"Študente poskušam motivirati za to, da razumejo, v kako hudi zagati se je znašel svet"

Zdi se, da je politična kultura na Slovenskem dosegla precej nizko točko, kar po mnenju dr. Tončija Kuzmanića ni nekaj novega. Meni celo, da so slovenski politiki in politiki v drugih okoljih elementarno politično nepismeni.

Pred začetkom novega študijskega leta smo se z njim pogovarjali o splošni politični kulturi pri nas in v svetu ter o študiju politologije na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.

"Naš 'zasuk' na programu je natančno branje knjig in ne bolščanje v slikanice in slike obstoječih PR-tehnik," je v intervjuju povedal profesor, ki velja za ostrega kritika koncepta kapitalizma, ekonomije, družbe, zlasti pa politike kot tehnike in političnih tehnologij. Temeljni poudarek njegovega raziskovanja je na Arendtovski podmeni, da živimo v dobi zloma tradicije in da se je vsega, kar je, nujno lotiti iz povsem novih in drugačnih perspektiv ter načinov obravnavanja.

Videti je, da je politična kultura na Slovenskem dosegla precej nizko točko. Ali je to samo napačno splošno mnenje državljanov ali to opažate tudi profesorji in študenti na Fakulteti za management?
To ni nekaj, kar je od včeraj, in tudi ni nič posebno slovenskega. To je stalnica v pomenu, da vsak oblastnik raje vidi pohlevne ovčke kot pa politično misleče in delujoče, uporniške podložnike. Prav v tej elementarni politični nepismenosti – to je ta "naša" antipolitična, družbeno pohlevna kultura –, ki je sintetični produkt življenja zgolj kot še koristnosti, je v veliki meri odgovor tudi na to, kako je bilo mogoče, da se nam vsem skupaj pripeti nekaj takega, kot se je v zadnjega četrt stoletja. Kako sta bila mogoča rop epohalnih razsežnosti in obubožanje celih narodov in držav, ne da bi se sploh zganili?

Kaj so glavne odlike družbe, ki bi jo lahko označili, da je politično zelo dobro vzgojena oziroma ima visoko politično kulturo? Kaj je tisto, kar ljudje pričakujejo od dobrega politika?
Politična vzgoja ni zadeva šolanja v pomenu znanja. Stari Grki, Atenci še posebej, so to imenovali paideia v pomenu, da je bilo vse mesto (vsa politična skupnost) dnevna – nenehna politična praksa. Ne torej "teoretično izobraževanje" na suho, ki ga nato "uporabimo v praksi", pač pa nenehno politično življenje enakih in svobodnih. To je samo drugo ime za demokracijo.

Dr. Tonči Kuzmanić poudarja pomembnost samostojnosti mišljenja, razumevanja, razsojanja in delovanja bodočih izobražencev. Ali se je dobrih političnih veščin mogoče naučiti ali se mora človek roditi s talentom za diplomatska pogajanja, lobiranja in sklepanje kompromisov?
Politika ni veščina in nikakršna tehnika (gr. tehnē), pač pa je način dejavnega življenja med svobodnimi in enakimi. Politične živali (zoon politikon) ne živijo kot družbena bitja, pač pa so nenehno vpete v politično delovanje, kar pomeni odločanje o sebi in svoji politični skupnosti – skupaj z drugimi. V teh položajih ne odločajo drugi, pač pa "navadni" ljudje, in sicer o vseh usodnih rečeh in stvareh. Diplomatska pogajanja, lobiranja … to so tehnike manipulacije, običajne v predpolitičnih ali postpolitičnih, vsekakor pa antipolitičnih položajih družbenega životarjenja. Točno to je to, s čimer imamo opravka tudi na "našem" vrlem Zahodu.

Študij politologije na Fakulteti za management vključuje analizo npr. Platonovih in Aristotelovih zapisov. Ali bi za slovenske politike lahko rekli, da se dobro spoznajo na njune tekste?
Ne, slovenski politiki (podobno velja za politike v drugih okoljih) so elementarno politično nepismeni. Poštenega, bolj zahtevnega stavka iz Platona ali Aristotela (Hobbesa, Machiavellija, Hegla, Marxa, Nietzscheja, Arendtove, Andersa …) pa sploh ne zmorejo razvozlati. Sicer pa je to "normalno", saj njim ne gre za politiko in enakost, kaj šele za demokracijo, pač pa za tehnične prijeme gospodovanja in gospodarjenja, tehničnega napredka in podobnih reči, ki so za nas, žal, razumljene kot "normalne" in "nujne", nas pa peljejo v katastrofo (če že niso).

