Moja zasebna teorija pravi, da je človekovo življenje izpolnjeno, če posameznik v njem kar se da maksimalno izkoristi svoje talente. Če si dober v matematiki, se zaposli v financah ali računovodstvu (ali pa, če si res v špici, postani teoretični matematik), če dobro oblikuješ iz lesa, bodi mizar, če si zlahka zapomniš vse o živalih, delaj kot veterinar ali pa biolog. Svojčas je imel igralec Matjaž Javšnik, izvrstni improvizator, ki se je znašel v vsaki situaciji, na svoji vizitki napisano: Matjaž Javšnik, multipraktik. Ko sem jo prvič dobil v roke, sem moral priznati, da bi le malokatera druga beseda lahko zaokrožila vse, kar je Javšnik počel tisti čas, in kar je bil njegov največji talent.
35 let tekaške kariere
Vizitke Dušana Mravljeta nisem dobil nikoli, a na njej bi, kljub poklicu, za katerega se je izučil, najbrž moralo pisati Dušan Mravlje, tekač. Petintrideset let tekaške kariere, v kateri je zmagal na marsikaterem ultrateku doma in po svetu, ob tem pa v tekaškem tempu več kot sedemkrat obkrožil zemeljski ekvator, je pravkar zaokrožil z obsežno avtobiografsko monografijo, v kateri je že s podnaslovom priznal, da je tek njegova norost. Mislim, da je pri tem pretiraval. Pojasnil bom, zakaj.
Že začetek Mravljetove tekaške kariere je pokazal, da ni iz običajnega tekaškega testa. Prijatelja sta ga konec sedemdesetih let namreč nagovorila, če bi šel z njima na ljubljanski Tek trojk v dolžini nekaj manj kot trideset kilometrov. Pristal je, potem pa ju je moral kar nekaj časa čakati na cilju. Naslednja etapa ni bil, kot je za tekače vztrajnostnega tipa neka običajna logika, veliki maraton, na katerega bi se pripravljal pol leta ali več, temveč neposredna udeležba na stokilometrskem teku v švicarskem Bielu. Tudi to je zmogel brez posebnih priprav, sicer ne čisto brez težav ali brez utrujenosti, a vseeno z zelo spodobnim časom devetih ur in štirideset minut, ki bi ga skoraj vsak vztrajnostni tekač z veseljem podpisal. Vse drugo, skupaj s knjigo, je del legende.
Maratonska polovička vsak dan
Če ocenjeno število Mravljetovih pretečenih kilometrov (pravi, da je pretekel 300 tisoč kilometrov, torej toliko kot naredi svetloba v eni sekundi) delite s številom pretečenih let, potem pa še z dnevi, da dobite njegovo dnevno "kilometrsko porabo", potem boste ugotovili, da je Mravlje v zadnjih tridesetih letih vsak dan pretekel nekako maratonsko polovičko. Četudi ste morda resen tekač, a z običajno gensko zasnovo, vam bi vsakodnevna maratonska polovička slej kot prej zavdala in vas vsaj za nekaj časa prisilila k počitku. Poškodbe in vnetja mišic, slabo počutje, občasne bolezni in podobne nadloge, da o obrabi sklepov, ki lahko nastane po dolgoletnem prakticiranju dolgih tekov, niti ne govorimo, so Mravljeta kot kaže preskočile, saj se pri šestdesetih letih še vedno ponaša s postavo, ki bi mu jo lahko zavidal bolj ali manj vsak tridesetletnik. Poleg zmožnosti skoraj neskončnega tekanja pa je njegovo telo neverjetno še v nečem: med tekom, dolgim osem ur in več, praktično ne potrebuje hrane, za njegov "motor" so povsem dovolj samo raznovrstni napitki, medtem pa po teku zlahka pospravi katerokoli običajno "kmečko" hrano, ki jo lahko obilno zalije s pivom in vinom. Njegova prebava je čudežna in morda se ravno tu skriva skrivnost njegovega tekaškega uspeha.
Po Poti spominov in tovarištva
Mravljetova knjiga je učinkovala tudi name. Nekaj dni po tem, ko sem jo prebral, me je prijatelj Žiga uspel prepričati, da poskusiva odteči celoten PST, torej Pot spominov in tovarištva, ki se v dolžini približno 32 kilometrov vije okoli Ljubljane. Pogoji so bili idealni, deset stopinj je bilo zjutraj, ko sva z zalogo pijače (in hrane) krenila na pot. Prvi dve uri sem tekel zlahka, potem me je rahlo zdelal kratek, a strm vzpon na Golovec, ki me je v preostanku poti, ko sva nekje v Mostah končala krog, še malo upočasnil. Glede na to, da je tekaška sezona na vrhuncu, sem kar dobro pripravljen, a vseeno sem imel popoldan precej otrdele noge in le s težavo bi se naslednji dan odpravil na maratonsko polovičko. Pomislil sem na Mravljeta, ki je to počel praktično vsak dan zadnjih trideset let. Zdel se mi je svetlobna leta, ne zgolj svetlobno sekundo daleč.
Pri njem sta se na neponovljiv način povezali izjemna tekaška genska zasnova (karkoli že to pomeni) in neznanska (gorenjska?) upornost in trma, s čimer je lahko pretekel te razdalje. Na njegovi knjigi Tek – moja norost bi tako najbrž moralo biti opozorilo Ministrstva za zdravje, da tega, kar je opisano v njegovi knjigi – podobno kot na koncu hollywoodskih akcijskih filmov, kjer se vrtoglavo preganjajo z avtomobili – ne počnite doma sami.
Ko sem po teku doma namakal noge v hladni vodi, se mi je posvetilo. Mravlje je "samo" uspel do skrajnosti izkoristiti svoj talent. Nič več in nič manj. Tek ni bil njegova norost, ne, nasprotno – Mravlje bi bil nor, če ne bi tekel.
1
