Četrtek,
14. 1. 2016,
17.33

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

1

Natisni članek

Natisni članek

Tomislav Karamarko Božo Petrov Tihomir Orešković Matej Kovač

Četrtek, 14. 1. 2016, 17.33

8 let, 8 mesecev

"Ni Jankovićev Mercator kupil Konzuma, ampak je Todorićev Konzum kupil Mercator"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

1

Hrvaška gospodarska elita je bila prisiljena poslovati po zahodnih standardih, medtem ko je naša dolgo lahko računala na podporo domačih bank in "čudaških financ", pravi podjetnik Matej Kovač.

Matej Kovač je diplomirani inženir fizike, pozneje pa je na IEDC – Poslovni šoli Bled končal študij menedžmenta. Bil je izvršilni direktor Gospodarskega foruma Slovenskih krščanskih demokratov. V devetdesetih se je zaposlil na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj in bil deset let direktor Agencije za gospodarsko promocijo in tuje investicije. Kot svetovalec za neposredne tuje investicije pri Mednarodni agenciji za zavarovanje investicij (MIGA), ki spada pod okrilje Svetovne banke, je delal v Beogradu, nato pa je prevzel vodenje podružnice družbe IUS SOFTWARE na Hrvaškem. Poznan je bil tudi po kolumnah v časniku Finance, še vedno pa piše za tednik Družina in spletni portal casnik.si. Ker večino delovnega časa preživi na Hrvaškem, smo se z njim pogovarjali o hrvaškem gospodarskem in političnem prostoru, tranziciji in sestavljanju nove hrvaške vlade.

Je bilo vodenje podjetja na Hrvaškem vaša želja ali bolj splet okoliščin? Bolj splet okoliščin. Leta 2006 sem šel kot svetovalec Svetovne banke pomagat agenciji za tuje investicije v Srbijo. Vsak teden sem se zato vozil tja in na letališču sem se srečal z lastniki družbe IUS SOFTWARE, ki so me povabili, da bi v njihovi družbi postal direktor za tuje trge. Zanimalo jih je širjenje v Sloveniji zelo uspešnega poslovnega modela na trge s podobno pravno ureditvijo. Takrat je bila ideja, da bi podjetje širilo dejavnost na območje celotne nekdanje Jugoslavije. Pogodbe pri Svetovni banki potem nisem podaljšal, ker me je podjetništvo od nekdaj privlačilo in sem se želel preizkusiti v zasebnem sektorju.

Glede na krizo in okoliščine se je pozneje izkazalo, da je Hrvaška edina od držav nekdanje Jugoslavije, kjer je poslovno smotrno tako podjetje postaviti na novo. Na začetku je bilo zelo težko. Ko smo leta 2008 začeli, je Hrvaška zašla v recesijo, iz katere se ni izkopala šest let. Danes sem zelo zadovoljen. Lani smo prvo leto delali z dobičkom, imamo 23 zaposlenih, letos pričakujemo, da bomo imeli vsaj milijon evrov prihodkov, prihodnje leto pa načrtujemo, da bomo dosegli 30-odstotno maržo, ki je, gledano v svetovnem merilu, minimum za našo branžo.

Katere so bile ključne težave Hrvaške, da je pristala v recesiji, in kako se je iz nje izkopala? Ko me sprašujejo o primerjavah med Slovenijo in Hrvaško, odgovorim, da je skoraj vsaka težava, ki jo imamo v Sloveniji, na Hrvaškem še enkrat bolj pereča. Glavni razlog, da je bila kriza daljša in globlja, je ta, da je bil razvrat vlaganja v nedonosne investicije še mnogo bolj izražen na Hrvaškem kot v Sloveniji, po drugi strani pa na Hrvaškem ni bilo takšne politične konstelacije, ki bi lahko obrzdala javno porabo in sprejela zakon, primerljiv našemu ZUJF. Tam je proračunski primanjkljaj še vedno petodstoten in slabo kaže, da bi ga zmanjšali. Zaradi lastne valute si tako fiskalno neravnovesje lažje privoščijo, kot bi si ga mi, a stroški servisiranja dolga bodo vsako leto bolj bremenili proračun.

Recesije je konec, ker je nekoliko oživel izvoz, nekaj prinesejo domača, na evropskih sredstvih temelječa vlaganja, pa tudi zasebna poraba ne upada več. A rast je še vedno mnogo šibkejša kot v Sloveniji.

Hrvaška me pogosto spominja na Italijo. V Sloveniji je makroekonomsko stanje razmeroma dobro, ni pa prav veliko domačih uspešnih poslovnih zgodb. Medtem ko je na Hrvaškem in v Italiji makroekonomska slika porazna, pa lahko zaslediš veliko uspešnih domačih poslovnih zgodb in veliko zelo uspešnih, premožnih podjetnikov.

