Igor Omerza: Udba je najbolj obremenjujoče dokumente uničila

Igor Omerza, ki v arhivih raziskuje delovanje slovenske Udbe oziroma Službe državne varnosti (SDV), pravi, da dokumentov o domnevni vpletenosti nekdanjega šefa slovenske Udbe Janeza Zemljariča v umor hrvaškega emigranta Nika Martinovića, ki jih je nedavno javno predstavil Roman Leljak, ni poznal in so zanj novost.

Omerza bo po knjigah o Velikovcu in Todoroviću napisal tudi knjigo o ugrabitvi Crnogorca Bodo pa Omerzi, ki je že napisal odmevni knjigi o delovanju slovenske Udbe (Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo o vpletenosti slovenske Udbe v bombne napade na avstrijskem Koroškem in 88 stopnic do pekla/Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića o ugrabitvi srbskega poslovneža), Leljakova odkritja o ugrabitvi in umoru hrvaškega emigranta Stjepana Crnogorca v pomoč.

Omerza o hrvaškem emigrantu, ki je izginil junija 1972 v Salzburgu in se zanj 40 let ni vedelo, kaj se je zgodilo z njim, prav zdaj piše knjigo. Leljak je namreč v arhivih našel dokumente o Crnogorcu, med njimi njegovo bančno knjižico, osebno pošto, fotografije in celo tonski posnetek Udbinega zaslišanja Crnogorca. Leljakovi sklepi so, da so Crnogorca po ugrabitvi umorili v Gotenici na Kočevskem.

Večina dokumentov je Udba uničila, vsega pa ne Kot pravi Omerza, je večina dokumentov Udbe uničenih. Ne ve se točno, koliko, po ocenah zgodovinarjev se ta delež giblje med 70 in 90 odstotki. Zlasti so uničili tiste najbolj občutljive oziroma najbolj obremenjujoče, veliko dokumentov je bilo tudi sproti uničenih, kot to počnejo tudi druge tajne službe.

"Sem ter tja pa se je kaj pozabilo uničiti, morda se je kaj založilo, kakšen dokument je bil shranjen na več krajih. Tako sem našel dosje, po katerem sem napisal knjigo, kako je Zemljarič organiziral ugrabitev Srba Bate Todorovića v Italiji leta 1975," pojasnjuje Omerza, ki opozarja, da v Sloveniji le dva sistematično raziskujeta udbovske arhive, poleg njega samo še Leljak. Zato je še veliko dokumentov in zlasti mikrofilmov še nepregledanih.

Medrepubliško sodelovanje med Udbami Omerza pravi, da je v nekdanji Jugoslaviji veljalo nenapisano pravilo, da je vsaka republiška Udba nadzorovala prebivalce svoje republike, tako doma kot v tujini. Slovenska Udba je nadzorovala Slovence, hrvaška Hrvate, srbska Srbe … Najbolj se je torej s hrvaško emigracijo ukvarjala hrvaška Udba skupaj z bosansko Udbo, saj so številni hrvaški emigranti prihajali iz BiH.

Vendar ker je Slovenija bila najbližja meji z Zahodom, je normalno, da so avstrijsko Koroško, kjer je živel leta 1975 umorjeni hrvaški emigrant Martinović (njega naj bi v organizaciji slovenske Udbe umoril Milan Dorič), pokrivali slovenski udbovci, ki so imeli veliko sodelavcev med zamejci. To je bilo medrepubliško sodelovanje med republiškimi Udbami za obrambo režima: med seboj so si pomagali in izmenjavali podatke, nad vsemi pa je bedela zvezna Udba, ki je bila zadolžena z akcije v tujini.

Slovenski udbovci so znali jezike in imeli sodelavce v tujini Slovenski udbovci so v sodelovanju s srbsko in zvezno Udbo ugrabili Srba Todorovića. Po Omerzovem mnenju zato, ker so bili slovenski udbovci najbolj sposobni, bili so najbližje meji, znali so zahodne jezike in imeli sodelavce v tujini. Zato so tudi organizirali ugrabitev Crnogorca junija 1972.

Pred ugrabitvijo je namreč v Jugoslavijo prišla skupina 19 hrvaških emigrantov, ki je želela med Hrvati zanetiti vstajo proti jugoslovanski oblasti. Jugoslovanskim varnostnim silam je skupino v akciji, poimenovani Raduša (sami hrvaški vstajniki so akcijo poimenovali Feniks), uspelo uničiti.

Slovenski udbovci ugrabijo hrvaškega emigranta, ta izgine za vedno Oblast pa se je bala nadaljnjih akcij hrvaških emigrantov, zato je med drugim tudi organizirala Crnogorčevo ugrabitev in umor. Odločitev o njegovi ugrabitvi je padla zelo hitro, v nekaj dneh, ugrabitev pa je slovenska Udba izvedla v sodelovanju z bosansko in zvezno Udbo, pravi Omerza.

Podobno je slovenska Udba v akciji Venera (ta je potekala v sodelovanju med slovensko, hrvaško, bosansko in zvezno Udbo) izvedla bombni atentat junija 1972 v Strasbourgu v Franciji, tarča je bila stavba, v kateri naj bi se zbirali hrvaški diverzanti.

Glede dejavnosti preiskovalnih organov po odkritih dokumentih Omerza pravi, da morajo, če obstaja pravna osnova, ti organi zadeve raziskati naprej. Tako kot pri Hrvatu Josipu Perkoviću, čigar izročitev zaradi vpletenosti v umore hrvaških emigrantov od Hrvaške zahteva Nemčija. Ne izključuje možnosti, da bi Avstrijci želeli zaslišati Doriča, Zemljariča ali še koga, ki je bil takrat na pomembnem položaju v Udbi.