziskovalca na mariborski fakulteti. Caio je podoktorski raziskovalec, jaz pa mlada raziskovalka in doktorska študentka. Že več kot deset let delava v akademskem okolju in v tem res uživava," pove Leticia. Njuno raziskovanje je osredotočeno na čebele, in sicer predvsem na medonosne, a tudi čmrlje. Ukvarjata se z ekotoksikologijo, prehrano in patogeni, kot so virusi in mikrosporidije. Uporabljata tehnike celične biologije, histologije, molekularne biologije, zoologije nevretenčarjev in statistične analize. Cilj njunega dela je razumeti vpliv več dejavnikov na zdravje čebel in prispevati k njihovi zaščiti.
Prvotno sta načrtovala, da bosta v Sloveniji ostala tri leta, toliko časa je namreč trajala Caiova pogodba. "A Slovenija naju je popolnoma osvojila. Zdaj sva tu že skoraj štiri leta in si želiva ostati dlje ter si ustvariti življenje," povesta.
Caio: S čebelami sem začel delati leta 2014, ko sem začel magistrski študij. Od takrat nisem več prenehal. Delal sem z medonosnimi čebelami, čmrlji, brezželočnimi čebelami in samotarkami. Obožujem vse vrste!
Leticia: Že med študijem sem vedela, da želim delati z žuželkami – zelo so mi bile všeč, posebej muhe. Ko sva začela hoditi s Caiem, je on že delal s čebelami, tako da sem mu pogosto pomagala pri eksperimentih. Med magistrskim študijem sem še vedno raziskovala muhe, toda ko sem prišla v Slovenijo, se je leto kasneje na FKBV odprla doktorska priložnost za raziskave s čebelami. Prijavila sem se – in dobila mesto.
Kako se razlikuje čebelarstvo v Braziliji in Sloveniji?
"Skupaj z mentorjem dr. Gregorcem sva obiskala Gorenjsko. Čebele tukaj so veliko mirnejše kot tiste v Braziliji, način čebelarjenja pa povsem drugačen – AŽ panji, poslikane panjske končnice. Zelo močan vtis je na naju naredila slovenska čebelarska kultura," pripovedujeta o prvem srečanju s slovenskim čebelarstvom.
Rada odkrivata različne zanimive kotičke Slovenije.
"Brazilija ima več kot tri tisoč vrst čebel, najbolj raziskana je afriško-evropski hibrid, znan po obrambnem vedenju, zato so zaščitna oblačila in dim nujni. V Sloveniji pa je najbolj poznana kranjska čebela, ki je precej mirnejša. Tudi panji so drugačni, tukaj AŽ oziroma čebelnjaki, v Braziliji Langstroth oziroma nakladni panji. Čeprav so panji v Sloveniji manjši, je kultura čebelarjenja veliko razvitejša, podedovana skozi generacije in prisotna že pri otrocih. V Braziliji take tradicije ni," ugotavlja Caio.
Slovenija nama je dala varno, kakovostno življenje, priložnost za obisk drugih držav, razvoj veščin, sodelovanje z mednarodnimi ustanovami in učenje novih jezikov. Poklicno in osebno nama je dala ogromno.
Ciao je bil prvi, ki je dobil zaposlitev v Sloveniji. Sledila mu je še Leticia.
Kaj je bilo najtežje ob selitvi?
"Brez dvoma jezik in vreme. Slovenščine nikoli prej nisva slišala, popolnoma drugačna je od portugalščine. Vreme pa ... Prišla sva jeseni, dnevi so se hitro krajšali in hladili. Ko sva prvič doživela sončni zahod ob štirih popoldne, sva bila res presenečena. Prihajava iz Brazlije, kjer je skoraj vso leto sončno, in to je bil kar velik šok," pojasnjujeta.
Kaj vama je bilo v Sloveniji takoj všeč?
