Gašper Lubej

Četrtek,
15. 10. 2015,
22.38

Osveženo pred

5 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

intervju SMC Milan Brglez Simona Kustec Lipicer Miro Cerar France Bučar Karl Erjavec Janez Drnovšek Gašper Lubej

Četrtek, 15. 10. 2015, 22.38

5 mesecev, 3 tedne

Milan Brglez o slabi banki: Vprašanje je, kdo smrdi (video)

Gašper Lubej

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Milan Brglez je dal ustanovi, ki jo vodi, oceno sedem. Predsednik državnega zbora je torej samokritičen, zna pa biti tudi oster. Skoraj šokiral nas je z izjavo o nekdanjem "slabem bankirju" Nybergu.

Bil je med snovalci stranke, ki je julija lani meteorsko zavzela več kot tretjino parlamenta. Diplomirani politolog, magister pravnih znanosti in doktor znanosti s področja mednarodnih odnosov bi lahko bil tudi zunanji minister, a se je predsednik DeSUS Karl Erjavec odločil, da ne bo predsednik parlamenta.

Brglez je podpredsednik Stranke modernega centra, ki sta jo zapustila dva njegova tesna sodelavca, zaradi katerih nekateri v SMC ne spijo najbolje. Tudi na obrazu 48-letnega Brgleza je bilo videti, da ni popolnoma sproščen, ko smo ga vprašali o vrnitvi enega od pomembnih snovalcev SMC Petra Jamnikarja v politiko oziroma v poslansko skupino, ki jo vodi Bojan Dobovšek.

Odgovor Brgleza si lahko pogledate v spodnjem videu, v katerem je odgovoril tudi na vprašanje, ali bo imela poslanska skupina prihodnje leto še vedno 35 poslancev.

Predsednik državnega zbora je odgovoril tudi na vprašanje, ki smo ga postavili že njegovi strankarski kolegici Simoni Kustec Lipicer, ali je vernik Mira Cerarja. Premier je naredil nekaj napak, a Brglez Cerarju zaupa in nekoliko hudomušno pristavi, da bo lahko Cerarja čez 12 let razglasil za najboljšega politika v zgodovini Slovenije.

Za zdaj je to nekdanji predsednik vlade in države Janez Drnovšek, kot nam je Brglez povedal v kratkem političnem kvizu, ki si ga lahko pogledate v spodnjem posnetku.

O najaktualnejši zgodbi v tem trenutku podpredsednik SMC pravi: "Vprašanje je, kdo smrdi." Tako ostro se je odzval na besede nekdanjega predsednika upravnega odbora slabe banke Larsa Nyberga, ki je govoril, da v zgodbi, ki je odnesla dva vodilna tujca v DUTB, smrdi po korupciji.

"Zdaj ste me pa dobili. Ne poznam. Ne vem. Je to minister?" Takšni so bili nekateri odgovori študentov v naši nedavni videoanketi na vprašanje, kdo je Milan Brglez. Veliko študentov ne ve, kdo je predsednik najpomembnejše institucije v parlamentarni demokraciji. Ta institucija ni bila nikoli tako zelo izpostavljena, da bi si zapomnili predsednike, razen mogoče staroste slovenske politike, Franceta Bučarja.

To vas torej ni ravno presenetilo ali pa bi za to, da vas ne poznajo, prevzeli del krivde? Ne, mislim, da je to odvisno tudi od trajanja mandata. Gre za eno leto, domnevam pa, da to niso bili moji študentje.

Kot strokovnjak za mednarodne odnose ste bili naraven kandidat za zunanjega ministra. Ste ob ostrih polemikah v parlamentu, izstopajo zelo kritični poslanci SDS, kdaj pomislili, da bi bili koristnejši v Mladiki, poslopju zunanjega ministrstva? (Smeh, op. p.) Ne vem. Vsekakor je tudi v Mladiki veliko dela in bi za to, da bi ministrstvo preoblikoval, potreboval …

… tri mandate? (Smeh, op. p.). Ne, en mandat z zelo jasno podporo.

