Allan Peiper brez dlake na jeziku: Kar zadeva Primoža Rogliča, bi si želel dvoje

66-letni Allan Peiper je brez dvoma eden najzanimivejših sogovornikov v svetu profesionalnega kolesarstva – razmišljujoč, preudaren in vedno korak pred drugimi, a hkrati predvsem človeški. Na Sportalu smo ga gostili že večkrat, tokrat prvič v novi vlogi strateškega svetovalca v športnem oddelku ekipe Red Bull – BORA – hansgrohe, ki jo je prevzel tik pred začetkom sezone 2026.

Po letih zdravstvenih težav in zahtevnem boju z rakom prostate ima njegova vrnitev v kolesarstvo na najvišji ravni poseben pomen. Gre za novo poglavje, tako osebno kot profesionalno. Kaj konkretno prinaša njegova nova funkcija in kako sam doživlja vrnitev v svet kolesarstva, ki ga v resnici nikoli ni povsem zapustil? Pogreša neposreden stik s kolesarji? In kako interpretira ambiciozno izjavo Ralpha Denka, da bo Red Bull postal najbolj atraktivna ekipa v kolesarstvu?

Peiper je spregovoril tudi o tem, kaj ga najbolj navdušuje pri Tadeju Pogačarju in kako visoko lahko po njegovem mnenju še poseže Primož Roglič. Ob tem je razkril še, da bi želel, da Roglič pred lovom na peto rekordno skupno zmago na Dirki po Španiji kot pomočnik mlajšim klubskim kolegom nastopi tudi na Giru ali celo Touru. 

INTERVJU: Allan Peiper

Foto: Ana Kovač

Nova ekipa, nova funkcija

Kaj vam po vseh zdravstvenih težavah, ki so vas pestile v zadnjih letih (rak prostate), pomeni vrnitev v svet profesionalnega kolesarstva?

Lahko bi rekel, da je bilo povabilo zame res kot sapica svežega vetra. V ekipo Red Bull – BORA – hansgrohe sem prišel bolj ali manj kot svetovalec Zaku Dempsterju, kar se mi zdi tako z vidika ekipe kot tudi z njegove strani zelo pametna poteza. Zak je namreč prvič v vlogi vodje športa in glede na to, da je star 38 let, jaz pa 66, sem mu lahko vsaj v prvih treh mesecih z izkušnjami precej pomagal, ga usmerjal in mu svetoval.

Po drugi strani pa mislim, da je to zelo dobrodošlo tudi zanj. Že pred časom sem mu rekel, da si na vrhu športnega oddelka precej sam, da je to bolj osamljeno delo. Zakaj? Ker težav ne moreš deliti z ljudmi pod seboj, s športnimi direktorji ali trenerji, šefu pa se tudi ne moreš pritoževati, ker se bo hitro vprašal, zakaj te je sploh pripeljal v ekipo.

Zdaj ima nekoga, na katerega se lahko opre v tem začetnem obdobju svoje nove funkcije. Nekoga, ki ga lahko vpraša: "Kaj misliš o tem? Kako ti vidiš to?" Mislim, da je to dobro tako zame kot zanj. Sam lahko predajam izkušnje, ki sem jih nabral v vseh teh letih, in ljudje poslušajo. Ne bom rekel, da delajo natanko to, kar rečem, a poslušajo. Za spremembe je potreben čas, a v ekipi se že dogaja veliko dobrih stvari.

"Ne bom rekel, da delajo natanko to, kar rečem, a poslušajo. Za spremembe je potreben čas, a v ekipi se že dogaja veliko dobrih stvari." Foto: Ana Kovač

Šef ekipe Ralph Denk je dejal, da želi, da ekipa postane najbolj privlačna kolesarska ekipa na svetu. Kako vi razumete njegovo vizijo?

Ta izjava me je pravzaprav presenetila, predvsem zato, ker pušča veliko svobode pri interpretaciji. Ne gre za to, da bi rekel: v dveh letih želimo zmagati Tour ali v petih letih doseči največ zmag. Rekel je, da želimo biti najbolj privlačna ekipa, in to pušča dovolj prostora za različne interpretacije. 

Lahko si najbolj napadalna ekipa, ekipa z največ sprinterskimi zmagami, ekipa, ki osvaja Tour, ali pa preprosto ekipa, ki dirka na vznemirljiv način.

