Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu

"Ponekod je razlog za dolge čakalne dobe to, da je zavarovalnica namenila premalo programa in tu gre dejansko za dolge čakalne dobe zaradi pomanjkanja sredstev; ponekod pri operacijah, pregledih in drugih storitvah gre za preslabo organizacijo zdravstvenih ustanov, ponekod pa je premalo zdravnikov in v teh primerih – tudi, če je denar – razmere niso rešljive čez noč. Prepričan sem, da bi zato marsikateri zdravnik bil pripravljen delati po koncu delovnega časa in ob koncih tedna. Pomanjkanje kadrov je najbolj pereča težava, ki ni rešljiva na kratek rok, in to je napaka zdravstvenih ministrov od leta 1990 naprej, ki so omejevali vpis na medicino in so nasprotovali drugi slovenski medicinski fakulteti v Mariboru. Zdravstvena zavarovalnica bi morala za programe, ki so vezani na samostojnost ljudi ali odpravljanje bolečin, nameniti več denarja, najprej pa bi lahko dosegli izboljšave pri organizaciji zdravstvenih ustanov. Sam pa imam srečo, da zdravnika nisem potreboval, edino zaradi zasedenosti naprav sem čakal 10 dni na slikanje zoba, čeprav je bilo celo samoplačniško, a ker ni bilo nujno, to ni bila težava."

"Enkrat sem na urgenci z akutnim primerom čakala 7 ur, sicer pa čakalnih dob nisem imela, ker me je bog obdaril z razmeroma dobrim zdravjem. Vzrokov za čakalne dobe je resnično več, najpomembnejši pa je še vedno pomanjkanje zdravnikov. Če gledamo primerjalne podatke s tujino, vidimo, da zaostajamo, in kot je minister povedal, bomo do leta 2020 vzpostavili razmerje med zdravniki in pacienti na približno primerljivi evropski ravni. Zato tudi podpiram, da je minister res bistveno poenostavil zaposlovanje zdravnikov iz tujine, kar je za prehodno obdobje zelo dobra rešitev. Na terenu pa vidimo, da tega niso vsi blagohotno sprejeli, kar je odraz konkretnih politik posameznih bolnišnic. Nekaterim zdravnikom morda ustreza, da delajo več izmen, in dobro je, da so požrtvovalni, a se sprašujem, ali je to dobro za nas bolnike, ker utrujen zdravnik ni dober zdravnik. Drugi razlog je nedvomno slaba organizacija dela. Trdim, da so take grozne rezerve, da bi dobra vodstva oddelkov ali bolnišnic lahko naredila bistveno več. Tudi denar je težava, a ko je šlo za kardiovaskularna obolenja, je zavarovalnica primaknila denar in tudi sicer za najbolj akutne primere namenijo vsako leto več denarja, kot je bilo sprva razpisano. Zavarovalnica se odziva, morda ne najbolje, a samo zahtevati denar, dokler ne uredimo razmer pri organizaciji, ni pravi odgovor."

"Krajše čakalne dobe so običajne in razumljive, težava pa so tiste čakalne dobe, ki so zaradi napredovanja bolezni za posameznika lahko kritične ali tudi usodne. Pri nas so čakalne dobe seveda predolge, predvsem v nekaterih primerih, a se vendarle skrajšujejo. So pa še vedno predolge, denimo pri ortopediji in magnetni resonanci, tudi če je par mesecev, je to že predolgo. Pri magnetni resonanci je bila krivda tudi v razpoložljivi opremi in kolikor vem, se je število teh naprav izredno povečalo, ostaja pa težava velike neizkoriščenosti te drage opreme. Ali ne znamo izobraziti zadostno število strokovnjakov, ki s tem dela, ali kaj drugega, ne vem, pomembno pa je čim prej opraviti tiste preglede, na podlagi katerih se zdravljenje sploh začne. Sam zaradi dobrega zdravja nisem imel izkušenj z dolgimi čakalnimi dobami, ko pa sem potreboval magnetno resonanco, je bil primer urgenten in sem prišel zelo hitro na vrsto. Zato tudi vem, da je pri zelo urgentnih zadevah obravnava zelo dobro urejena in da se tudi nasploh razmere s čakalnimi dobami izboljšujejo. Res pa je, da denimo predvsem pri ortopedskih operacijah so čakalne dobe še vedno nenormalno dolge, tudi leto ali dve."