Luka Mesec: Če Grki dobijo možnost delnega odpisa dolgov, lahko to zahteva tudi Slovenija (video)

Potem ko si je Siriza v nedeljo v Grčiji izbojevala eno največjih zmag v zgodovini socialistične levice, je 27-letni vodja slovenske sestrske stranke Luka Mesec še bolj prepričan, da so na pravi poti. Združena levica demokratični socializem vidi predvsem kot politični proces odpravljanja trenutnega nevzdržnega stanja, kjer vedno več Evropejcev tone v revščino. Če se je zgodovina v zadnjih tridesetih letih pomikala v prid večji avtonomiji kapitala, odpravljanja socialne države in vse večje neenakosti, želijo tok obrniti v drugo smer. Z mladostno zagnanostjo in opogumljen z grškim scenarijem napoveduje, da se bodo Sirizini politični uspehi prelili tudi v preostanek Evrope.

Nekateri vas razglašajo kar za Messija slovenske levice. Kako vam godi takšno poimenovanje? Predvsem se zavedam, da so nam volivci zaupali veliko odgovornost, ki jo bomo morali šele upravičiti. Delo relativno nove in neizkušene poslanske skupine v prvih 140 dneh ocenjujem kot dobro. Če bomo želeli takšne nazive upravičiti, pa bomo morali na določenih področjih še precej bolj zagristi.

Glede na to, da je bilo stanje na slovenski levici pred vašim vstopom v parlament vse prej kot rožnato, se zdi, da je Slovenija vendarle dobila politično opcijo, ki bo zastopala levičarske ideale. Res je, to je tudi naš namen. Organizirali smo se prav na podlagi ugotovitve, da je slovenska levica v zadnjih dvajsetih letih zdrsela proti sredini. Razlike med desnico in levo sredino so postale praktično nerazpoznavne. Zato smo želeli ponovno obuditi ekonomsko in socialno levico, ki ne bo samo nemo opazovala, ampak bo predstavljala in vzpostavljala konkretno alternativo kapitalistični ureditvi.

Se zavedate nevarnosti, da se vaše poslanstvo zreducira na vlogo pop ikone, kot je bilo to v primeru Che Guevare? Problema personalizacije politike se zavedamo. Ta postane zlasti problematična, ko celoten projekt obvisi na enem obrazu. V ZL sem trenutno nesorazmerno javno izpostavljen, a kot rečeno, se tega zavedamo kot problema.

Bili ste priča zgodovinskim parlamentarnim volitvam v Grčiji. Kako ste jih doživljali? Kot bi rekel Kocbek, je v nedeljo v Grčiji "završalo po zgodovini". Končni rezultat je bil izjemen, čemur je sledilo veliko navdušenje na ulicah Aten. Osebno pa sem še bolj kot nad rezultatom navdušen nad performansom nove vlade. Ta se je v prvih treh dneh po volitvah izkazala kot izjemno učinkovita, odločna in samozavestna. Prvi dan je bila oblikovana koalicija, drugi dan predstavljena ministrska ekipa, tretji dan pa je že bila ustavljena privatizacija pirejskega pristanišča.

Kako je ob zmagi odreagiral prvi mož Sirize Aleksis Cipras? Cipras predvsem ve, da je pred zgodovinsko nalogo. Je prvi levičarski, socialistični politik v Evropi po dolgem času, ki mu je uspelo priti na oblast. Položaj, s katerim se spoprijema, pa je neverjetno težek. Podedoval je insolventno državo, ki je življenjsko odvisna od svojih rabljev, trojke, ter ukleščena med interese evropskih središč moči, domače oligarhije in finančnih trgov. Manevrskega prostora praktično nima. Nova vlada bo morala pokazati veliko inovativnosti, poguma in iznajdljivosti, da preseka gordijski vozel, spleten okrog Grčije.

Ob razglasitvi rezultatov ste dejali, da je bila Siriza pred štirimi leti v Grčiji v podobnem položaju kot je danes Združena levica v Sloveniji. Kaj točno ste imeli v mislih? Kako bodo grške volitve vplivale na Slovenijo? Če je Karl Marx v svojem času dejal, da bolj razvite države manj razvitim kažejo njihovo lastno prihodnost, je danes to postavljeno na glavo. Na periferiji kapitalizma manj razvite države kažejo prihodnost bolj razvitim državam. Grčijo lahko Slovenci gledamo kot svojo lastno prihodnost, če bomo nadaljevali po poti, ki nam jo utirajo neoliberalne vlade. Torej, s politikami zategovanja pasov, privatizacije in "fiskalne konsolidacije". Povsod na obrobju v EU so te politike pripeljale do hudega ekonomskega in socialnega opustošenja, politična posledica pa je ljudski upor. V prvih letih krize se je ta odrazil v protestih, zdaj pa se je ta energija začela zbirati v novih levičarskih strankah.