V Sloveniji so gospodarske težave tudi posledica neuspele tranzicije. Kje so pa na Hrvaškem vzroki za tako slabo gospodarsko stanje? Je to "počasnejša" južna Evropa? Kaj drugega? Mislim, da je v obeh državah kombinacija tega dvojega. Tudi mi smo ta ista južna Evropa. Zelo smo si podobni. Glavni razlog za večjo razliko med državama pa je vojna na Hrvaškem. V vojni izgubiš nekaj let. Oni so imeli resno in dolgotrajno vojno. Kar nekaj mirnodobnih inštitucij so morali vzpostaviti na novo – to stane čas in denar. Kar nekaj vojnih struktur in navad, ki niso najbolj blagodejne za delovanje tržnega gospodarstva, pa je odmiralo bolj počasi. To se pozna.

Dva glavna razloga sta torej: nekoliko slabši izhodiščni položaj – Slovenija je bila vseeno bolj razvita, ko je šla v tranzicijo – in vojna. Sicer pa posebnih razlik v uspešnosti tranzicije med eno in drugo državo ni.

Lahko izpostavite kakšne primere uspele ali neuspele tranzicije na Hrvaškem? Ena stvar, ki opazovalca obeh držav zbode v oči, je, da so njihovi tranzicijski tajkuni poslovno preživeli, naši pa niso. Ali je to dobro ali ne, je težko reči. Politični nasprotniki pokojnega predsednika Tuđmana pravijo, da je izbral 20 družin, ki naj bi obogatele. On je res omenil, da v prihodnosti vidi 20 bogatih hrvaških družin. Bil je zgodovinar, vizionar in je pogosto pripovedoval takšne parabole o tem, kaj bo s Hrvaško. A niti on niti oblast teh 20 družin nista izbrala.

Je pa dejstvo, da je stranka HDZ ustvarila neko okolje, na podlagi katerega si bil, če si imel neko osnovo, na katero postaviti svoj finančni vzvod, zaščiten pred tujo konkurenco. To je bilo podobno kot pri nas. Naš model privatizacije: če si bil v dobro stoječem podjetju na vodilnem mestu in če nisi bil politično neprimeren, si imel možnost za finančni vzvod uporabiti denarni tok podjetja, ki si ga vodil, in si pridobiti kontrolni lastniški delež.

Glavna razlika je bila v tem, da so se hrvaški tajkuni zavedali, da politična zaščita ni večna, in so kapital začeli kopičiti dovolj zgodaj, ko so bila podjetja še manj vredna, ko se je dalo še poceni kupovati. Drugo pa je, da so bili, ker je Hrvaška morala banke prodati tujcem, že takoj na začetku prisiljeni poslovati s tujimi bankami in si pridobiti njihovo zaupanje, da so financirale to kopičenje lastništva.

Kaj pa v Sloveniji? V Sloveniji je v devetdesetih bilo videti, da poslovne elite ne potrebujejo večinskega lastništva za to, da imajo stoodstotne upravljavske pravice. Simbioza med državnim ali paradržavnim lastništvom in upravljalstvom te elite je trajala do leta 2004, ko sta sovpadli dve stvari: poceni denar in zavedanje, da politika lahko tudi ogrozi sadove njihove dela. Rezultat je znan. Ni Jankovićev Mercator kupil Konzuma, ampak je Todorićev Konzum kupil Mercator, ki itak že dolgo ni bil več Jankovićev.

Hrvaška tranzicijska gospodarska elita je bila že zelo zgodaj prisiljena poslovati po nekih zahodnih, za mednarodne banke sprejemljivih standardih, medtem ko je naša elita, predvsem v branžah, ki so usmerjene bolj ali manj na domači trg, dolgo lahko računala na finančno podporo domačih bank in "čudaških financ".

Kako gledate na precejšnje težave pri oblikovanju nove hrvaške vlade? Zakaj je bilo tako težko sestaviti koalicijo in najti mandatarja? Stvari so se razvile podobno, le z drugačnim predznakom, kot pri nas z nastopom stranke Gregorja Viranta. Razlika je samo v tem, da je celotno hrvaško politično prizorišče pomaknjeno precej bolj desno. Taka stranka, kot je pri nas Združena levica, na Hrvaškem niti v sanjah ne more priti v parlament. Po drugi strani pa tudi v Sloveniji ne bi mogle priti v državni zbor stranke, kot je na primer Glavaševa Hrvaška zveza Slavonije in Baranje hrvaška stranka ali kakšna od "pravaških" strank.