Mislim, da smo že v prvih treh mesecih letošnje sezone videli, kako drugačna je ta ekipa v primerjavi s preteklostjo – kako kolesarji vozijo v ospredju, kako so na primer na Kataloniji razbili dirko z vožnjo na čelu in napadom v bočnem vetru. Tudi na drugih dirkah smo lahko videli, da Red Bull – BORA – hansgrohe ni več pasivna, ampak organizirana, strukturirana in napadalna ekipa. Prav to pa jo dela privlačno.

Pogrešate delo športnega direktorja, usmerjanje iz spremljevalnega avtomobila, tista pristna čustva, ko jih lahko doživiš samo v centru dogajanja?

Ne, tega pravzaprav ne pogrešam, ker je to zelo stresna situacija. Pogrešam pa stik s kolesarji. To, da sem po dirki z njimi na avtobusu. Ne toliko, da siliš v pogovore, bolj to, da jih poslušaš. Če pa se ponudi trenutek za pogovor, ga izkoristiš.

Ko sem se včasih po dirkah sprehodil po sobah, sem običajno stopil v prostor, pozdravil maserja, ga vprašal, kako je minil dan, in če je kolesar sam začel pogovor, sva govorila. Če ne, sem ga pustil pri miru. Te pogovore res pogrešam. Stik z mladimi, motiviranimi ljudmi, ki imajo v glavi svoje cilje, vprašanja, željo po pogovoru o tem, kar počnejo. To je samo po sebi zelo navdihujoče.

"Po mojem mnenju bo ekipa (Red Bull – BORA – hansgrohe) vrhunec dosegla šele čez nekaj let. Ima vse: sredstva, znanje, strukturo, privlačnost velike ekipe in sponzorja, ki je mladim izjemno blizu. Če bodo sprejemali prave kadrovske odločitve, bo to v prihodnosti ena največjih kolesarskih ekip." Foto: Ana Kovač

V sezonah 2020 in 2021 ste sodelovali z ekipo UAE Emirates, zdaj ste pri ekipi Red Bull – BORA – hansgrohe. Kaj je največja razlika med ekipama?

Mislim, da je organizacija pri Red Bullu boljša ne le od tiste pri UAE, ampak boljša kot pri katerikoli ekipi, ki jo poznam. Struktura v ozadju ekipe, pa naj bo to BORA, Hansgrohe ali Red Bullov center za športne dosežke v Avstriji, je bistveno globlja kot pri katerikoli ekipi, v kateri sem bil do zdaj.

Mislim, da je ekipa dobila še dodatno razsežnost s prihodom Zaca Dempsterja in Oliverja Cooksona, ki sta prišla iz Ineosovega okolja, kjer je veliko poudarka na poslovnem pristopu. S seboj sta prinesla ogromno standardnih operativnih postopkov (SOP), ki so jih več mesecev uvajali zato, da bi bili načrti, poročila in vsi procesi pripravljeni enotno ter shranjeni na način, ki bo uporaben tudi v prihodnje.

Tudi konferenčni klici in vse te vzpostavljene procedure bodo ekipi pomagali pri gradnji za prihodnost. Ko bo zaživela še programska podpora, ki jo bo zagotovil Red Bull, bomo lahko sproti spremljali stanje posameznih kolesarjev na način, ki ga pri drugih ekipah še nisem videl.

Po mojem mnenju bo ekipa vrhunec dosegla šele čez nekaj let. Ima vse: sredstva, znanje, strukturo, privlačnost velike ekipe in sponzorja, ki je mladim izjemno blizu. Če bodo sprejemali prave kadrovske odločitve, bo to v prihodnosti ena največjih kolesarskih ekip.

Vrhunci sezone – presenečenje Tima van Dijkeja in dominacija Pogačarja

Kaj je bil za vas do zdaj vrhunec sezone?

Mislim, da me je glede naše ekipe najbolj navdušilo drugo mesto Tima van Dijkeja na dirki Omloop Nieuwsblad. Od prvakov pričakuješ zmage, za to so tam in za to so plačani, ko pa tako visoko poseže nekdo, ki ima velik talent, a ga do zdaj še ni povsem pokazal, je to nekaj posebnega. Ker sem bil na dirki in sem to videl v živo, mi je to še bolj ostalo v spominu.

Po drugi strani pa me je še bolj presenetila popolna dominanca Tadeja Pogačarja. Letos je nastopil na dveh dirkah – Strade Bianche in Milano–Sanremo – ter obe dobil. To res izstopa.