"Pokrajina! Gore, gozdovi, jezera, reke, jame, ravnice in celo morje – vse to v tako majhni državi. Poleg tega so tukaj tudi čudoviti gradovi. Niti približno nisva pričakovala toliko raznolikosti. Zelo ceniva tudi občutek varnosti, to je neprecenljivo. In Slovenija je čista, celo v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, so ulice zelo urejene," odgovarjata.
Všeč pa so jima tudi slovenske jedi. "Težko izbereva le eno. Obožujeva joto, kranjsko klobaso, štruklje in čevapčiče, čeprav veva, da niso ravno slovenski. Od sladic pa prekmursko gibanico in kremšnito. Zelo nama je všeč tudi jabolčni sok. V Braziliji ni tako razširjen," naštejeta svoj izbor najljubših jedi.
Kako sta se vključila v skupnost?
"Zagotovo je bil mejnik trenutek, ko sva posvojila psa. Ko sva bila sama, sva imela stike predvsem s sodelavci. A ko sva začela hoditi na sprehode, so naju ljudje ogovarjali zaradi psa. Otroci so se želeli igrati z njim, sosedi so naju začeli pozdravljati. Zdaj nama vsak reče 'zdravo'. Pes je res odprl vrata," povesta v smehu.
Sicer pa odnose z domačini opisujeta kot zelo dobre, še posebej kadar uporabljata slovenske besede. "To res odpira vrata. Zdi se nama, da je prijateljstva težje ustvariti, če govoriš samo angleško, a Slovenci so prijazni. V službi imava res dobro sodelovanje – s sodelavci, raziskovalci in čebelarji po vsej državi," še dodajata.
Trenutno se večinoma ukvarjata z raziskovanjem medonosnih čebel, delno pa tudi čmrljev.
Kakšen pa je napredek pri učenju jezika?
Slovenski jezik se učita že več kot dve leti in ocenjujeta, da jima gre zelo dobro. Slovenščina se jima zdi sicer zahtevna, a ne nameravata obupati. "Poleg osnovnih besed sva se naučila nekaj simpatičnih fraz, kot so 'kak si', 'grema', 'ljubo doma, kdor ga ima' in 'eno jabolko na dan prežene zdravnika stran'. Trenutno znava govoriti o vremenu, hrani, tednu ... Znava tudi vprašati za informacije, kupiti vozovnice in naročiti v restavraciji," pojasnjujeta.
Kaj najbolj pogrešata?
Oba sta edinca, zato je njun prvi odgovor, da pogrešata starše. Pogrešata pa tudi prijatelje, sonce in hrano. "V Braziliji imamo več zelenjave, sadja, začimb, sokov in predvsem govedine," doda Caio. Leticia najbolj pogreša feijooado, to je enolončnica s črnim fižolom, mesom, rižem, zelenjavo, vinagreto in farofo. Caio pa brazilski žar, churrasco in açaí, tropski sadež, ki ga je v Brazliji mogoče jesti kot sladoled ali sladko kašo.
Ko so naju prvič povabili na kosilo, so nama postregli z juho. Ker je to v Braziliji glavna jed, sva jo pojedla do sitega. Potem pa – glavni obrok! Komaj sva ga spravila vase. Tudi običaj, da gost prinese darilo, nama je bil sprva nenavaden. In še ena zabavna situacija – prijateljica se je med pogovorom kar pred nama preoblekla. V Braziliji to ni običajno – vedno se umaknemo v drugo sobo.
Bi priporočila življenje v Sloveniji?
"Vsekakor. Začetki so zahtevni, a če spoštuješ pravila in si odprt za kulturo, lahko najdeš svoje mesto. Učenje jezika je pomembno, ne le za vsakdanjo komunikacijo, ampak tudi kot znak spoštovanja," brez premisleka odgovarjata sogovornika.
Povesta še, da si v Sloveniji želita ostati. Trenutno imata pogodbi za določen čas, a upata na stalno zaposlitev. V Sloveniji bi si rada tudi kupila dom in si ustvarila stabilno življenje. "Slovenija nama veliko pomeni," zaključita.
V spodnji galeriji si oglejte nekaj utrinkov iz njunega življenja v Sloveniji:
