Ponedeljek, 24. 9. 2018, 21.00
6 let, 1 mesec
Slovenec v ZDA: Američani imajo po tri službe, a ne pridejo skozi teden
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
31
Rok Gregorič je študent novinarstva, ki se je nedavno preselil v ameriško mesto Glenwood Springs v severozahodnem delu zvezne države Kolorado. Zakaj ravno Glenwood Springs? "Povsem po naključju, sploh pa ne povsem po svoji volji," razlaga. Čeprav se mu Američani zdijo bolj odprti od Slovencev, je ob njihovih izjavah večkrat potočil solzo. Ali je šlo za solzo smeha ali žalosti, še sam ni prepričan.
"Prihajam iz najlepšega mesta v Sloveniji, mesta vrtnic iz Severne Primorske," pove Novogoričan, ki se v prostem času najraje ukvarja s športom. Pravi, da bi ga prijatelji oziroma tisti, ki ga poznajo, ocenili za predanega, saj se stvarem, ki mu veliko pomenijo, posveti 110-odstotno.
"V zadnjih dveh letih je moja ljubezen postal ameriški nogomet," pove 22-letnik, ki rad spremlja prav vse športe. "V to sem kot študent, ki si nekoč želi opravljati poklic športnega novinarja, po svoje kar primoran," se nasmehne.
Zabaviščni park Glenwood Springs.
Glenwood Springs in zabaviščni park, kjer dela
V Glenwood Springs se je preselil zato, ker je tam dobil službo prek agencije, ki posameznikom omogoča delo v tujini, na koncu pa še mesec potovanja. Že tri mesece kot upravljavec atrakcij dela v zabaviščnem parku.
"Delo samo po sebi je zabavno, ni preveč naporno," pove Rok. Verjetno je bil njegov najljubši del spoznavanje parka, saj je tudi sam preizkusil vseh 12 atrakcij. "Da lahko pravila razložiš gostom, moraš napravo tudi sam dobro poznati," je pojasnil.
Njegova naloga je torej pričakati obiskovalce parka, jim razložiti pravila naprave in jo zagnati. Nekatere so bolj, druge manj obiskane, pravi Rok. Poznati pa mora vse, saj se delovna mesta tudi menjajo.
"Že od nekdaj sem si želel obiskati ZDA."
Rok si je že od nekdaj želel obiskati ZDA. "Neizmerno sta me privlačila kultura, način življenja, predvsem pa me je, kot velikega športnega navdušenca, zanimala navijaška kultura (nogomet, hokej, ameriški nogomet, košarka), ki je čez lužo nekaj povsem drugega kot ta, ki jo gojimo pri nas," je povedal.
Zato je seveda, odkar je v ZDA, obiskal že kar nekaj tekem različnih športov.
Na tako pot se je podal prvič
Selitev mu ni povzročala nobenih težav, nelagoden se mu je zdel zgolj izjemno dolg let od Rima do New Yorka. "To je bil moj prvi čezoceanski let. Šele ko sem pogledal na ekran, ki je sproti naznanjal lokacijo letala nad Atlantskim oceanom, sem se zavedel, da to le ni takšna mala malica, kot se mi je sprva morda zazdelo."
"Domotožja ni bilo niti malo, čeprav bi morda mama to rada slišala," se je pošalil sicer najstarejši od petih otrok. Morda domotožja ni občutil zato, ker so njegovi sostanovalci v hostlu večinoma študentje, ki so v Glenwood prišli z istim namenom. "Večina jih je prav Slovencev," pravi.
"V ZDA bi se vrnil za leto ali dve, morda celo pet, a več gotovo ne"
Pravi, da je veliko njegovih prijateljev in znancev že dlje časa vedelo za njegovo željo po odhodu v tujino. "Veliko manj pa je bilo tistih, ki so dejansko verjeli, da bom zbral pogum in se odpravil na pot," pove in nadaljuje, da je človek s tisoč in enim načrtom, zato se marsikateri ne uresniči.
"A ta se po dobrih treh letih vendarle je. Vsi domači so me z navdušenjem podprli, a je bilo v tem navdušenju mogoče zaslediti nekakšen dvom oziroma strah. Pozneje sem izvedel, da je bilo to delno tudi zaradi skrbi, da se nikoli ne bi vrnil," je razložil.
Odkar je onstran luže, je preizkusil tudi ameriško hitro hrano, kot sta na primer Pizza Hut in Wendeys, obiskal pa je tudi nekaj koncertov. "Sploh ne morem opisati, kako dober je bil koncert v Salt Lake Cityju," pravi.
Med bivanjem v tujini je predvsem od mame in babice prejel kar nekaj sporočil: "Da razumeta, da želim ostati, a naj se le vrnem in zaključim šolanje." V Slovenijo se bo vsekakor vrnil.
Če pa se bo ponovno vrnil v Ameriko še ni odločen. "Morda bi se bil pripravljen vrniti za kakšno leto ali dve, morda celo pet, a več gotovo ne," je prepričan. Čeprav kot tujec v ZDA lahko zaslužiš več kot v Sloveniji, ima Amerika po njegovem mnenju nemalo pomanjkljivosti.
"Američani imajo po tri službe, a ne pridejo skozi teden"
Glenwood Springs se po velikosti lahko primerja z Novo Gorico, pravi Rok. "Zato nekega prehoda v novo življenje oziroma nekega novega načina življenja ni bilo." Po začetnem privajanju na življenje na nadmorski višini okoli dva tisoč metrov se mu je zdelo, kot da ne bi nikoli zapustil Slovenije.