"To smo videli tudi v Sanremu. Mislim, da bi moral biti to učbeniški primer za skoraj vsakega kolesarja, ko gre za osredotočenost. Padel je v ovinku in bil že nekaj sekund po tem nazaj na kolesu. Ni se oziral proti kameri, ni delal scene …" Foto: Guliverimage

Moram pa priznati, da me je nekoliko razočarala človeška narava. Kot da že zdaj iščemo naslednika Tadeja Pogačarja, namesto da bi znali uživati v šampionu, ki ga imamo pred seboj.

Ampak verjetno je bilo podobno tudi v časih Eddyja Merckxa. Tudi njega niso vsi v Belgiji cenili tako, kot bi ga morali. Mislim, da pogosto šele prepozno dojamemo, kako velik je nekdo v resnici. Radi ustvarjamo šampione, potem pa že iščemo naslednjega, namesto da bi cenili tega, ki ga že imamo.

Vseeno se zdi, da je Pogačar kljub dominantnosti izjemno priljubljen.

Da. Po mojem mnenju je verjetno najbolj simpatičen kolesar, kar sem jih spoznal, spremljal ali imel priložnost videti v tem športu. Zaradi načina, kako se vede. Vsi so navdušeni nad tem, kako govori z mediji in kako ostaja mentalno stabilen.

To smo videli tudi v Sanremu. Mislim, da bi moral biti to učbeniški primer za skoraj vsakega kolesarja, ko gre za osredotočenost. Padel je v ovinku in bil že nekaj sekund po tem nazaj na kolesu. Ni se oziral proti kameri, ni delal scene …

Ni se razburjal ...

Ne, ni se razburjal, ampak je ostal zbran, gledal naprej in razmišljal samo o nalogi, ki ga je čakala. Mislim, da ga prav to dela drugačnega. Ta sposobnost, da obdrži čustveno stabilnost in fokus hkrati.

Ko spremljate uspehe UAE, jih spremljate tudi čustveno ali je to zdaj za vas že samo posel, ker ste v drugi ekipi?

Ne bi rekel, da sem imel posebno vez z ekipo kot tako. Imel sem vez s Tadejem, pa tudi z Alexandrom Kristoffom. Znotraj ekipe kot celote pa te povezanosti nisem čutil. Tam sem opravljal svoje delo, kolikor sem ga lahko.

Medtem pa pri Red Bull – BORA – hansgrohe čutim povezanost na vseh ravneh. S kolesarji, ki sem jih spoznal na pripravah, z osebjem, športnimi direktorji, tudi z Ralphom Denk­om. Večkrat sem bil z Ralphom in Zakom sam, kar pomeni neposreden stik z vrhom ekipe. To, da lahko slišiš notranje delovanje ekipe – ne bom rekel skrivnosti, ampak način razmišljanja – je zame v tem obdobju življenja nekaj zelo lepega. Zaradi tega se počutim res povezanega z ekipo.

Rogliča bi rad spet videl na vrhunski ravni, pa tudi v drugačni vlogi

V ekipi Red Bulla je kopica velikih imen, naše bralce pa seveda najbolj zanimata Primož Roglič in Jan Tratnik. Ima Primož še vedno vse, kar potrebuje za doseganje zmag na največjih dirkah? George Bennet je dejal, da se zagotovo ne bo kar tako umaknil.

Ne vem, ali ima še vedno vse, kar je potrebno za doseganje zmag na najvišji ravni, vem pa, da dela vse, da bi bil na tej ravni. Zelo malo kolesarjev trenira tako zavzeto kot on, in srečal sem zelo malo takih, ki bi bili tako predani, kot je on.

Primož je človek z izrazitim značajem, na svoj način poseben – saj se spomnite, ko je dirkal s kosmatimi nogami – in morda je prav to tudi del njegove privlačnosti.

"Primož je človek z izrazitim značajem, na svoj način poseben – saj se spomnite, ko je dirkal s kosmatimi nogami – in morda je prav to tudi del njegove privlačnosti." Foto: Guliverimage

Kar zadeva Primoža, bi si osebno želel dvoje. Po eni strani bi ga zelo rad še enkrat videl na njegovi standardni vrhunski ravni in da bi znova osvojil Vuelto, po drugi strani pa bi ga z veseljem videl tudi v drugačni vlogi.

Na primer, da bi nastopil na Giru in pomagal Giuliu Pellizzariju v boju za skupni seštevek, ob tem morda še sam dobil kakšno etapo, a bil tam predvsem zato, da mlajšemu kolesarju pomaga z izkušnjami in mu stoji ob strani v odločilnih trenutkih.

Ali pa – kar bi bilo zame nekaj večjega – da bi šel na Dirko po Franciji z Remcom Evenepoelom in Florianom Lipowitzem. Oba sta že stala na stopničkah, a verjetno še nimata globine izkušenj, ki jih ima Primož. Če bi bil z njima v ospredju dirke, bi bila to za ekipo ogromna prednost.

