Faramarz iz Irana: Kako naj se naučim slovensko, če z mano vsi govorite angleško?

Na življenje v Sloveniji se je 35-letni Faramarz Ghobadian hitro navadil. "Slovenci ste zelo prijetni ljudje, niti enkrat tu nisem čutil, da bi moral oditi ali da nisem dobrodošel. Enkrat sem se znašel v skupini 20 Slovencev in vsi so samo zaradi mene govorili angleško. Zelo prijazno," pravi.

Že ob sami selitvi Ghobadian po lastnih besedah ni čutil večjih sprememb. "Seveda je med nami veliko razlik, a sem se kot priseljenec prilagodil. Doma smo na primer navajeni, da si ob srečanju s prijateljem tudi moški stisnemo roke in se poljubimo, podobno kot Francozi. Tu te navade ni, zato sem se tega kar odvadil. Zadnjič so prišli znanci iz Irana in sem sprva skoraj pozabil na poljub. Seveda sem potem drugim gostom v restavraciji pojasnil, da gre za iranski običaj," pove v smehu.

Dodaja, da so slovenski gostje v njegovi restavraciji ob prvem stiku ponavadi bolj zadržani, s šalo ali dvema pa je led hitro prebit in vedno doživi pozitiven odziv.

Iz ogromnega Teherana v "vaško" Ljubljano

Čeprav sta precej različni državi, imata Slovenija in Iran tudi kaj skupnega. Severni del Irana je podobno gorat in zelen kot Slovenija, meni sogovornik. Na fotografiji je vasica Daryasar v provinci Gilan na severu Irana. Foto: Reuters V Iranu je delal kot nepremičninski agent, leta 2009 pa se je odselil. Sprva je za dva meseca pristal v Turčiji. Od tam si je želel v Kanado ali Veliko Britanijo, saj je vedel, da bi se zaradi znanja angleščine najlažje znašel. V Turčiji je nato spoznal Slovenko, se vanjo zaljubil in se na koncu preselil sem.

Slovenija je bila zanj relativna neznanka. "Pri geografiji smo se učili o razpadu Jugoslavije, sicer pa o Sloveniji nisem vedel veliko," pravi Iranec.

Največja sprememba zanj je bil prihod iz devetmilijonskega Teherana (skupaj z obrobjem mesta ima 15 milijonov prebivalcev), kjer je vedno gneča, v Ljubljano s 300 tisoč prebivalci.

Čeprav sta precej različni državi, imata Slovenija in Iran tudi kaj skupnega. "Ko sem prišel v Slovenijo, sem takoj videl podobnost s severnim delom Irana. Ta je zelo zelen in gorat, tam smo pogosto dopustovali. Slovenija me je spominjala na te kraje," pravi Faramarz.

Iranci so v primerjavi s povprečnim Evropejcem pravi ponočnjaki. Pri njih ni prav nič nenavadnega, če je vsa družina budna do polnoči, mladi pa še dlje. Kako pa je zjutraj? "Nisem jutranji tip človeka, a na žalost mi delo ne dopušča dolgega spanja." Foto: Ana Kovač V službi mravljica, v prostem času kot Garfield

Pri prvih korakih v novi domovini bi mu bilo precej lažje, če bi lahko delal, a v prvem letu kot priseljenec iz države zunaj Evropske unije ni mogel dobiti dovoljenja za delo. Taka omejitev velja v večini držav, pravi, po njegovem mnenju pa bi jo morali vsaj malo omiliti.

"Mama me kliče iranski Garfield, saj v prostem času rad lenarim, a ko delam, delam veliko in rad. Ne ustavim se, dokler ne končam," se opiše in doda, da ga je to, da ni mogel delati, zelo morilo, saj si ni mogel zapolniti dneva. Kmalu po prihodu je začel obiskovati fitnes, kamor je veliko zahajal že v Iranu, a teh nekaj ur aktivnosti dnevno mu ni bilo dovolj.