Na Mladiki bi se ukvarjali z vprašanjem arbitraže s Hrvaško. Verjetno za medije ne bi bili tako zgovorni, kot je bil Karl Erjavec. To je Sloveniji škodovalo. Celotno dogajanje v zvezi z arbitražo gotovo ni najboljše za Slovenijo, ampak mislim, da je država naredila vse, da ohrani arbitražni postopek in arbitražni sporazum. Če bi bil minister, ne bi ravnal bistveno drugače, je pa dejstvo, da to ni prijetna zadeva in da si je tudi kot zunanji minister ne bi želel.

Zakaj cincate s priznanjem Palestine? Ni cincanja, gre za to, da se poišče pravi trenutek za to priznanje, in za to, da slovenska zunanja politika ne bi hotela biti povsem v neskladju s politiko EU. Nevarnost je tudi, da bi parlament sprejel takšno odločitev sam, neodvisno od izvršne veje oblasti.

Čeprav to možnost formalno ima, je zelo nevarno, če bi jo enkrat uporabil. Zahtevkov za priznanje bi bilo potencialno neskončno, vsak poslanec bi lahko zahteval glasovanje o ne vem kateri entiteti, kar pa ni nujno v interesu države.

Ta zadeva je bila preložena že večkrat, vlada je obljubljala … Obljube vlade so bile, zahtevek vladi iz parlamenta je tudi prišel, mislim pa, da potrebujemo soglasje vseh o pravem trenutku. Vlada mora narediti vse, kar je treba.

Novo je to, da je bila v parlamentu ustanovljena skupina prijateljstva s Palestino. Zgodilo se je vse, razen končnega, simbolnega priznanja.

Ali ni to vprašanje priložnost Slovenije, da se na mednarodnem prizorišču pokaže kot država z lastno iniciativo? Če ne pri tem vprašanju, pri katerem bi se lahko? Ali ni tudi to naloga nove politike? Strinjal bi se, če bi to priznanje omogočilo kakršnokoli novo reševanje sporov, torej izboljšalo položaj Palestincev v sporu z Izraelom. Ker pa se to ne bo zgodilo in je namenjeno predvsem nabiranju notranjepolitičnih točk v Sloveniji, se ne bi strinjal. Priznanje zgolj zaradi sebe, ne pa zaradi tistega, ki si ga priznal, ni najboljša zadeva.

Kakšno oceno bi dobil državni zbor, če bi ga ocenjeval profesor Brglez? Sedem.

Torej samokritično. Absolutno mora biti nekaj samokritike. Veliko poslancev je novih in zaradi tega so marsikdaj tudi neizkušeni. A imam občutek, da obstaja duh sodelovanja in tudi preseganja klasičnih delitev na pozicijo in opozicijo vsaj pri nekaterih vprašanjih. Nimam občutka, da imamo glasovalni stroj.

Katere tri dosežke bi izpostavili v dobrem letu tega mandata? Nekaterih niste opazili, sprejeta je bila na primer deklaracija o zunanji politiki, ki je nekaj časa ne bo treba popravljati. Sprejeta je bila z ustavno večino. To je zelo pomembno, ker tisti, ki bodo imeli večino, ne bodo imeli strašne želje deklaracijo spreminjati ali popolnoma odpravljati. Zagotovljena je kontinuiteta.

Drugi dosežek je sprejem zakona o fiskalnem pravilu, tretji pa, da se nam je uspelo ukvarjati tudi s pravicami. Sprejeli smo zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev ter novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tu čakamo na odločitev ustavnega sodišča o dopustnosti referenduma.

Ta dva zakona kažeta, kako je SMC na eni strani koketirala z Združeno levico, na desni strani pa z NSi. Vaša stranka želi biti široka in zasesti sredino. To je bila ena od značilnosti tega mandata, jo vidite kot kakovost? Nova politična kultura je tudi doseganje zakonodajnih rešitev s čim širšim konsenzom oziroma s čim manjšim nasprotovanjem. Sprejeli smo tudi zakon skupaj z SDS, ki ga ni opazil nihče, o sodelovanju državnega zbora in vlade v zadevah EU.