Življenje v ZDA se mu ne zdi drago, pravi pa, da je precej drugačen življenjski slog. "V Sloveniji recimo človek dela 40 ur na teden, da zasluži 800 evrov, s katerimi potem preživi mesec. Tukaj ljudje delajo v dveh oziroma treh različnih službah, a ne pridejo skozi teden," opaža.
Stroški so drugačni in vsekakor bolj obsežni. "Američani vse svoje življenje preživijo zadolženi. Ali gre za kredit za prvi avto, hišo, kolidž, zdravstveno zavarovanje itd. Če pri zdravniku zakašljaš, te to stane sto dolarjev. Da o 40 tisoč dolarjih za en sam letnik študija ne govorimo," karikira.
Izkušnjo "delaj in potuj" vsekakor priporoča
"Takšno izkušnjo bi toplo priporočil prav vsakemu," navdušeno pove Rok. "Ne gre za denar, ki ga zaslužiš, pa tudi ne za potovanje v oktobru, ki je na neki način glavni del vsega. Gre za neprecenljivo izkušnjo, saj si postavljen v povsem novo okolje z novimi obrazi, v katerem se moraš čim hitreje prilagoditi, da bi odnesel največ," razlaga.
Pravi, da se je med drugim prvič v življenju naučil tudi ravnati z večjimi vsotami denarja. "Da vseh prijateljevanj, ki se bodo gotovo ohranila še kar nekaj časa, ne omenjam. Nekateri Američani so nam že obljubili svoj prihod v Slovenijo, prav tako imam brezplačno nastanitev na Jamajki, če se le pripravim do tega, da se vkrcam na letalo za Kingston," je povedal ponosno.
"Bog ne daj, da bi se prehladil"
"Kar pa se tiče življenja v smislu, da bi se sem kdo preselil, pa imam veliko več pomislekov," pravi. Razlog vidi v tem, da je Glenwood res majhno mestece, saj se sam bolje znajde v velikih mestih.
"Ne morem si predstavljati, da bi lahko brezskrbno sedel v svoji hiši, ki glede na velikost kredita sploh ne bi bila moja, da bi vozil avtomobil, ki tudi še ne bi bil odplačan, hkrati pa bi odplačeval svoj študentski kredit. Bog ne daj, da bi se prehladil," je potožil.
"Lahko še tako jočemo nad Slovenijo, a nam v resnici ni tako zelo hudo. Ko Američani slišijo, da imamo brezplačno šolanje, zdravstvo, kakšen je naš šolski sistem, jim gre skoraj na jok," je še povedal.
Američani se mu zdijo bolj odprti od Slovencev
"Morda v nasprotju s prepričanjem so ljudje, vsaj v Koloradu, veliko bolj odprti kot Slovenci," opaža Rok, ki je navudšen na tem, da ga na ulici pozdravljajo popolni neznanci in ga vprašajo o njegovem dnevu. "To se jim zdi nekaj povsem normalnega. Skoraj nesramno je, če ob pozdravu ne sledi še vprašanje, kako si,'' meni.
"V Sloveniji je pogled v oči mimoidočega skrajni napor, nasmešek je redkejši od poštenega politika, 'dober dan' pa je še redkejši pojav," meni. "Da bi te neznanec, ki ga sredi Ljubljane prvič in verjetno zadnjič vidiš, vprašal, kako si, bi ga po vsej verjetnosti nekam poslal, ga ignoriral ali pa mu zabrusil, naj se briga zase," je dodal.
"A kot vedno so izjeme, tako pri Američanih kot pri Slovencih," je še pojasnil.
"Slovenci smo, čeprav smo majhen narod, izjemno ponosni sami nase, vendar tega večkrat ne želimo priznati. Težko priznamo svoje napake. Američani, čeprav jih je kar nekaj stereoipično ignorantskih in nerazgledanih, se vsaj zavedajo, koliko izmed njih je takih, ki državi ne morejo biti v ponos. Mi zelo radi kažemo s prstom, ko niti pred svojim pragom nismo pometli," je opazil.
"Vam je med sabo lažje komunicirati v slovenščini ali angleščini?"
V službi nosijo značke, na katerih je poleg imena pripisana še država, iz katere prihajajo. Tako se je njegovi sodelavki zgodilo, da so jo vprašali, kako se izgovori njen priimek "Slovenia". "Približno 60 odstotkov vseh obiskovalcev parka za Slovenijo ni še nikoli slišalo," pojasni Rok, ki se je zdaj že privadil na to, da ga kličejo Rock.
"Potem se najdejo tisti, ki se Slovenije spomnijo iz svetovnega prvenstva v nogometu 2010, ko smo remizirali z ZDA, pa tisti, ki vedo, od kje prihajata Kopitar in Dragić," še pojasni. Kar veliko pa je bilo takšnih, zaradi katerih je ugotovil, da znanja nikoli več ne bo jemal za samoumevnega.
"A ni Slovenija na Baltiku?"
"Glede na tvoj naglas sklepam, da si s severa države ZDA."
"To je nekje v Kanadi, mar ne?"
Med drugim so ga sodelavci vprašali tudi, ali je Slovencem med sabo lažje komunicirati v slovenščini ali angleščini. "V Evropi imate druge vtičnice, drugo valuto, časovni zamik. Ali imate tudi več dni v tednu?" je zagotovo eno od vprašanj, ki jih nikoli ne bo pozabil.
"Kako naj nekomu podam normalen odgovor na takšno vprašanje? Če ne drugega, se bom tukaj vsaj naučil kontroliranja nesramnosti in posmeha," razmišlja Rok.
"Čeprav si ne morem pomagati in mi sem ter tja uide kakšna cinična ali sarkastična pripomba, ki pa je gostje, tukaj ameriška 'počasnost' pride prav, ne razumejo," se je še pošalil.
31