Stvari so se obrnile na bolje, ko se je zaposlil pri prijatelju v ljubljanskem lokalu s hitro prehrano. Čeprav ni pričakoval, da bo zaslužil zneske, primerljive s tistimi v Iranu, je vseeno moral precej spustiti kriterije. "Presenečen sem bil, ko sem delal cele dneve, od jutra do večera, na koncu meseca pa dobil 900 evrov. Imam psa in mačko, že stroški njune prehrane in oskrbe so visoki, kaj šele preostalo," se čudi.

"Vsak posel je boj. Prvo leto je najhuje, saj moramo seveda plačevati zaposlene in davke v enaki višini z nižjimi prihodki. Stroški so enaki, kot če imaš podjetje deset let, ko si že uveljavljen na trgu." Foto: Ana Kovač Na svoje s posojilom francoske banke

Po petih letih dela v restavraciji se je lani odločil za samostojno pot. "Doma nisem nikoli delal za drugega. Tega nisem bil navajen, zato smo se razšli. Seveda pa cenim priložnost, ki sem jo dobil," pojasni razloge. Zakaj kulinarika? "Zavedal sem se, da v Sloveniji ne morem dobro delati kot nepremičninski agent, saj je vse drugače, od zakonodaje dalje. Po drugi strani sem želel tudi uporabiti štiri leta izkušenj iz svoje zadnje službe."

Lani je tako na Miklošičevi cesti v Ljubljani odprl restavracijo Fari's Delice, ki jo sam opiše kot orientalski fast food. Pri odprtju mu je močno pomagalo njegovo trenutno dekle, Francozinja Tara, ki jo je spoznal med potovanjem po Franciji in je pred časom prišla za njim v Slovenijo.

Iranci so zelo topel in gostoljuben narod, pravi Faramarzovo dekle Tara, ki prihaja iz Montpelliera v Franciji (z izvoljencem se pogovarjata v angleščini). "V Iranu je navada, da vsakega sprejmejo v svoj dom za kavo ali večerjo. Veliko hodijo ven, a sčasoma je vljudno, da človeka povabiš domov, sicer je to znak nekakšne zadržanosti." Foto: Bojan Puhek

Projekt sta financirala s prihranki in tudi posojilom. "V Sloveniji je posojilo za novega podjetnika praktično nemogoče dobiti, v Franciji pa sva ga dobila brez težav," razlaga Faramarz. 

Taro je naučil, kako se naredi masa za falafel, dela pa tudi preostale jedi po receptu njegove mame in peče sladice, kar je že prej rada počela. Ponujata veganske jedi, med drugim falafel, in paleto jedi, značilnih za Bližnji vzhod. Raznolik je tudi meni sladic, kjer najdemo vse od orientalskih slaščic do francoskih tortic in tudi ameriških browniejev. Pred dnevi sta ponudbo dopolnila še z vodnimi pipami (tako imenovanimi šišami), za kar imata ločen prostor.

"Posel se po letu dni od odprtja restavracije počasi razvija. Prvo leto je vedno najtežje. Če bo prihodnje leto podobno, bomo na zeleni veji," Iranec optimistično zre v prihodnost.

Kako težka je zanj slovenščina? #video

Zakaj se zdrzne, ko zasliši besedo kos? #video

"Kako naj se naučim slovensko, če vsi govorite angleško?"

Čeprav njegova slovenščina ni slaba (o tem se lahko prepričate v videu), Faramarz pravi, da ga to kar ovira. Za to - seveda v šali - "krivi" tudi svoje preveč popustljive slovenske prijatelje.

"Jaz nekaj vprašam v slovenščini, oni pa odgovorijo v angleščini. Tako nisem prisiljen poslušati slovenščine. Moja sestra je v Franciji, kjer nihče ne govori angleško. V letu dni se je naučila jezika in danes govori samo še francosko," razlaga. Doda, da se zaveda, da je to njegova krivda in da bi moral biti bolj vesten pri obiskovanju jezikovnih tečajev.