Torej čakamo samo še koalicijo med SMC in SDS pri pomembnem notranjepolitičnem vprašanju. Je to mogoče? Bolj kot bo zakon videti tehničen, večja bo možnost za kaj takšnega. Prva priložnost, a so jo v SDS zamudili, je bilo fiskalno pravilo. To je za državo tako pomembno, da ne razumem povsem, zakaj niso sodelovali.

Je šlo za prestižne razloge? Za napačno oceno.

Na katerem področju bi si želeli širši dogovor v parlamentu? Zelo dobro bi bilo, prispevalo bi k pomiritvi v državi, če bi nam uspelo skupaj oziroma z dovolj širokim konsenzom sprejeti kakšen zakon na področju pravosodja. Za nekatere rešitve potrebujemo ustavno večino in logično je, da ponudiš roko tudi opoziciji.

Vodja vaše poslanske skupine Simona Kustec Lipicer mi je na vprašanje, ali je vernica Mira Cerarja, odgovorila, da je verna, ni pa Cerarjeva vernica. Ste vi vernik Mira Cerarja ali morda dežurni kritik?

Moj pogled na svet je nekoliko drugačen, čeprav spoštujem vero. Ne bi uporabil besede "verjamem". Izhajam iz akademskega okolja, kjer je izhodišče vsega dvom. To je tudi vodilo k temu, da kaj spremeniš na bolje.

Torej dežurni kritik. Lahko me imate tudi za dežurnega kritika, ni nobena težava.

Ne vem, zato vas sprašujem. Vsekakor zaupam Miru Cerarju, torej lahko govoriva o zaupanju, ne pa o veri.

Kako ocenjujete njegovo vodenje vlade? Poskuša uravnotežiti različne vidike, hkrati pa po premisleku sprejemati odločitve. Nekatere niso najboljše. Ko se enkrat to ugotovi, poskuša to popraviti in priznati, da so bile storjene napake.

O katerih napakah govorite? Nekatere so bile kadrovske. Imenovanje nekaterih ministrov ni bilo najbolj posrečeno. Zdaj mislim, da imamo ministrsko ekipo, ki omogoča, da smo lahko bolj optimistični tudi tam, kjer je bilo na začetku videti, da imamo težave, kot sta ministrstvi za gospodarstvo in izobraževanje.

Smrdi po korupciji, je dejal Šved, ki je moral zapustiti slabo banko. Vprašanje je, kdo smrdi.

Nerodna besedna zveza nekdanjega predsednika upravnega odbora slabe banke, še posebej v povezavi s predsednikom vlade in stranke, ki je na volitvah zmagala s parolami o čisti politiki. Kako vidite govorjenje o korupciji po tem, ko je Lars Nyberg zapustil funkcijo? Glede na moje informacije se na njegovem mestu ne bi tako izražal. Mislim, da te korupcije ni mogoče pripisati vladi, je pa dejstvo, da so v ozadju boja za lastnino, ki je še preostala, številni interesi. Poskušajo si prisvojiti tisto, kar naj bi bilo skupno in naj bi koristilo vsej državi.

Lahko se strinjam, gre za zakulisne boje, a gospod, ki je to rekel, ni kredibilen.

Zakaj? Ker je del te zgodbe.

Kaj vas je kot novinca v politiki najbolj presenetilo? Moč interesnih skupin, lobijev? Ne, najbolj me je presenetilo to, da tisti, ki bi jim lahko rekel, da so tatovi, vpijejo primite tatu in obtožujejo druge. Tako je treba določene zmage dosegati pri tem, kako je zadeva videti, in ne pri tem, kako je v realnosti. Prej sem vedel, da so komunikacija in odnosi z javnostjo zelo pomembna, ne pa, da v tolikšni meri.

Torej virtualni del politike? Da, to včasih prevlada in zamegli tisto, kar se res dogaja.