Sreda,
22. 1. 2014,
17.12

Osveženo pred

2 leti

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Branko Soban Rusija Kremelj

Sreda, 22. 1. 2014, 17.12

2 leti

Branko Soban: V Putinovem avtokratskem režimu ni nobene logike

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
"Izgon novinarja Davida Satterja iz Rusije, ki so mu v Moskvi odrekli akreditacijo, kaže na popolno nerazumevanje Kremlja, kaj sta svoboda tiska in demokracija."

Tako pravi novinar Branko Soban, nekdanji dopisnik Dela iz Moskve, zdaj zunanjepolitični komentator tega časopisa, o odmevnem primeru ameriškega novinarja, zaradi katerega so se spet zaostrili odnosi med ZDA in Rusijo in vrgli senco na svobodo govora in tiska pred bližnjimi zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju.

Branko Soban je doživel podobno zgodbo kot njegov ameriški kolega David Satter: zaradi kritičnega pisanja mu rusko zunanje ministrstvo ni več hotelo izdati akreditacije in vizuma, da bi ob novem mandatu, leta 2005, lahko spet poročal iz Rusije.

Kako je mogoče razumeti birokratsko obrazložitev ruskih oblasti, da je Satter prekršil določila o bivanju, ker se novembra lani ni javil migracijski službi? Po mojih izkušnjah gre samo za neko formalno obrazložitev ukrepa, ki je izrazito politične narave, v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami. Rusija je kot članica Sveta Evrope podpisnica evropske konvencije o človekovih pravicah, ki v desetem členu govori tudi o svobodi tiska. Zadnja leta, še posebej pa po prihodu Putina na oblast, Rusija mednarodne konvencije, ki jih je podpisala, nenehno krši. Izgon Davida Satterja je zelo plastičen in jasen dokaz tega.

V bistvu pa gre za zelo kritično pisanje tega novinarja proti Kremlju, Putinu in tako naprej, mar ne? Točno to. Kolega Luke Harding, novinar Guardiana, ki je bil izgnan leta 2011, je v svoji knjigi Mafia state (Mafijska država) jasno napisal, o čem se v Rusiji ne sme pisati oziroma o čem ni zaželeno pisati. O zvezni varnostni službi (FSB), ki je naslednica KGB, o Čečeniji in seveda o Putinovem bogastvu, ki je neizmerno.

Pa tudi o Putinovem zasebnem življenju ne … Tudi to, ampak tega tako noben politik noče. Kar zadeva Putinovo bogastvo, Luke Harding v svoji knjigi citira znanega ruskega politologa Stanislava Belkovskega, ki je Putinovo premoženje ocenil na 40 milijard dolarjev, se pravi je bogatejši od savdskega kralja. Zanimivo je, da Putin Belkovskega zaradi te izjave nikoli ni tožil. Nemški Die Welt, ki je tudi resna medijska institucija, pa je nedavno zapisal, da je Putinovo bogastvo vredno 72 milijard dolarjev.

Kaj v kritičnem pisanju izgnanega Satterja je bilo za Kremelj najbolj moteče? Ker je izjemno kritično pisal o vlogi FSB v bombnih napadih v Moskvi leta 1999, ki sem jih tudi sam doživel. Tistega dne sem se selil iz starega stanovanja v novo in ko je šel prvi blok v zrak, sem polovico poročila napisal v starem, polovico pa v novem stanovanju. David Satter v svoji knjigi Tema ob zori (Darkness at Dawn), ki so jo lani ponatisnili, piše, da je bombne napade leta 1999 v Moskvi inscenirala FSB kot razlog za začetek druge čečenske vojne, ki jo je potem začel Putin. To je bila maščevalna vojna, ker je Rusija prvo vojno, ki se je začela leta 1994, se pravi pred natanko 20 leti, leta 1996 izgubila. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo začela nova, da generali "popravijo" sramoto iz prve čečenske vojne.

