Sirija in radikalizacija družbenih nasprotij

S svojim govorom je še bolj podžgal jezo in bes protestnikov in upornikov, katerih cilj je že nekaj časa jasen – nič manj in nič več kot konec vladavine Asadove dinastije. Vse kaže, da je režim zamudil čas, v katerem bi bil možen kakšen pameten dogovor. Ali mu je ostalo še kaj legitimnosti? No ja, treba je omeniti, da so izbruhnili tudi proti-protesti Bašarjevih podpornikov. Večina komentatorjev meni, da gre za manipulacijo z vladne strani. Morda imajo prav. Še bolj verjetno pa je, da gre za ljudi, ki imajo vsega skupaj dovolj in bi radi le mir. V tem primeru proti-protesti bržkone niso izraz kake posebne ljubezni do režima, marveč bolj želje po koncu tega nepredvidljivega kaosa, ki ljudi neusmiljeno sili, da izberejo stran.

Krivda za to stanje je seveda povsem na strani režima. Ko so se protesti začeli, so med protestniki prevladovali tisti z bolj miroljubnimi idejami (Bašar jih je zdaj za nazaj priznal za legitimne protestnike – malce pozno), ki so se skušali zgledovati po svojih egiptovskih kolegih. Toda bolj ko je režim z njimi brutalno obračunaval, bolj so v osredje prihajali pripadniki militarističnih struj (po Bašarju kriminalci in ekstremisti), ki vidijo rešitev težav v orožju. In orožja je v Siriji vsak dan več. Ni si težko predstavljati, kako se v teh razmerah počutijo dobro in srednje dobro situirani sloji, ko gledajo oboroževanje ponižanih in razžaljenih. Skratka, nekdanja kompleksna družbena nasprotja se vse bolj poenostavljajo v nasprotje med za in proti režimu.

Režim je z vsakim dnem šibkejši. Vsakomur je jasno, da trenutne razmere na ekonomijo ne vplivajo ravno vzpodbudno. Če je država do zdaj največ služila s turizmom (okoli 12% BDP), se je ta pipica zaprla. Posledica je, da se število brezposelnih vsak dan povečuje. Brezposelni pa po definiciji niso zadovoljni državljani, ergo … Da bo težava še večja, režim ne more računati na kakšno znatnejšo pomoč od zunaj. Konec koncev, le kdo bi bil tako neumen, da se bo spustil v vlaganje v to nesrečno državo. Pravzaprav je edini, na katerega lahko režim brezpogojno računa, Iran, ta pa ima, kot je znano, tudi sam velike notranjepolitične probleme in trpi zaradi sankcij. Na drugi strani poročajo, da upornike – zaenkrat še precej diskretno – podpira Savdska Arabija.

Trenutno ima na sirski režim precej večji vpliv od Irana Turčija. Pod njenim vplivom naj bi Bašar tudi začel malce popuščati. Prejšnji teden je tako že moral odstopiti Bašarjev bratranec Rami Makluf, človek, ki je imel v rokah sirsko gospodarstvo. Zdaj bo imel čas, da se posveti humanitarnim dejavnostim – le kako se Sirci nad takimi izjavami ne bi jezili! Turčija je zahtevala tudi odstop Maherja al Asada, predsednikovega brata, ki ima v rokah vojsko, vendar za zdaj neuspešno.

Turki skušajo sicer igrati konstruktivno vlogo in se vzporedno pogovarjajo tudi z opozicijo. Poleg tega so ob meji s Sirijo postavili taborišča za begunce, v katerih je nastanjenih več tisoč sirskih prebežnikov. Da so razmere resne, kaže tudi turško zbliževanje z Izraelom. Izrael je seveda ponovno zamudil enkratno priložnost, da si izboljša mednarodni ugled in tudi sam postavi kakšno begunsko taborišče.

Vse to nakazuje, da iz Sirije v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati kakšnih bolj veselih novic.