Zakaj je treba začeti študirati politologijo pri antiki?
Zato ker je vsa zahodna tradicija – še posebej od judovsko-krščanske in rimske dalje – antipolitična in je zgrajena po principih vodenja (gr. kybernain, angl. to lead, leadership, danes to manage). To pomeni na načine gospodarja (The One), ki svoje podložnike, torej pridne ovčke ali družbena bitja, vseeno, krmili in krmi. Politike ni moč študirati nikjer drugje kot ravno pri Grkih (oznaka antika je zavajajoča, ker obsega Egipt, mezopotamske "kulture", judovsko-krščansko tradicijo, Rim …), saj nobena tradicija in kultura drugod in v drugih časih ne premore političnega načina življenja.

Zato sta bila Platon in Aristotel (ter še kdo od Grkov) zmožna govoriti politično in o politiki, zato so le Grki (pa še tam ne vsi, denimo Špartanci) razvili demokracijo in politično mišljenje. Tako kot se avtomehaničnih opravil ne morete učiti pri mesarju, tako tudi politike ne morete študirati pri katoličanih, protestantih, ekonomistih, managerjih. Tam je preprosto ni: tam domujejo različne oblike antipolitike, družbenosti in družbljenja pridnih, pohlevnih, ubogljivih in prestrašenih ovčk – družbenih bitij.

Na politologiji je nujen dialog med študentom in profesorjem. Kaj je tisto, zaradi česar se vaši študenti odločajo za ta študij? Je to možnost vplivati na družbene spremembe ali so to široka splošna znanja, ki jih ponuja študij?
Zagotovo jih privlači poglobljeno poznavanje zgodovine in drugačnih načinov mišljenja, ki pa jih ni mogoče dobiti na drugih študijskih programih. Daleč najbolj pa jih – tako kot predavateljice in predavatelje – seveda skrbi strašno nevarna doba, v kateri živimo, in pa to, kaj bi lahko sami pri tem spremenili v smeri dobrega, političnega življenja demokracije.

Koliko študijskega dela je posvečenega aktualnim političnim razmeram?
Ves študij je v funkciji aktualnega, vsa zgodovina in vse teorije poučujemo zmeraj na ravni analiz konkretnih položajev in primerov. Ne ukvarjamo se z zgodovino zaradi nje same, pač pa z namenom preživetja in dobrega življenja v sedanjosti.

Kaj je po vašem mnenju prednost študija politologije na Fakulteti za management?
Prednosti so nekako na treh ravneh: natančen študij in suvereno poznavanje tradicije (študij najtežjih tekstov, stavkov in besed iz celokupne tradicije, in sicer v izvirnikih) in pa praktično premišljevanje/delovanje z ozirom na konkretno dogajanje tukaj in zdaj. Poudarek je na tistem, kar so stari imenovali "theoria", mi pa danes ne razumemo več niti te besede, saj smo potunkani v "znanjih" (angl. knowledge) in – takšnih ali drugačnih – napotkih in priročnikih, torej v tehnikah. Vsa "naša" izobrazba danes je le še tehnična.

Vrh programa je investiranje v samostojnost mišljenja, razumevanja, razsojanja in delovanja naših študentk in študentov. Ne učimo jih, kako ali kaj naj mislijo, ne sadimo jim rožic tehnične odrešitve. Nasprotno, pomagamo jim in jih motiviramo, da šele začnejo misliti kritično, radikalno in brez milosti, kontratehnično. Današnja družba je namreč dobesedno kastrirana za mišljenje – politično še posebej –, je le še civilizacija uboganja, prepisovanja, "cut&paste" tehnik, tehničnosti in tehnologij.