Vprašanje pa je seveda, ali si Primož tega sploh želi. Nikoli še ni bil v izrazito pomoč­niški vlogi, ker je bil vedno dovolj dober, da je bil vodja ekipe. Bi lahko sprejel takšno vlogo, čeprav ima v mislih Vuelto in rdečo majico?

Po mojih izkušnjah bi v tej fazi kariere verjetno potreboval več dirkanja, da bi prišel na raven, na kateri bi lahko znova redno zmagoval. To so vprašanja, ki v ekipi gotovo obstajajo.

Foto: Guliverimage

Ste se o tem s Primožem že pogovarjali?

Nič še ni odločeno, s Primožem o tem ni bilo govora, povem le, kako sam razmišljam in kaj bi bilo po mojem zanimivo videti. Kot starejši in izkušenejši predstavnik športa lahko včasih postaneš še bolj cenjen in priljubljen prav zato, ker si ekipni igralec in pomagaš mlajšim. Mislim, da je to nekaj, o čemer bi veljalo razmisliti.

Primož je še vedno na ravni, ko je konkurenčen. Če bi se že boril samo za to, da ostane v prvi skupini, bi bilo drugače. A še vedno je sposoben dirkati za prvo deseterico. Zato bi bil tak prehod v miselnosti zanj zelo velik. Iti na Tour ali Giro z mlajšimi kolesarji in se vnaprej sprijazniti s tem, da dirkaš zanje, je velik korak.

Seveda, če se stvari razpletejo idealno in ob tem dobiš še etapo, toliko bolje. Toda osnovna misel mora biti, da si tam kot pomočnik. Mislim, da bi ob tem lahko tudi osebnostno zrasel in v tem našel veliko zadovoljstva.

A to bi bil verjetno zelo občutljiv pogovor. Kdo v ekipi bi ga moral načeti?

Njegov trener Marc Lamberts ima z njim dober odnos, a mislim, da bi moral tak pogovor na tej ravni voditi Zak Dempster. Je vodja športa, mlad, svež, čustveno inteligenten in bi znal poudariti dobrobiti, ki bi jih Primož lahko imel od takšne vloge na eni od velikih dirk. Po mojem mnenju bi mu to lahko celo pomagalo tudi pri lovu na še eno Vuelto in rekord.

"Torej ne gre za to, da bi ga (Tratnika, op. p.) samo pošiljali z ene dirke na drugo, ampak da bi bil v najboljši formi takrat, ko ga res potrebujejo – bodisi v Romandiji s Primožem bodisi na Touru z Florianom in Remcom. Takšnih kolesarjev v ekipi ni veliko. Imamo tudi Nica Denza, oba sta izjemno močna, a dirk je veliko in ne moreta biti povsod. Zato ju je treba uporabljati čim bolj premišljeno." Foto: Ana Kovač

Kaj pa Jan Tratnik? Človek, ki je vedno pripravljen pomagati drugim, ki je zelo priljubljen in zelo vsestranski. Kako vidite njegovo vlogo v ekipi?

Jan trenutno vozi zelo dobro in je v res dobri formi. Po tem, kar slišim od vodstva ekipe in kar razumem iz njegovega programa za to sezono, jih trenutno bolj skrbi to, da ne bi dirkal preveč, kot pa premalo. Iz njega želijo iztisniti največ prav na dirkah, kjer lahko odigra svojo najpomembnejšo podporno vlogo.

Torej ne gre za to, da bi ga samo pošiljali z ene dirke na drugo, ampak da bi bil v najboljši formi takrat, ko ga res potrebujejo – bodisi v Romandiji s Primožem bodisi na Touru z Florianom in Remcom. Takšnih kolesarjev v ekipi ni veliko. Imamo tudi Nica Denza, oba sta izjemno močna, a dirk je veliko in ne moreta biti povsod. Zato ju je treba uporabljati čim bolj premišljeno.

Pogačar je spremenil pogled na klasike

Še beseda ali dve o Tadeju, ki si je po zmagi na Milano–Sanremu zadal, da zmaga še na dirki Pariz-Roubaix. Lani ste v pogovoru za Sportal dejali, da vam kot kolesarju "stare šole" več pomeni skupna peta zmaga na Touru kot pa zmaga na Roubaixu in da je nastop v Severem peklu preveč tvegana poteza. Kako na to gledate danes?

