Četrtek,
15. 3. 2018,
13.36

Osveženo pred

6 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,66

26

Natisni članek

Natisni članek

sindikati volitve odstop Miro Cerar

Četrtek, 15. 3. 2018, 13.36

6 let, 7 mesecev

Analiza

Cerar ni žrtev, ampak tako naprej res več ne gre

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,66

26

protesti, SVIZ | Foto STA

Foto: STA

Ko je Miro Cerar včeraj zvečer "oblast vrnil v naše roke", je v resnici priznal to, kar vemo že nekaj mesecev. Da je njegova vlada, ki je bila že od začetka le skupek po sili razmer zbranih ljudi in interesov, v resnici že pred časom razpadla, koalicija pa je ostala skupaj le zato, ker je nihče od njenih članov ni upal zapustiti. 

Zdaj je potezo prvi potegnil tisti, od katerega bi to najmanj pričakovali, in s tem politične tekmece spravil v nelagodje. Miro Cerar se je odločil, da bo do konca mandata opravljal le še tekoče posle. 

Zakaj, s političnega stališča ni težko razumeti. Padel je v "popolno nevihto", ki je politično ne bi mogel preživeti. Še dva meseca mrcvarjenja, ki smo mu bili priča v zadnjih tednih, bi SMC verjetno zaprlo vrata parlamenta. Cerarja bi v najboljšem primeru spremenilo v Alenko Bratušek

Vrhovno sodišče – le kaplja čez rob in zgodba zase 

Vrhovno sodišče, ki si je predsednika vlade le tri ure pred razglasitvijo spisane sodbe privoščilo še na javnem spektaklu, je bilo v resnici kaplja čez rob in zgodba zase. 

Ne le zato, ker sodba daje več vprašanj kot odgovorov. Recimo, zakaj je sodišče za nazaj razveljavilo referendum o drugem tiru, ki ni padel zaradi vladnega "vmešavanja", ampak premajhnega števila volivcev, ki so oddali svoj glas? 

Sodba namreč uvaja nov model oblasti: šibko, celo apolitično vlado, ki mora v referendumskih kampanjah ljudi "objektivno seznaniti z argumenti obeh strani", in močno, politično jasno profilirano ustavno sodišče, ki že od prepovedi referenduma o slabi banki v resnici odloča o ključnih političnih odločitvah. Gre za novo realnost slovenske politike, ki jo je včeraj očitno dokončno "pripoznal" tudi Cerar.  

drugi tir  Urad vlade za komuniciranje | Foto: Urad vlade za komuniciranje Foto: Urad vlade za komuniciranje Cerar je imel odprte skoraj vse "fronte". Od sindikatov, ki so ga naskočili po parcialni delitvi bonbončkov zdravnikom in najbolje plačanim v javni upravi, do ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc. Tej so se tik pred odločanjem o drugi polovici zdravstvene reforme spet zgodile "civilne" iniciative, spodbujene s parcialnimi interesi. 

Omeniti velja še (ne)prodajo Nove Ljubljanske banke (NLB), arbitražo in Palestino, kjer si je politične točke nabiral Karl Erjavec, Socialne demokrate (SD), ki v volilni kampanji že nastopajo kot opozicija, in poslance lastne stranke, ki so mimo vseh serijsko vlagali lastne predloge zakonov. Začetniške politične napake na čelu z zloglasno maketo drugega tira so le češnja na vrhu te neprebavljive torte.

Kaj je Cerar z odstopom pridobil?

Odstop, za katerega naj bi se odločil včeraj čez dan, idejo za to pa dobil po pogovoru s šefom kabineta Gregorjem Krajcem, je tako v političnem smislu edina na videz dobra možnost, ki mu je ostala. 

