"Predvsem si želim koalicijo razuma"

Bil je prvi minister v edini vladi, ki je v enaki koalicijski sestavi mandat zdržala do konca. Leta 1990 je postal minister za obrambo v vladi Lojzeta Peterleta in na čelu Teritorialne obrambe leta 1991 ubranil Slovenijo pred napadi nekdanje države. Prvak Slovenske demokratske stranke je od maja 1993, ko ga je tretji kongres takratne SDSS izvolil za predsednika. Kot premier je nastopil z delom leta 2004, njegova stranka pa je kljub ugodnim makroekonomskim kazalcem doživela poraz na naslednjih državnozborskih volitvah leta 2008, ko jih je za odstotek premagala SD. V letu, ko je tretjič postal oče, je najresnejši kandidat za novega mandatarja po predčasnih volitvah. Državni zbor je vladi Boruta Pahorja v torek izglasoval nezaupnico. Kakšna je možnost predčasnih volitev glede na to, da so se v javnosti pojavili namigi, da bi lahko katera od strank nekdanjega vladnega trojčka poskusila s svojim imenom za mandatarja. Kako ocenjujete te možnosti? Takšne špekulacije so, verjetno bo tudi kakšen poskus, vendar menim, da bi bilo slabo, če bi podaljševali to agonijo. Mislim, da tudi glede na ustavne roke ni treba čakati 30 dni, ampak se lahko že po sedmih dneh, če ni nobenega kvalificiranega predloga, predsednik države odloči razpisati predčasne volitve. In to bi bilo za Slovenijo daleč najbolje. Omenili ste ustavne možnosti, ki dopuščajo hitrejši razpis volitev. Zavzemate se tudi za spremembo zakonodaje na tem področju, da bi se lahko v primeru vladne krize hitreje odzvali. Boste poskusili v tem času pri preostalih strankah doseči soglasje za te spremembe ustave? To poskušamo že nekaj časa, vendar velikega interesa pri strankah, ki so tvorile vladno koalicijo v zadnjih treh letih, ni bilo. Iskreno rečeno, ne verjamem, da bo do volitev prišlo do kakšnih rešitev v tej smeri. Bile pa bi dobre, kajti če bi Slovenija imela ureditev, kakršno ima večina drugih demokratičnih držav, bi do razpisa volitev že prišlo. Zaradi zapletene procedure smo tako rekoč celo leto čakali na možnost predčasnih rešitev.

Pred časom ste v nekem intervjuju dejali, da bi potrebovali dve leti, da bi ujeli razvojni tempo iz leta 2008, pod pogojem, da Slovenija že letos dobi novo trdno vlado? Ta napoved še drži?

Očitno nove vlade ne bomo dobili pred koncem tega leta, ker tudi če bodo takoj razpisane predčasne volitve, bo trajalo, da se oblikuje nov državni zbor in da dobimo novo operativno vlado. V vsakem primeru bo ta tudi po najbolj optimističnem scenariju lahko začela delati šele prihodnje leto, kar pomeni, da smo letošnje leto izgubili. To pa pomeni, da bomo za okrevanje potrebovali bistveno več časa, kot bi ga potrebovali, če bi prišlo do sprememb pred enim letom ali pa na začetku tega leta. Podobne napovedi, kot smo jih mi dali, je pred dnevi ponovil tudi g. Vasle, direktor vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj, ko je dejal, da v naslednjih treh letih ne moremo pričakovati nekega bistvenega izboljšanja, kar zadeva zmanjšanje števila brezposelnih in hitrejše gospodarske rasti. Jaz vseeno menim, da je nekatere pozitivne premike možno doseči že prej. Iz programa, ki ga je za hitrejši razvoj predstavila SDS julija letos, izhajajo tudi zelo konkretni izračuni.

V vašem razvojnem programu je predstavljenih tudi nekaj drastičnih sprememb, med drugim omejitev deleža javne porabe v BDP-ju na 45 odstotkov, obvezna srednja šola, debirokratizacija Slovenije, ukinitev AUKN-a. To so mogoče na prvo žogo priljubljeni ukrepi. Kaj pa reforme, pokojninska reforma, do katere ima javnost v splošnem odklonilno mnenje?