Mar ni vendar nelogično, da se Moskva za tak korak odloči pred olimpijskimi igrami v Sočiju in s tem poslabša svojo podobo v mednarodni skupnosti, ki jo je skušala popraviti z izpustitvijo Mihaila Hodorkovskega in Pussy Riot? Se popolnoma strinjam z vami. Ampak v avtokratskih režimih ni nobene logike, saj delujejo instiktivno in se odzivajo takrat, ko se čutijo ogrožene. In hkrati računajo, da bo pozitivni učinek amnestije Hodorkovskega in Pussy Riot močnejši od tega negativnega. Ampak to je slaba preračunljivost. David Satter je ameriški novinar, ki piše za ugledna medija, Financial Times in Wall Street Journal, tako da je rusko zunanje ministrstvo moralo odgovarjati ameriškemu, ki je posredovalo še isti dan. Takšna posredovanja so potrebna, pravega učinka pa ni.

Tudi vam ruske oblasti ne izdajo akreditacije za poročanje iz Rusije, kjer ste bili nekaj let dopisnik Dela. Kako so to obrazložile in kaj je bil konkreten vzrok za to? Do neke mere je to diskretna pravica vsakega veleposlaništva, da ti zavrne vizum brez obrazložitve, ki tudi v mojem primeru ni bilo. Med svojim prvim mandatom (1996–2001) sem ugotovil, da zelo natančno berejo moje članke. Dvakrat so me "povabili" na zunanje ministrstvo, kjer so na mizi ležali moji originalni članki in prevodi v ruščino, in jasno izrazili nestrinjanje z mojim načinom pisanja. Pri mojem pisanju jih je najbolj motila Čečenija.

To je namreč njihova boleča rana in nočejo, da kdo dreza vanjo. Vojna tam traja že dvajset let, poskus lomljenja Čečenov pa v bistvu že 400 let, to je edini narod na Kavkazu, ki ga niso uspeli zlomiti. Zmotil pa jih je tudi moj članek o balkanski politiki Rusije. Tri tedne pred padcem Miloševičevega režima sem napisal zelo kritičen članek o tem, kako so na ruskem zunanjem ministrstvu v Moskvi gladko zavrnili vidne predstavnike opozicije, Zorana Đinđića, Vojislava Koštunico in Vuka Draškovića. Čez dva meseca pa so ti ljudje prišli v Moskvo kot glavni predstavniki oblasti. Popoln nesmisel in napaka, ki je od take države ne bi pričakoval.

Za koliko časa so vam prepovedali poročanje iz Rusije? Do nadaljnjega? O tem nimam nobenega dokumenta, to velja do nadaljnjega. Poskušal sem dobiti tudi turistično vizo, vendar je nisem dobil. Znova bom poskusil letos ali prihodnje leto, da vidim, kakšno je stanje.

Kako sicer gledate na medijsko sceno v Rusiji? Kako bi jo primerjali z glasnostjo iz obdobja Gorbačova? Za časa glasnosti Gorbačova in perestrojke se je vse začelo prebujati, kolca pa se nam lahko tudi po Jelcinovih časih, saj je kljub kaosu in anarhiji bila svoboda in demokracija. Pri Putinu pa gre za čisto sovjetski način obvladovanja medijske scene. Saj vendar ubijajo novinarje. Najbolj znan primer je Ana Politkovska. Bila sva prijatelja, nazadnje sva govorila dva meseca pred njeno smrtjo, takrat sem bil tudi zadnjič v Rusiji. To je bilo leta 2006, ubita je bila na Putinov rojstni dan – kakšna simbolika. Umrla pa je samo zato, ker je pisala resnico, v tem je njena tragedija. Umorjenih je bilo že pet novinarjev njenega časopisa Novaja gazeta.

Neodvisnega, kritičnega novinarstva torej v Rusiji ni več? Novaja gazeta je časopis, ki je še eden redkih otokov neodvisnega, kritičnega novinarstva, tega pa je vse manj zaradi avtocenzure in strahu. Morda si tega časopisa tako drastično ne upajo več napasti, ker je eden od lastnikov tudi Mihail Gorbačov. Morda je v zadnjem času malo manj umorov novinarjev, ker je tudi manj kritičnih člankov. Ampak vsak novinar, ki kakorkoli dregne v korupcijo, Čečenijo, FSB, lahko pričakuje, da se mu kaj zgodi.

Treba pa je vendarle povedati nekaj. Kremelj pod Putinom zanima predvsem obvladovanje televizije, kot pri Miloševiću. Časopisi v Rusiji, ki imajo pod 50 tisoč izvodov naklade, Putina ne zanimajo, ti lahko pišejo, kar hočejo, saj ne morejo vplivati na javno mnenje.