Ponedeljek, 31. 3. 2014, 19.49
8 let, 7 mesecev
Bi slovensko zdravstvo lahko rešili z združevanjem bolnišnic?
Dokaz krize slovenskega zdravstva so tudi rdeče številke poslovanja javnih zdravstvenih zavodov in bolnišnic. Njihov skupni primanjkljaj lanskega poslovnega leta je znašal krepko več kot 41,7 milijona evrov. Ob tekih številkah bi se bilo smiselno vprašati o racionalizaciji stroškov z reorganizacijo.
Prav tega se lotevajo na sosednjem Hrvaškem, kjer nameravajo stroške javnega zdravstva znižati z združevanjem bolnišnic. Po pregledu poslovanja jim francoski strokovnjaki predlagajo združevanje oddelkov po teh merilih:
‒ 85-odstotna zasedenost bolnišničnih postelj, ‒ najmanj 15 bolnišničnih postelj (in ne več kot 45) na oddelek, ‒ najmanj pet zdravnikov na oddelek, ‒ najmanj 665 obravnav bolnikov na leto na oddelku.
Kako bolnišnice ustrezajo preostalim trem merilom, nazorno prikazuje spodnja preglednica.
Glažar, sicer ekonomist, je mnenja, da bi bilo treba obstoječe bolnišnice specializirati, kar bi bil pozitiven ukrep tako za bolnišnice kot za bolnike. Dober zgled so obstoječe specialistične bolnišnice.
Na potrebo po specializaciji je opozoril tudi kirurg Erik Brecelj, ki obenem svari pred nevarnostjo preprostega združevanja bolnišnic. "Če eno neurejeno bolnišnico združiš z drugo, dobiš tretjo, ki je najbolj neurejena."
Poleg tega predlaga še: ‒ Holding slovenskih bolnišnic, ki bi prevzel naloge načrtovanja, programe, skupna javna naročila, enotni informacijski sistem, enotni statut, da bi standardizirali slovenske bolnišnice; ‒ združevanje bolnišnic s skupnimi javnimi upravami ter ustanovitev enega ali dveh javnih računalniških zavodov, da bi nadomestili zdajšnjih 26 informacijskih pisarn; ‒ prenos načrtovanja kadra, prostorov in opreme na upravljavca, to je ministrstvo za zdravje, ‒ združevanje zdravstvenih domov v osem enot po vzoru zdravstvenega doma na Gorenjskem, kjer imajo eno upravo in več dislociranih enot.
Obenem Fakin opozarja še na potrebo po krepitvi primarnega zdravstvenega varstva, pri čemer bi se morali osredotočiti na obvladovanje kroničnih nenalezljivih bolezni, ki bi jih morali s preventivo odkrivati v zgodnjem stadiju, s čimer bi znižali stroške zdravljenja.