Najpomembnejši predlog med temi − ustavna omejitev domače oziroma javne porabe v BDP-ju na 45 odstotkov − potegne za sabo marsikaj, kar je možno poimenovati z besedo reforma oziroma racionalizacija. Če ne bo višje gospodarske rasti in če ne bomo več ustvarjali, ne bomo prišli pod ta odstotek javne porabe. Naš namen ni, da bi Slovenijo potiskali v položaj, kjer bi morali samo zategovati pas. Želja je, da država ne bi preveč porabila in s tem prizadela sektorje, kot so šolstvo, zdravstvo, sociala. Za vse te dejavnosti je Slovenija sposobna v prihodnjih letih namenjati več denarja, vse je pa odvisno od tega, koliko smo sposobni ustvariti. Če bomo ustvarjali več, bo šlo lahko več za vse sektorje tudi iz blagajne kljub temu, da jim bo namenjen manjši delež v odstotkih. In to je naš cilj − zagotoviti pogoje, da bo Slovenija ustvarila več.

Slovenija je sposobna več ustvariti, zgrešena je tista politika, ki govori samo o reformah v smislu omejevanja, kako je treba zmanjšati določene pravice, kako je treba na nek način podaljšati delovno dobo, in samo v teh smereh vidi rešitve. Naša stranka vidi rešitev v tem, da več ustvarimo in se obnašamo racionalneje. Samo na ta način bomo lahko tudi več delili. Dokler pa tega ni, je potrebno zategniti pas in ustvariti pogoje, da bomo lahko več ustvarili.

Kar zadeva pokojninsko reformo, je stvar zelo preprosta. Na eni strani imamo denar, ki ga potrebujemo za to, da vsak mesec vsi upokojenci dobijo pokojnine, po drugi strani pa gre za denar, ki ga je treba vplačati v pokojninsko blagajno, da se to lahko omogoči. Gre za solidarnostni sistem, več kot se vplačuje v to pokojninsko blagajno, več denarja je na razpolago. Torej rešitev ni samo v podaljševanju delovne dobe. Če bo ljudi, ki bodo delali in vplačevali v pokojninsko blagajno vsako leto manj, potem se lahko podaljšuje delovno dobo do stotega leta, vendar se s tem pokojninske blagajne ne bo rešilo. Prav tako se pokojninske blagajne ne bo rešilo, če ne bomo ustvarjali novih delovnih mest.

Kako bi se konkretno lotili pokojninske reforme?

Pokojninsko reformo družba izvede: prvič − po nekem treznem premisleku, drugič − po jasnih izračunih, tretjič − na podlagi dolgoročnih projekcij, ne pa na podlagi dveletnih proračunov, in četrtič − po opravljenem usklajevanju, v socialnem dialogu in poskusu, da se doseže neko politično soglasje.

Ta vlada je šla v spremembo pokojninskega zakona, pa tega ni niti pet minut usklajevala z opozicijo. Tudi s socialnimi partnerji so zašli v slepo ulico, kar je pripeljalo do tega, da so sindikati zahtevali referendum. Mi smo kot opozicija predstavili naša predloga, vendar nismo bili povabljeni k dialogu. Kljub temu smo javno pozvali vlado, naj vključi v pokojninski zakon tudi načrt, da se uvede osebne pokojninske račune. Ne zato da preprečimo solidarnost, ampak da zagotovimo preglednost pokojninske blagajne, da bo vsak kadarkoli vedel, koliko je vplačal in tudi koliko je solidaren. Da lahko vsak kadarkoli na spletni strani s svojo osebno številko pokojninskega računa preveri, koliko je vplačal, in da si lahko izračuna, kolikšno pokojnino bo dobil. Na ta način bi motivirali mlade, da prej vstopijo v redno delovno razmerje. To je bila naša prva ponudba vladi.

Druga ponudba je bila, da potem ko te spremembe uskladimo, lahko za realizacijo teh sprememb sprejmemo ustavni zakon, zoper katerega ni referenduma. Slovenija je leta 1994, če se ne motim, z ustavnim zakonom regulirala NLB. Če je bilo tisto dopustno in ni bilo nikoli razveljavljeno, potem bi lahko tudi pokojninski sistem regulirali z ustavnim zakonom. Bi pa se morala vlada potruditi, prisluhniti tudi še komu drugemu in na ta način zagotoviti politično soglasje, pa tudi soglasje s socialnimi partnerji. Kajti to, kar je vlada predlagala, ni bila kakšna korenita reforma pokojninskega sistema, šlo je le za neselektivno podaljševanje delovne dobe. Torej, mi natančno vemo, kaj je potrebno narediti, vemo tudi, po kateri poti lahko pridemo do tega cilja. Ne vemo pa, ali bo za to zadostna večina po naslednjih volitvah.

