Petek, 20. 10. 2017, 15.12
7 let, 1 mesec
"Investicija v novo tovarno sladkorja ni smiselna, naš vlak je že zdavnaj odpeljal"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,25
2
Dvajset dni po odpravi kvot za proizvodnjo sladkorja slovenski kmetje ugotavljajo, da je povpraševanje kupcev po sladkorni pesi vedno višje. Ker pridelave zaradi kvot v Sloveniji zadnjih enajst let praktično ni bilo, se domači pridelovalci pri izvozu soočajo s številnimi težavami. Hkrati še vedno upajo, da bo na slovenskih tleh po letu 2006 spet zaživela proizvodnja sladkorja.
Povpraševanje po sladkorni pesi po besedah slovenskih kmetov narašča. Kupci želijo od njih že v naslednjem letu odkupiti večje količine pridelka, to za domače pridelovalce ne bo lahek zalogaj.
"Kupci si želijo, da bi pridelavo sladkorne pese povečali na 1.000 hektarjev, česar se seveda ne zmoremo. Računamo pa, da bomo v prihodnjem letu prišli na 200 hektarjev," pojasnjuje predsednik Zadruge Kooperativa Kristal Miroslav Kosi.
Povpraševanje je veliko, položaj pridelovalcev je neurejen
V Sloveniji večje pridelave sladkorne pese od leta 2006 ni bilo zaradi kvot, s katerimi se je v EU določala tako proizvodnja kot tudi minimalne odkupne cene za pridelavo sladkorja.
Ker naša država kvote za proizvodnjo ni imela, slovenski kmetje sladkorne pese praktično niso mogli pridelovati. Enajst let po ukinitvi kvot se zato zaradi velikega povpraševanja kupcev soočajo z različnimi težavami.
Skupni jezik bodo zato v Ormožu danes iskali tudi na srečanju z državno sekretarko na kmetijskem ministrstvu Tanjo Strniša.
Pričakovanja pred srečanjem so bila visoka, odprtih vprašanj, med drugim glede enostavnejšega transporta pridelka, registracije zaščitne opreme in zavarovanj posevkov, je veliko.
"Na Hrvaškem je sladkorna industrija tudi deležnik pri plačilu zavarovalnih premij. Kmet bistveno ceneje kot pri nas lahko zavaruje svoj posevek," pripoveduje Kosi.
Kosi je prepričan, da je razprodaja slovenske živilske industrije in likvidacija ormoške tovarne sladkorja strateška napaka.
Slovenijo želijo vrniti na evropski zemljevid proizvajalk sladkorja
V omenjeni kooperativi še vedno razmišljajo tudi o obuditvi proizvodnje sladkorja na slovenskih tleh. Kot najprimernejša lokacija za investicijo se omenja nekdanja tovarna sladkorja v Ormožu, ki smo jo v Sloveniji zaradi uvedbe kvot za pridelavo sladkorja leta 2006 zaprli.
Kosi na zaprtje omenjenega obrata danes gleda kot na hudo strateško napako politike in domačih strokovnjakov: "Tovarno sladkorja v Ormožu smo likvidirali, ostalo živilsko industrijo pa smo razprodali. Interes, da nismo obstali ne v sladkorni ne v živilski industriji, je strateška napaka."
Na Agrano-Studen ne gledajo kot na konkurenco
Del nekdanje tovarne, med drugim tudi silose, ki jih Slovenija ni porušila in zato Bruslju plačala 8,7 milijonov evrov kazni, je avgusta letos sicer odkupila multinacionalka Agrana-Studen s sedežem na Dunaju.
Družba, ki v Sloveniji prek hčerinskega podjetja Agragold prodaja sladkor in jedilno olje, v Ormožu po poročanju lokalnih medijev namerava odpreti pakirnico in logistični center.
Na račun kvot so se po mnenju strokovnjakov najmočnejši proizvajalci sladkorja še dodatno okrepili.
Na vprašanje, ali so jih Avstrijci pri načrtih o odkupu dela ormoške tovarne prehiteli, Kosi odgovarja, da temu ni tako: "Čeprav se je situacija s prihodom Agrane-Studen spremenila, nanje ne gledamo kot na neko konkurenco oziroma zavoro."
Po njegovih besedah se v zadrugi še vedno zanimajo za odkup dela omenjene tovarne in drugih manjših obratov za predelavo sladkorja. Zavest bivših in potencialnih pridelovalcev sladkorne pese, da bi v Sloveniji spet obudili prooizvodnja sladkorja, je po njegovih besedah namreč velika.
Kuhar: Investicija v novo tovarno ni smiselna
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar, ki sicer pozdravlja povečano povpraševanje kupcev po sladkorni pesi in ceni podjetniške iniciative slovenskih kmetov, je do novih investicij v tovarne sladkorja kritičen.
"Tudi če najdemo zasebnega investitorja, ki je za novo tovarno pripravljen plačati od 150 do 180 milijonov evrov, s tem nismo še nič naredili. Če zgolj investiramo v tovarno, to še ne pomeni, da bo ta dejansko ustvarjala dobiček," pojasnjuje Kuhar.
Agrarni ekonomist ob tem izključuje potencionalno intervencijo države oziroma uporabo davkoplačevalskega denarja, saj investicija glede na trende na svetovnem trgu in pričakovani padec cen ni smotrna.
Poleg tega je število pridelovalcev pri nas premajhno, da bi proizvodnja lahko prinašala dobiček: "Sladkorno peso pri nas prideluje okoli sto kmetov, kar je absolutno premalo. Zaradi tega je malo mogoče, da bi kdorkoli pri nas sploh investiral v proizvodnjo sladkorja."
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar dvomi o ekonomski upravičenosti investicij v tovarno sladkorja na slovenskih tleh.
"Naš vlak v enem od najbolj divjih industrijskih sektorjev je že zdavnaj odpeljal"
Hkrati Kuhar pojasnjuje, da so v oskrbni verigi s sladkorjem lahko konkurenčni le najbolj napredni in razviti kmetje, ki se s kmetovanjem ukvarjajo profesionalno.
"Takšnih kmetov je v Sloveniji zelo malo. Država namreč favorizira dopolnilno kmetovanje in male kmetije, ki bolj proizvajajo same zase," razlaga Kuhar.
Dodaja, da zaostalo slovensko kmetijstvo v enem od "najbolj divjih industrijskih sektorjev" ne bi smelo zasledovati zgrešenih ciljev: "Naš vlak je že zdavnaj odpeljal. Potem ko smo mi to tovarno prodali jo potem likvidirali, je naša zgodba zaključena."
Na račun kvot so se največji svetovni proizvajalci sladkorja po njegovih besedah namreč še dodatno okrepili.
2