Neznanje ga, kot pravi, vse bolj ovira tudi v podjetniškem svetu. Bolj kot za pultom restavracije je težavno pri administrativnih opravkih. "Vsi Slovenci govorite angleško, ko pridem na pošto ali upravno enoto, pa vedno naletim na nekoga, ki ne govori," pravi.

Imata pa, zanimivo, njegov materni jezik in slovenščina tudi nekaj skupnih besed, saj perzijski jezik, ki ga govori večina Irancev, vsebuje tudi nekaj besed francoskega izvora. Tako imamo enake besede za ananas, beton, lak, pravi.

Izkrivljena podoba Zahoda o Iranu

Sam, kot pravi, Slovenije pred priselitvijo ni dobro poznal, kako pa je obratno - kako dobro Slovenci poznamo Iran? "Vsak dan imam vsaj stranko ali dve, ki sta bili v Iranu, očitno je med Slovenci priljubljena destinacija. Je pa res, da ne poznajo realnih razmer, saj zahodni mediji ne predstavljajo prave podobe."

Med drugim opaža, da večina Slovencev zmotno misli, da je Iran arabska država. Pogosto ga kdo sprašuje tudi o njihovem odnosu do žensk.

"V Iranu pravimo, da je mož kralj, žena pa princesa. V večjem delu Teherana ženske delajo, če želijo, sicer jih financirajo možje ali starši. V mnogo družinah za hišna opravila, če jih nočejo opraviti ženske, poskrbi mož. Seveda pa obstajajo tradicionalne družine, kjer ženska skrbi za dom in družino," pravi sogovornik, ki opaža,da Slovenci, če nečesa ne poznajo, precej previdno sprašujejo, medtem ko njegovi prijatelji v Kanadi včasih dobivajo prav smešna vprašanja.

"Ljudje jih sprašujejo, ali imajo v Iranu asfalt in podobno. Iran je precej razvita država, Teheran pa moderno mesto. Iran ima 80 milijonov prebivalcev, tam lahko vidite nekatere luksuzne avtomobile, ki jih v Sloveniji nisem nikdar videl, pa tudi stare kripe, kakršnih tukaj ni."

Kako narediti falafel?

Jeza na izpitni vožnji

Vedno nasmejani Iranec občasno v Sloveniji doživi tudi kaj neprijetnega. Nekaj takega se mu je zgodilo pri opravljanju vozniškega izpita. Avtomobil je vozil že v Iranu, tu pa je po poteku mednarodnega vozniškega dovoljenja (veljalo je leto dni) želel pridobiti stalno dovoljenje. 

"Ko sem padel prvič, sem si rekel, da je to verjetno normalno. V drugo mi je članica komisije dejala, da nisem naredil nobene napake, a me vseeno vrgla. Trdila je, da sem v enem od križišč spregledal mrtvi kot, kar je moj inštruktor zanikal, češ da tega nisem storil. Tega ne moreš početi - človeku reči, da ni naredil napake, in ga vseeno vreči na izpitu. Povedal sem ji, da je moj posel odvisen od tega, a da se ne morem prerekati z njo, ker je ženska in se to ne spodobi. Tu sva potem končala," pravi. V naslednjem poskusu je izpit brez težav opravil.

Takih izkušenj na srečo ni veliko, pravi Farmarz. Čeprav rad živi v Sloveniji, pa ne skriva tega, da se bosta s Taro v nekaj letih preselila drugam. "Oba sva taka, da se rada vsakih nekaj let preseliva v drugo okolje. Nekam, kjer je vse novo, drugačna miselnost, kot da si se ponovno rodil. Tako se učiš novih stvari in spoznavaš nove kulture," pravi Iranec.

Sporočilo Slovencem #video