Vsekakor bo treba doseči konsenz s socialnimi partnerji. Sindikati so se predlagani reformi uprli. Kakšne korake bi morali narediti, da bi sindikate dobili na svojo stran?

Iz našega mandata imamo s sindikati večinoma pozitivne izkušnje. Socialni dialog je v našem mandatu relativno uspel. Res je, da so bile razmere boljše in da se je bilo lažje pogajati, kako deliti viške, kot pa o tem, kako zategovati pas. Vendar pa smo v to po mojem mnenju kljub boljšim razmeram in manjši potrebi po dialogu v ta dialog v našem mandatu vložili bistveno več časa in energije, kot pa ga je vložil Borut Pahor. Sindikati so v prejšnjem obdobju v nekaterih primerih, vsaj večina njih, pokazali veliko razuma. Recimo, ko smo vstopali v evrsko območje, je morala Slovenija izpolniti zahtevne t. i. maastrichtske kriterije in takrat je bil podpisan socialni sporazum s sindikati in drugimi socialnimi partnerji, v katerem so se zaposleni odpovedali enemu odstotku bruto plače oziroma so se strinjali, da plače v Sloveniji rastejo za eno odstotno točko počasneje od produktivnosti.

To je omogočilo, da je Slovenija izpolnila pogoje za vstop v evrsko območje, in to smo dosegli z dialogom. V našem mandatu pa smo doživeli tudi brutalne odzive nekaterih sindikatov. Spomnite se protesta, na katerem je bilo v Ljubljani 40.000 sindikalistov, ki so protestirali proti enotni davčni stopnji kljub temu, da je šlo zgolj za idejo skupine za reforme. Kljub temu, da se razprava sploh še ni začela, je prišlo do zahtev po odstopu vlade in to v položaju, ko so plače rasle. V našem mandatu so plače zrasle, realno gledano, za 24 odstotkov, ob tem da je bilo ustvarjenih 60.000 novih delovnih mest ter se je standard večine ljudi bistveno izboljšal. V zadnjih treh letih, ko je šlo vse navzdol, ko je ogromno podjetij propadlo, ko je 60.000 ljudi izgubilo delo, takšnega velikega sindikalnega protesta ni bilo.

Ne pričakujem, da bo socialni dialog potekal brez težav. Zelo verjetno je, da bo v naslednjih letih potrebno izvesti nekatere resne popravke obstoječe delovnopravne, verjetno tudi pokojninske in socialne zakonodaje. Potrebno bo izvesti tudi racionalizacijo v javnem sektorju, kar bo zagotovo sprožilo določene socialne reakcije. Menim, da bo večino teh možno preseči z nekim pametnim kompromisom v socialnem dialogu, ne izključujem pa tudi kakšnih stavk ali protestov, tako kot so bili leta 2006.

Kaj pa možnosti za gospodarsko rast, za izboljševanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva?

Gospodarske rasti se ne more pospešiti ali oblikovati z nekimi vladnimi dekreti. Vlada lahko pomaga pri vzpostavljanju boljšega delovnega okolja, odpravlja birokratske ovire, predvsem pa je ključen ukrep za pospešitev gospodarske rasti ustvarjanje manevrskega prostora gospodarstvu. To pomeni, da podjetjem na koncu leta država ne pobere vsega, kar jim je ostalo po izplačilu plač, škode in vsega tega, kar so zakonske obveznosti, ampak da jim dovoli, da investirajo v nove programe, v nova delovna mesta in v na novo ustvarjeno vrednost.

Kako odgovarjate tistim, ki trdijo, da ste za seboj pustili prazno blagajno in velik državni dolg?

Počasi je že odveč komentirati takšne neumnosti. Na koncu našega mandata je Slovenija imela izravnan proračun, naš državni dolg je znašal manj kot 23 odstotkov letnega BDP-ja, Slovenija je bila druga najmanj zadolžena država v evrskem območju in število brezposelnih je bilo manjše od 60.000. V treh letih tega mandata so povečali število brezposelnih v gospodarstvu za 65.000, v javnem sektorju pa zaposlili novih 5000 ljudi, podvojili so javni oziroma državni dolg, ki bo konec leta prek 45 odstotkov, Slovenija ni več med najmanj zadolženimi državami in manevrski prostor je bistveno manjši. Milijardo evrov bomo dali zgolj za obresti zaradi velikega zadolževanja in seveda vse tiste prednosti, ki smo jih imeli na začetku krize, so zapravljene.