Moram priznati, da sem imel že ob njegovem prvem nastopu na Dirki po Flandriji pomisleke zaradi tveganja, ki ga trasa prinaša, a ga je obvladal. Tudi ob prvem Roubaixu sem dvomil, saj je to povsem drugačna dirka kot Flandrija, pa se je tudi tam odlično znašel.

Mislim, da je Tadej z nastopi na teh klasičnih dirkah povsem spremenil paradigmo (ustaljen način razmišljanja oziroma pristop, op. p.) kolesarstva. Od osemdesetih let naprej najboljši kolesarji za skupni seštevek praviloma niso vozili vseh klasik. Zdaj pa imamo Remca Evenepoela, ki govori o klasikah, in Jonasa Vingegaarda, ki pravi, da bi jih nekoč rad vozil. To je za naš šport odlično.

Če je en kolesar za skupni seštevek lahko dirkal na Flandriji in celo zmagal, zakaj ne bi mogel še kdo? Mislim, da prav to razmišljajo tudi kolesarji, kot sta Remco in Jonas. Če zmore on, zakaj ne bi tudi mi?

To je velik premik v kolesarstvu. Ni šlo za to, da bi prej razmišljali napačno, ampak prej je veljalo prepričanje, da kolesarjev, ki lovijo zmago v skupnem seštevku, ne smeš izpostavljati takemu tveganju, ker za to preprosto niso ustvarjeni. No, Tadej je pokazal, da to ne drži. Zato zdaj vsi verjamejo, da lahko to uspe tudi drugim.

Foto: Reuters

Kar zadeva Tour, se mi zdi, da Tadej pri teh vprašanjih nekoliko preusmerja pozornost. Verjetno si še vedno želi zmage …

Če pa bi osvojil vseh pet spomenikov in morda poleti še peti Tour de France … potem niti ne vem več, ali Tadej sam zares dojema, kaj trenutno je. Ali sploh razume, kaj vse je že dosegel? Koliko dirk je dobil in na kakšen način?

Ljudje ga zasipajo s pohvalami in verjamem, da je včasih tudi tega preprosto preveč. Morda bo šele po koncu kariere zares dojel, kaj vse mu je uspelo.

Peiper in Pogačar lani na dirki po Flandriji. Foto: Reuters

V Belgiji je težko biti kolesar, še težje pa je biti Remco

Veliko pozornosti v vaši ekipi je deležen predvsem Remco Evenepoel (pogovor smo opravili pred  novico, da bo nastopil  na Flandriji). Vi ste Avstralec, a večino življenja živite v Belgiji, zato lahko komentirate, kako težko je biti Remco Evenepoel v Belgiji?

V vsakem primeru je težko biti belgijski kolesar, biti Remco v Belgiji pa je še težje. Remco je ves čas pod povečevalnim steklom. Nič se ne more zgoditi, ne da bi mediji to opazili. Ko mu gre dobro, je to lahko lepo, ko pa mu ne gre, je vse skupaj bistveno težje.

Morda je danes največja težava tudi v tem, da družbena omrežja mladim ves čas ponujajo zunanjo potrditev njihove vrednosti. Ti komentarji znajo biti zelo težki, še posebej za nekoga, kot je Remco, ki zna biti včasih precej impulziven, ko stvari ne gredo po načrtih, in ljudje vse to komentirajo.

"Mediji pišejo o Remcu praktično ob vsaki gesti, vsaki izjavi. Mislim, da nihče na svetu ne potrebuje toliko pozornosti ves čas, kolikor je je deležen Remco. Seveda mu ta pozornost ustreza, a verjetno predvsem takrat, ko je pozornost prijetna." Foto: Guliverimage

Mislim, da je javna percepcija zelo pomembna tudi za samozavest športnika. Da se hitro ujame v spiralo: kdo je kaj rekel, kdo je kaj napisal, kako je bilo nekaj razumljeno – in vse to lahko vpliva na samozavest.

Mediji pišejo o njem praktično ob vsaki gesti, vsaki izjavi. Mislim, da nihče na svetu ne potrebuje toliko pozornosti ves čas, kolikor je je deležen Remco. Seveda mu ta pozornost ustreza, a verjetno predvsem takrat, ko je pozornost prijetna.

Preberite še:

Sportal Veliki tekmec Pogačarja misli zelo resno: ujeli so ga s Slovencem #video

Sportal Allan Peiper: Tadej Pogačar je spremenil paradigmo kolesarstva

Sportal Slovenske barve bo po novem zastopal tudi ruski kolesar

Sportal Pogačarjev prvi zasledovalec znova Vingegaard