Na kratek rok mu je odstop prinesel več dobrih stvari. Zamrznil je vojno s sindikati. Zadal je šah mat šefu sindikata šolnikov Branimirju Štruklju, ki bi v začetku tedna očitno moral vzeti, kar je imel na mizi, to je napredovanje za tri plačne razrede (sto evrov na šolnika), saj je z drugo zaporedno stavko počasi začel izgubljati podporo v javnem mnenju.

Miro Cerar in šef njegovega kabineta Gregor Krajc | Foto: STA , Miro Cerar in šef njegovega kabineta Gregor Krajc Foto: STA , Štruklja, največjega poraženca včerajšnjega dogajanja, tako časa težka dilema: kako bo članstvu ob letošnji ponovni kandidaturi za nov mandat na čelu sindikata SVIZ pojasnil, zakaj ni sprejel ponudbe?

Cerar je vzel veter iz jader SD in DeSUS, ki znotraj vlade ne bosta več mogli igrati opozicije, deloma pa tudi Janezu Janši, za katerega je bil vsak dan interesnih bojev v koaliciji dobrodošla pomoč javni pozabi afere z Dijano Đuđić

Kar je najpomembneje, Cerar bo lahko igral vlogo žrtve – "pahorjanskega" predsednika vlade, ki je želel vladati, a ni mogel. Da je bil to ključni cilj, potrjujejo že včerajšnji odzivi nekaterih vodilnih predstavnikov SMC.

Cerar ni žrtev. Za veliko stvari je kriv sam.

Cerar seveda ni žrtev. Za pomemben del težav, ki so ga doletele, si je kriv sam.

V političnem smislu se je (pre)dolgo vedel kot amater, ki je toleriral luknje v ministrski ekipi. Bilanca ministrov SMC je zelo slaba. Vladi v štirih letih gospodarskega razcveta do konca ni uspelo pripeljati nobene reforme. Celo zdravstveno reformo, paradni projekt, je vlada zaradi počasnosti ministrice zavlekla v drugi del mandata.

Jure Leben, Miro Cerar, Peter Gašperšič in Zdravko Počivalšek | Foto: STA , Jure Leben, Miro Cerar, Peter Gašperšič in Zdravko Počivalšek Foto: STA ,

Kot največji dosežek lahko predstavijo (za mnoge sporen) prihod Magne, pod katerega se je podpisal minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, menedžer svojevrstnega sloga na začasnem delu v politiki. 

Zgodba o maketi za drugi tir, ta kombinacija popolne nekompetentnosti, pomanjkanja političnega občutka in ukvarjanja z nepomembnimi podrobnosti, pravzaprav simbolizira odhajajočo vlado, v kateri je vtis vedno pomembnejši od oprijemljivega. Takšnih "maket" je bilo veliko. Se spomnite recimo Vizije 2050 o Sloveniji kot oazi sreče? 

Marketinško vodenje vlade 

Gre za posledico dejstva, da je Cerar po dokaj pasivnem prvem delu mandata, ki ga je večinoma usmerjal nekdanji minister za finance Dušan Mramor, premalo energije vlagal v vsebino in preveč v politični marketing. 

Ko si je z drugim tirom želel postaviti "spomenik", je spregledal, da gre za klasično slovensko infrastrukturno zgodbo, v kateri so prikriti lobistični in drugi interesi – v tem primeru gradbincev, Luke Koper, Slovenskih železnic in drugih – velikokrat močnejši od politike. Sam se je zapeljal v past, iz katere ni našel izhoda.  

Dejan Židan in Karl Erjavec | Foto: STA , Dejan Židan in Karl Erjavec Foto: STA , Marketinški pristop SMC k vladanju simbolizira Boris Koprivnikar, verjetno najmanj kompetenten minister iz kvote te stranke. 

Medtem ko je gradil gradove v oblakih (kako je lahko Slovenija "referenčna država" za kriptovalute in blockchain tehnologijo, če si davčna uprava vsake tri mesece premisli, kako bi jih obdavčila?), po svetu podpisoval pisma o nameri z nižjimi uslužbenci multinacionalk (Uber) in se v Dubaju pogovarjal o sreči, je v realnosti pogorel. Najbolj v pogajanjih s sindikati.