To se pozna tudi pri neodvisnih strankah, ki ne zrastejo toliko iz levega ali nekdanjega komunističnega miljeja, ampak iz nekih lokalnih pobud. Ravno stranka Most je socialno razmeroma zelo konservativna. Po državi so ustvarili mrežo lokalnih političnih pobud, dobili so nekaj finančne podpore ljudi, ki investirajo v svoje politične kontakte, in že pred volitvami je bilo jasno, da bodo prišli v parlament.

Njih niso ustvarili neki strici v kakšni gostilni, kot se hvalijo, da so kakšno stranko ustanovili v Sloveniji. Oni so res lokalna pobuda, ki pa so, potem ko je že kazalo, da bodo prišli v parlament, pri marsikomu, tudi pri nekaterih "stricih", dobili podporo, ker je kazalo, da bodo mešali štrene obema velikima blokoma. Med tema blokoma je podobno nasprotje kot v Sloveniji: nove, bolj protikomunistične stranke na čelu s HDZ na eni strani in nekdanji komunisti, zdaj socialni demokrati v koaliciji s strankami, ki jih manj moti komunistični pedigre vodilne stranke bloka kot pa socialni konservativizem in nacionalizem HDZ, na drugi strani.

Kakšna je bila vloga Boža Petrova in njegovega Mosta? Mislim, da je bila želja Boža Petrova, da bi naredil veliko koalicijo iz obeh blokov, iskrena, a nerealna. Na Hrvaškem so bolj naklonjeni megalomanstvu kot v Sloveniji. "Zmogli bomo, pa naj stane, kar hoče," radi rečejo. Nerealno je bilo, da bi bila neka nova stranka ključni dejavnik take koalicije. Če bi bili minimalni pogoji za sodelovanje SDP in HDZ, Mosta sploh ne bi potrebovali, niti kot posrednika niti kot člana koalicije. Petrov morda v začetku ni računal s tem, da večina volivcev in poslancev te stranke v nobenem primeru ne želi imeti tesnejših odnosov z nekdanjimi komunisti oz. s SDP. Konec koncev je Most zrasel predvsem na kritiki zadnje SDP-jeve oblasti.

Ko je HDZ ugotovila, da Most ne bo obstal, če gre v koalicijo s SDP, se je umaknila iz pogajanj. Nove volitve niso prišle v poštev, ker je na Hrvaškem poslanska kariera precej pomembna za posameznikov obstoj, mnogo bolj kot pri nas. HDZ je tako Mostu omogočila, da pri članstvu in podpornikih testira, kako bi bilo, če so v levosredinski koaliciji. Ni šlo in Petrov je moral najti razlog, da je prekinil pogajanja s SDP, in se povezati s HDZ.

Kar zadeva gospodarsko prihodnost Hrvaške, pa je manevrski prostor vlade ne glede na barvo koalicije zelo omejen. Omejujeta jo težko vzdržen proračunski primanjkljaj in njihova struktura gospodarstva.

Kako vidite razvoj levice in desnice na Hrvaškem, novih obrazov? Precej močna interesna skupina v obeh državah, ki ji pri nas ljudje ljubkovalno rečejo udbaši, se je na Hrvaškem bolj enakomerno porazdelila med oba bloka kot v Sloveniji. To je predvsem posledica dominantne vloge HDZ v 90. letih. Če je del teh ljudi hotel ohraniti svoje kariere in interese, so se morali začeti udinjati novemu gospodarju. Potem pa niso več mogli nazaj.

Glede hrvaške desnice: Katoliška cerkev na Hrvaškem – čeprav v Sloveniji slikajo njen velikanski vpliv – nima vpliva skozi eno ali dve politični stranki, ampak ima kot braniteljica nacionalnega močan vpliv na celoten politični spekter. Predstavniki Cerkve in levice si izmenjajo tudi težke besede na političnem prizorišču, a poskusov, da bi Cerkev izgubila družbeni status, pridobljen na začetku tranzicije, ni bilo niti pod zadnjo, levo vlado. Cerkev na Hrvaškem nima klerikalne tradicije. Politična vloga duhovnikov po narodnem prebujenju je bila manj izrazita kot v Sloveniji, ker je bilo dovolj meščanstva in laičnih izobražencev.

Zato so vse stranke bolj nacionalne. Poskusi ustanavljanja bolj izrazito krščanskodemokratskih strank so bili večinoma obsojeni na neuspeh. Tudi te obrobne stranke, ki jih v koalicijo združuje HDZ, nimajo takega krščanskodemokratskega predznaka, kot se ga pri nas trudita imeti Nova Slovenija in SLS.