Če pa že govorimo o dediščini, vam lahko povem, da je moja vlada, ko je nastopila mandat konec leta 2004, dejansko podedovala ne zgolj prazne kašče, ampak tudi "falsificiran" proračun za leto 2004, kjer za mesec december v proračunu ni bilo niti denarja za plače učiteljev. Torej, kar zadeva kašče, naslednja vlada bo podedovala prazne kašče, leta 2008 so bile pa te zelo polne. In Slovenija je imela boljše pogoje za prehod skozi krizo kot Poljska, ki je poleg Cipra edina evropska država, ki je šla brez recesije skozi to zadnjo krizo. Zato na te očitke ni smiselno odgovarjati, ker nimajo realne podlage. V Sloveniji bomo vsi izjemno srečni in veseli, ko bo država spet dosegla takšne rezultate, kot smo jih leta 2007 in 2008, ko ne bomo imeli več proračunskega primanjkljaja in ko bomo ustvarili več kot porabili.

Še en konkreten podatek: očitajo nam, da se naša vlada ni zavedala bližajoče se krize, vlada Boruta Pahorja pa naj bi se te krize zavedala. Če bi bilo to res, potem bi bila realnost drugačna od te, ki so jo manifestirali, potem ko so naš proračun za leto 2009, v času, ko je bilo jasno, da prihaja kriza, z rebalansom povečali za 10 odstotkov. Prihodki pa so bili za 10 odstotkov manjši od načrtovanih. Tako je nastala 20-odstotna luknja v proračunu, ki je še vedno tam.

Ste morda že razmišljali o prihodnji koaliciji ali celo o veliki koaliciji, kot se je nekaj časa govorilo?

Predvsem si želim koalicijo razuma, ki bo sposobna narediti tisto, kar je v prihodnjih nekaj letih v Sloveniji potrebno narediti. Da bomo do takšne koalicije lahko prišli, pa je seveda odvisno od volitev. Na podlagi dolgoletnih izkušenj v slovenski politiki bi izrazil srčni apel za moje sonarodnjake, ki bodo volili na naslednjih volitvah. Karkoli oz. kogarkoli bodo volili, eno ali drugo stran, naj volijo prepričljivo, da bo rezultat jasen in da bo tisti, ki bo dobil mandat, imel dejansko podporo v državnem zboru, ki ne bo odvisna od neke stranke s petimi poslanci, ki potem izsiljujejo na vsakem koraku. Tako bo vlada lahko zdržala pritiske in imela dovolj časa, da bo pokazala rezultate, ki bodo v skupno korist. Če bodo rezultati na volitvah tesni, kot so bili velikokrat v Sloveniji, potem bodo to spet izgubljena leta za našo državo.

Vladna kriza se je začela že zgodaj spomladi, kmalu potem, ko so se začele prve špekulacije o predčasnih volitvah, je bil tudi napovedan sodni proces o primeru Patria. Kako komentirate to, da v štirih letih še ni prišlo do sodnega epiloga?

To je lahko slučaj, lahko pa da ni, osebno v to ne verjamem in za to imam tudi dokaz. Z odvetnikom sva takoj, ko je bil vložen obtožni predlog, prosila sodišče za prednostno obravnavo, ker so izpolnjeni vsi pogoji. Od sodišča sva dobila odgovor, da primer ne bo prednostno obravnavan, ampak takrat, ko bo prišel na vrsto po njihovem redu. Potem pa so ravno v času, ko se je začelo govoriti o tem, da so predčasne volitve možne, in ko je koalicija zašla v resno krizo, razpisali obravnavo mimo reda. Očitno so bili prisotni nekateri posebni motivi in to glede na to, kako se je ta afera sploh skotila leta 2008, tudi nikogar več ne preseneča.

Javnost je na nek način z nasmeški in tudi z začudenjem spremljala sam začetek sojenja, težave s prevodi, prostori, prepoved komunikacijskih sredstev. Menite, da gre za spodrsljaj sodišča ali za dejansko realno stanje v slovenskem sodstvu?