Kaj se vam zdi najpomembnejše, da posredujete svojim študentom?
Motivacijo za to, da razumejo, v kako hudi zagati se je znašel ves Zahod, z njim pa tudi ves svet. Človeška civilizacija še nikoli ni živela v tako zagatnem, potencialno pogubnem položaju. Tisto, kar pri tem posebej "preseneča", je tole: kolikor hujše in nevarnejše je, toliko manj je možnosti, da bi se podložniki sploh zavedli in le še životarijo prazna življenja potrošništva in bolščanja v zaslone tehnik in tehnologij. Naš "zasuk" na programu je mogoče definirati tudi takole: natančno branje knjig, in ne bolščanje v slikanice in slike, s katerimi nas poneumljajo nešteti mediji, ki so vsepovsod okoli nas, da smo tudi sami postali le še mediji. Kratko malo, gre za misliti, dvomiti in ne verjeti obstoječim PR-tehnikam ter "mind-control" prijemom.

Na študiju Politologije Fakultete za management v Kopru se študentke in študentje srečajo z neprecenljivimi političnimi besedili, vse od antike naprej.

Še kratek skok v svetovne razmere: ali je mogoča politična rešitev trenutne konfliktne situacije v svetu, za katero je glavni vzrok pohod islamskih skrajnežev?
Ne vem, ali je mogoča politična – to zmeraj pomeni nenasilna – rešitev, je pa zagotovo "nujna". V nasprotnem primeru se bomo množično skurili: vojne, ki so pred nami, ne bodo namreč "klasične" kot do zdaj. Na vrsti so – in o tem bi kazalo nenehno govoriti in opozarjati tudi v medijih – uporabe t. i. "majhnih" jedrskih naprav in torej "omejeni jedrski spopadi", ki se zlahka poglobijo in razširijo. Sicer pa je islamski terorizem v tej celotni štoriji marginalna zadeva. Je sicer pomemben s stališča dnevnega (samo)ustrahovanja in držanja pod kontrolo čedalje bolj nezadovoljnih množic na Zahodu, a v temelju gre za epohalno politično depresijo Zahoda samega.

ZDA in Evropa (pa še kdo) so v hudih zagatah, in sicer na ravni samih osnov svojega antipolitičnega, le še tehničnega načina življenja. Ta tehnični način se je izpel, tudi zato, ker proizvaja le še enormne količine brezposelnosti, med mladimi še posebej. V tem smislu smo – kot civilizacija – dislocirani v mejne položaje, pri katerih pa niso odločilni (kaj šele, da bi bili odgovorni) nobeni "zunanji vzroki" (npr. islam, to so kvečjemu simptomi, pokazatelji), pač pa so na svojem pristnem nedelu najgloblji notranji, torej naši, zahodni razlogi in vzroki. Tako kot je zdaj, Zahod pač več ne zmore: vidno se seseda vase in ljudje so tik na tem, da se spuntajo na neštete mogoče, povsem nepredvidljive in še ne videne načine.

Kako se bo svet spremenil, če bo ZDA vodil Donald Trump? Kakšen se vam zdi kot politik?
Trump je v neki bistveni dimenziji vsaj iskren: zase ne govori niti tega, da je politik. Odprto priznava, da je manager in da se politike lahko kvečjemu začne učiti. A to ni nič posebnega, velja tudi za neštete druge voditelje, ki pa to praviloma skrivajo. Tisto, kar Trump postavlja kot svojo nalogo, ni toliko svet kot pa ravno ZDA. Zadevo vidi takole: "smo v velikih težavah" in temu primerno se moramo "posvetiti sebi". Od tukaj panika po vsem svetu od ZDA odvisnih, postkolonialnih dežel, ki se ne zavedajo niti tega, da so v postkolonialnih položajih. Žal ne premorem steklene krogle, a se mi zdi, da je prijem "America first" – to je dejanski Trumpov program – veliko manj nevaren za svet (in nas), kot pa je to nadaljevanje globalizma v pogojih oprijemljive nevarnosti jedrskega spopada. Tisto, kar je pri tem novo, je tole: na eni strani depresija ZDA (vsega Zahoda, čedalje bolj vidno tudi v Evropi) in hkrati vidna nepripravljenost tako Rusije kot Kitajske, da bi še zmeraj popuščale. Kratko malo, vse kaže, da smo na pragu nekega povsem novega sveta, kot ga še ni bilo, nevarnosti pa so enormne – vključno z jedrskim samouničenjem.

Preberite še:

Poslovna realnost je dinamična in se hitro razvija

"Svoje študente želim naučiti, da je najpomembnejše vztrajati na svoji poti znotraj pravnih okvirov"