Mislim, da je hrvaška levica mnogo bolj socialdemokratska kot naša. To je posledica daljšega opozicijskega življenja, čeprav je tam retorika nasploh zelo baročna in populistična. S tem se pač moraš sprijazniti. Pri nas jim s tako retoriko ne bi nikoli uspelo, ker je polna balkanskega kolorita. Milanović je prvak v tem. To imajo volivci radi. Ena od napak predsednika HDZ Tomislava Karamarka je, da je preveč lesen, premalo odrezav, provokativen. To mu očitajo in verjetno je stranka zaradi tega na volitvah celo nekaj izgubila.

Je pa dejstvo, da je na Hrvaškem na obeh polih vsaj v besedah in nastopih več populizma. Mene, ko gledam poročila na televiziji, to zabava. Mnogo mojih hrvaških prijateljev pa ne preveč.

Kako to, da sta HDZ in Most za mandatarja izbrali Tihomirja Oreškovića - neznan obraz, nekoga, ki je živel in delal v odprtem gospodarstvu, kot je Kanada? Mislim, da je bil to nujni pogoj, da sta stranka Most in Petrov še ohranila obraz pred svojimi volivci. To je stranka proti uveljavljenim političnim strukturam. Tu ima tudi HDZ veliko breme, saj jo mnogo volivcev Mosta dojema kot del teh problematičnih tranzicijskih struktur. Oni bi kot stranka težko preživeli, tudi če bi bil premier Petrov. S HDZ ali SDP bi v očeh volivcev postali del teh starih političnih struktur, česar jim volivci ne bi oprostili. Nov premierski obraz je bil tako za njih idealna rešitev.

Presenetilo me je, da je bil tudi Orešković slabo pripravljen na kakršnokoli javno funkcijo. Njegovi prvi nastopi so kazali, kot da so ga dobesedno privlekli iz neke pisarne pred televizijske kamere. Naslednji nastopi pa so že pokazali, da se dobro in hitro znajde, čeprav mu govorjenje v hrvaščini še vedno dela težave.

Na primer zadnjič so mu novinarji v živo postavili vprašanje o cirilici v Vukovarju. To je vprašanje, na katerega, če si vodja koalicije, v kateri je HDZ, skoraj ne moreš pametno odgovoriti. On pa se je hitro znašel in rekel: "Tudi v Vukovar bo prišla cirilica, a za to še ni čas. Rane še preveč skelijo." Od tehnokrata redko slišiš tak pameten, političen odgovor. Meni je ta odgovor dal upanje, da se bo gospod znašel v teh politično razburkanih vodah.

Nerazrešeni slovensko-hrvaški odnosi verjetno najbolj prizadenejo vas podjetnike oziroma tiste, ki so odvisni od prodaje v drugi državi. Sploh ne! Moram reči, da ne čutim čisto nobene ovire, ker sem Slovenec ali ker smo tehnološko povezani s slovenskim podjetjem. Prej nasprotno – neke vrste občudovanje. Če dam primer: na večpasovni cesti, ko želim zamenjati vozni pas, z ljubljansko registracijo v Zagrebu vedno dobim prednost, z zagrebško seveda ne, v Ljubljani z nobeno registracijo nisem deležen vljudnosti. Avtomobila z ljubljansko registracijo mi v Zagrebu ni nihče poškodoval, medtem ko so mi avtomobil z zagrebško registracijo tukaj dvakrat poškodovali s ključem.

Obe državi imata precej vprašanj, ki se jih ne da rešiti tako, da bi bili obe strani zadovoljni. Tudi Piranski zaliv je ena taka stvar, zato mislim, da arbitraža, kakorkoli se bo iztekla, ne bo rešila ničesar. Če bo ena stran zadovoljna, druga še vedno ne bo. Zdi pa se mi, da smo se vsi naučili živeti s stalnim nezadovoljstvom. Tam, kjer obstaja skupen interes, dobro sodelujemo in se poskušamo obnašati, kot da nerešene stvari ne vplivajo na naše delovanje.

Za časa mojega življenja se vsi ti medsebojni spori in težave ne bodo rešili, mislim pa, da bomo kljub temu kot sosedje čisto dobro poslovali in delovali. Zgodovina zadnjih 25 let kaže, da obstaja vrsta področij, kjer imamo medsebojne konkurenčne prednosti. Še vedno pravim, da bo slovenskemu podjetju, ki želi poskusiti na tujem trgu, pa mu ne uspe na Hrvaškem, zelo težko uspelo kje drugje.