O sodstvu na Slovenskem ali o slovenskih sodnikih ni možno podati enoznačne ocene. Kot na drugih področjih imamo dobre sodnike, imamo povprečne sodnike, imamo tudi slabe sodnike. Žal si predsednike svojega društva izbirajo med temi zadnjimi. To, o čemer govorim, ni ocena sodstva na pamet, je pa ocena teh, ki so vpleteni v ta primer. V zadevi Patria srečujemo znana ali pa ista imena kot v prejšnjih aferah. Ista preiskovalna sodnica, ki se pojavlja zdaj, je bila dežurna v času Depale vasi, tožilka Hrastarjeva, ki je zdaj vložila obtožni predlog, je bila leta 1994 v času Depale vasi slučajno dežurna tožilka, sodnica, ki sodi, je bila v posebni kazenskopravni šoli, kjer je predaval gospod Kos, po pričevanju očividcev o primeru Patria. Primera sploh ne bi smel omenjati, ker je stvar še v sodnem postopku. Pa tudi nobene pravnomočne sodbe niti sodbe na prvi stopnji ni, tista, ki pa je, je oprostilna. Gospod Gutman in gospod Erjavec sta na sodišču dokazala, da nista povzročila nobene škode, kot so jima očitali. Edina obsodilna sodba, ki je bila izrečena, je obsodba časnika Delo, ki je bil zaradi laži novinarja Dejana Karbe obsojen na plačilo denarne kazni.

Na sodniških sestankih ali šolah se primera, ki ni pravnomočno končan, sploh ne bi smelo obravnavati. In to vzbuja dodaten sum, da gre za politični proces. Neke dokončne sodbe pa ni možno podati, dokler zadeva ne bo dobila epiloga. Upam, da kmalu, da to ne bo saga, ki se bo vlekla vsak ponedeljek v oktobru in bo naši konkurenci nadomestila volilno kampanjo. SDS bo predstavila volilni program, ki ga je že začela predstavljati julija, naša politična konkurenca pa bo objavljala vsak ponedeljek moje slike kot njihovega glavnega tekmeca na zatožni klopi in da je to tisto, kar je od njih dovolj, da prepričajo svoje volivce, da imajo boljši program. Če bo to spet predvolilna tema kot leta 2008 in bo to odločalo na volitvah, potem za Slovenijo kratkoročno ni rešitve.

Tožilstvo ves čas trdi, da je obtožni predlog zoper vas trden, menite da tožilstvo lahko dejansko s čim obremeni vas in stranko?

Od leta 2008 dalje, torej od objave finskega dokumentarca Resnica o Patrii, se je manipuliralo z dokumenti ali z namišljenimi dokumenti. Šele zdaj, ko je na voljo cel sodni spis, prihaja na dan celota in pravzaprav vsak dokument, ki ga vzameš v roke, ruši ta politični konstrukt in obtožni predlog. S tem se razgalja ozadje te t. i. največje korupcijske afere v zgodovini države. Če bi bila to res največja, bi sodili na resnem sodišču, ne pa na najnižji stopnji sodišča v državi. V sodnem spisu smo našli dokumente, ki nazorno kažejo, da je denar iz Patrie tudi za različne lobiste dejansko bil izplačan. Vsaj dve osebi sta ta denar po teh podatkih dobili. To sta g. Cekuta, dolgoletni prijatelj vodstva LDS, in ga. Mirjana Jarc oziroma njena agencija. Gre za osebo, ki je sodelovala v volilni kampanji gospoda Kučana in bila pozneje zaposlena na Mladini. Ta dva sta dejansko dobivala denar, Jarčeva kar 7.500 evrov na mesec, pa ju obtožnica nikjer ne omenja.

Poleg tega se je izkazalo, da so dokumenti sodnega spisa ovrgli trditev iz Resnice o Patrii, kjer sem bil obtožen, da sem dobil podkupnino od Patrie, ker da potrebujem denar za pokojnino. V korespondenci, ki so jo izmenjali vodilni iz Patrie in lobisti, se dejansko omenja črko J, ki da pričakuje denar za pokojnino, in ta J je bil neki Jerkovič iz Hrvaške. Tisti, ki so imeli vpogled v to dokumentacijo, kot gospod Kos in tožilka Hrastarjeva in njuni ilegalni sodelavci na Mladini, so to vedeli, a v treh letih razen gospoda Praprotnika, ki je to enkrat omenil v Dnevniku, tega ni nihče napisal. Tri leta se je vzdrževalo vtis, da je to, kar je objavil finski novinar Magnus Berglund, potrjeno s sodnimi dokumenti. Gre za politično ali medijsko zadevo, še najmanj za pravno, saj v tem obtožnem predlogu ni nobenega dokaza proti meni. Gre zgolj za obtožbo tožilke, da naj bi jaz na neugotovljenem kraju, neugotovljenega dne, na neugotovljen način prejel obljubo nagrade in še to ne zase, ampak za nekoga drugega. Pa še to ne piše za koga.