Na vprašanje, ali bodo volivci Cerarjev odstop "kupili" kot (samo)žrtvovanje, za zdaj ni mogoče jasno odgovoriti. Kar je gotovo, je le, da utegne ta poteza začasno ustaviti osip SMC v javnomnenjskih anketah. 

Cerar je odšel. Kaj je alternativa?

Ne glede na vse je treba odstop Cerarja, devetega mandatarja in predsednika dvanajste slovenske vlade, obravnavati tudi v širšem kontekstu. 

Slovenija v desetih letih ni imela vlade, ki bi dokončala svoj mandat. V tem času so se izmenjali štirje predsedniki vlad, pri čemer so vsi vodili koalicije iz istega "ideološkega betona". Priča smo "italijanizaciji" politike, bolj ali manj kronični politični nestabilnosti - s koalicijami ves čas na robu razpada in s političnim prostorom, ki spominja na avtobusno postajo. 

Janez Janša | Foto: STA , Janez Janša Foto: STA , Živimo v državi, ki je pred resnimi razvojnimi dilemami. Z gospodarstvom, odvisnim od razmer v Nemčiji in na nekaterih drugih večjih trgih, ter starajočim prebivalstvom. Z družbenimi podsistemi, ki so razpeti med velikimi pričakovanji, naraščajočim nezadovoljstvom zaposlenih in "uporabnikov", pritiskom javnih financ in klientelnimi kadrovanji vsakokratne oblasti. Slovenija bi bila v EU prve hitrosti, a ne ve natančno, kaj naj tam počne. 

Obsojeni smo na politični razred, ki tem razmeram vse bolj očitno ni kos. Miro Cerar je ponujal nekakšno obliko do človeka prijaznega vladanja, ker mu je to dovoljevalo stanje v proračunu. 

Socialni demokrati obljubljajo socialno državo, ki naj bi umirala, pri čemer so bili sami domala ves čas zraven. Gre za stranko, ki komaj prikriva notranje konflikte med interesi kapitala in dela. DeSUS je klasična interesna stranka, ki jo vodi upokojenska aristokracija. 

Realno uresničljivi alternativi obstoječemu sta za zdaj le dve: Orbanov model vladanja, ki bi ga uvedel Janez Janša, pomenil pa bi nepovratni odhod Slovenije na pot nekaterih drugih držav, s katerimi se nekoč nismo želeli primerjati, in "reset", ki ga zagovarja Marjan Šarec. Že zdaj vemo, da ob zdajšnjih razmerjih sil v politiki ni uresničljiv. 

Edina rešitev: sprememba volilnega sistema

Tako smo morda spet na točki, ko bi morali v Sloveniji razmisliti o spremembi volilnega sistema. 

Veljavni proporcionalni sistem z neskončnim številom varovalk, ki temelji na vključenosti čim večjega števila pogledov in naravni obrambi pred diktaturo, je pripeljal do sistema, v katerem oblast požira samo sebe. V družbo blokad, v kateri se ne more in sme nič spremeniti. 

Marjan Šarec | Foto: Bojan Puhek Marjan Šarec Foto: Bojan Puhek SMC se ni izšlo, čeprav je imela sama več kot tretjino poslancev, iz njenih vrst pa prihajajo premier, predsednik državnega zbora in skoraj vsi ključni ministri. 

Sprememba volilnega sistema je verjetno predpogoj za vsaj delno reformo ustroja cele države, ki nujno potrebuje popravke, saj preveč ljudi ostaja "zadaj", in vzpostavitev sistema, v katerem bo jasna linija odgovornosti. Sistema, v katerem predsedniki vlade ne bodo odstopali, ker bodo ugotovili, da ne morejo spremeniti ničesar. In hkrati politično preživeli. 

Tako naprej res več ne gre.