Te ugotovitve naj bi tožilka razbrala iz dopisovanja med lobisti, ki so se hvalili, kakšne zveze imajo v Sloveniji. Doktorja Zagožna so postavili za predsednika SDS, g. Krkoviča za načelnika generalštaba, še sredi leta 2005 pa je v njihovih dokumentih g. Rop nastopil kot predsednik vlade.

Za vas velja, da ste med tehnično bolj podkovanimi politiki. V zadnjem času smo veliko brali o vašem iPadu. Na Twitterju ste ob odhodu Steva Jobsa s položaja direktorja podjetja Apple zapisali: "Škoda in vsa čast. Steve je stopil v moje življenje s prvim Macintoshem leta 1984. Genij. Bil 10 let pred IBM-om." Ste uporabnik PC-ja ali MAC-a?

Sem uporabnik obeh, dolgo sem uporabljal macintosh, ker je bila moja bivša žena inženirka računalništva in mislim, da ga je uporabljala kot druga v Sloveniji. Za večino je bila nekakšna eksotika in na njem sem vztrajal zelo dolgo. Potem pa, ko so vsi začeli uporabljati PC-je, sem ga začel tudi jaz, čeprav se mi je zdelo, da sem šel za pol stoletja nazaj. Prav vesel sem kapitalske moči in možnosti razvoja Appla, da je postal vodilno podjetje, kljub temu se prej kljub absolutno naprednejšemu operacijskemu sistemu več kot petnajst let ni mogel prebit na vrh zaradi monopola IBM-a. Še zanimivost: Prvi prenosni macintosh, sicer še zelo robusten, je odigral pomembno vlogo v vojni za Slovenijo. Načrt za obrambo Slovenije je bil namreč napisan na njem.

Sledite spremembam v tehnološkem razvoju. Vidite v tem prednost za današnjega človeka ali le nujno zlo?

Vsako orodje lahko uporabljamo v dobro ali v slabo. Veliko stvari se da s pomočjo tehnologije danes uporabiti za skupno dobro. Ko sem bil pred meseci vodja opazovalske delegaciji na predsedniških volitvah v Nigeriji, smo obiskali tudi nekatera najbolj revna predmestja glavnega mesta in podeželje, kjer si videl veliko revščine, hkrati pa mladino z mobilnimi telefoni in cenenimi tabličnimi računalniki, ki so jih popolnoma obvladali, med njimi si si lahko z lahkoto predstavljal bodoče programerje in inovatorje, kljub temu da so živeli v kočah brez oken. Lahko bodo produkte, ideje, sad dela svojih možganov prodali v realnem času podjetjem, ki razvijajo programske rešitve, ne da bi vmes morali prepotovati oceane. Tehnologija omogoča hitrejši razvoj in tudi večjo enakost, blaženje nekaterih krivic, ki jih globalizacija prav tako prinaša. Zelo vesel bi bil, če bi v Sloveniji prevladalo spoznanje, da je potrebno v šolskem sistemu mladim omogočiti, da od vsega začetka uporabljajo najsodobnejše dosežke, ne pa tiste, ki so že zdavnaj zastareli. Res je drago, hkrati pa daleč najboljša naložba.

Pred mesecem dni ste tretjič postali oče. Kako boste usklajevali divji tempo politika z vlogo novopečenega očeta?

To včasih ne gre brez napora, je pa velikansko zadovoljstvo, ki veliko več prinaša kot odnaša v smislu nekega dodatnega časa, ki ga moraš nameniti temu. V tem nekih velikih težav ne vidim. Ravno s pomočjo takšne tehnologije bo mogoče kakšno stvar lažje narediti oziroma koordinirati na daljavo. Seveda pa nič ne odtehta dela in pomoči skrbne žene in matere.

Pa selitev v novo hišo? Kaj vam je pri novem domu najbolj všeč?

Dejansko sva zamenjala stanovanje v Ljubljani za hišo na podeželju in tudi tu ne gre brez izzivov. Glavni razlog za menjavo je bila lokacija, saj je v neposredni bližini novega doma hiša ženinih staršev, in tako sva dobila najboljše možne sosede na svetu. Pa tudi sicer je Šentilj pri Velenju zdravo okolje za družino.