Dinamika razvoja Sirize in ZL je v tem smislu zelo podobna. Moja izjava meri na to, da je bila Siriza pred nekaj leti prav tako "strančica", sestavljena iz "pouličnjakov", če uporabim izraza, ki sta ji ju namenila dva najbolj nepriljubljena politika v Sloveniji, a jo je zgodovina neverjetno hitro napravila za najmočnejšo stranko v državi.

V Evropi se oblikuje nova fronta levih strank, ki se zavzema za spremembo razmerij moči. Bi se takšen politični preobrat lahko kmalu zgodil tudi pri nas? Zametki periferne fronte v Evropi se že oblikujejo. V Grčiji je ljudstvo že zmagalo, letos pa lahko podoben rezultat pričakujemo tudi v Španiji in na Irskem. V Španiji se zmaga nasmiha levičarski stranki Podemos, na Irskem Sinn Feinu. Združena levica se seveda tem strankam pridružuje.

Dejali ste, da gre za veliko klofuto dozdajšnji desničarski in neoliberalni politiki oziroma začetek konca neoliberalne poti EU. To so precej smele izjave. Presenetljivo je, da neoliberalizem kljub neposredni odgovornosti za finančno eksplozijo leta 2008 in sledečo socialno in ekonomsko katastrofo ostaja zelo trden tako v ideološkem kot političnem smislu. Še vedno je utelešen tako rekoč v vseh desnih, sredinskih in levosredinskih strankah v Evropi. Od konservativcev Angele Merkel prek angleških laburistov Eda Milibanda do italijanskih demokratov Mattea Renzija. Kljub šestim letom kontinuiranega opustošenja Evrope so politične in ekonomske elite ostale relativno neizzvane. A stvari se hitro spreminjajo.

Siriza je prva stranka, ki ji je uspelo iz drugačne družbene in politično-ekonomske perspektive prevzeti oblast in ki zagovarja popolnoma drugačen koncept izhoda iz krize. Pri tem lahko pričakuje veliko težav, saj je proti njej praktično ves evropski "main stream", za katerega ni izključeno, da bo poskušal na primeru Sirize vzpostaviti zgled drugim neposlušnim strankam in državam. A gre za pomemben preobrat v razvoju evropske krize. Pričakujem, da je Grčija samo prva izmed padlih domin, ki ji bodo sledile druge.

Novi grški premier Aleksis Cipras je pred volitvami med drugim obljubljal povečanje minimalne plače, povečanje pokojnin, odpis dolgov grškim gospodinjstvom, nižje davke za revne … Je vse to sploh uresničljivo ali gre le za populistične obljube varčevanja sitim Grkom? Menite, da tudi kot vladna stranka lahko vztrajajo pri danih obljubah?

Gre za povsem zmerne leve obljube, nič populistične. Siriza skuša pokazati, da okrevanja ne bo v nadaljnjem zategovanju pasov in obremenjevanju najrevnejših ter dolžniškem izčrpavanju države. Namesto tega se bo raje spopadla z grško oligarhijo in z evropskim mainstreamom. V Grčiji si namreč 60 milijard evrov premoženja lasti 500 posameznikov, ki so med drugim tudi davčno močno privilegirani. Drugo, evropsko vprašanje pa je enormna zadolženost države. Siriza odklanja odplačilo dolga, saj ve, da Grčija tega dolga ne more odplačati, če noče pomoriti polovice svojega prebivalstva in uničiti polovice svojega gospodarstva.

Če Sirizi vsaj deloma uspe rešiti dolžniško vprašanje in se spoprijeti z grško oligarhijo, ji bo uspelo uresničiti tudi dane obljube na odhodkovni strani, ki ste jih navedli v vprašanju.

Vaš politični nasprotnik Janez Janša je celo dejal, da je bolje, da Sirizine neuresničljive obljube opazujemo v Grčiji, kot pa da bi ta eksperiment delali v Sloveniji s kakšno Združeno levico. Janez Janša se počuti zelo varnega, ker zagovarja stališča evropskih elit. Pri tem računa, da bodo te elite z Grčijo in Sirizo tudi brutalno obračunale. A ne bo šlo zlahka, saj Evropejci ne podpirajo več politik, ki jih zagovarja on. V Atenah je bila na dan volitev zbrana praktično vsa Evropa v pričakovanju začetka konca neoliberalne EU.

Karizmatični Cipras je izjemno hitro sestavil vlado. Koalicija z desno konservativno stranko Neodvisni Grki je bila za mnoge precej nepričakovana poteza. Lahko torej v primeru morebitne zmage ZL na parlamentarnih volitvah računamo, da boste v koalicijo povabili NSi? Med Neodvisnimi Grki in NSi obstaja temeljna razlika. NSi je v političnem in ekonomskem smislu povsem razredna stranka, stranka kapitala. Njen program je v bistvu program Gospodarske zbornice. Neodvisni Grki (ANEL) pa so na drugi strani progresivno nacionalistična stranka. 80 odstotkov njihovega programa se prekriva s Sirizinim programom.

To Sirizino odločitev ocenjujem kot zelo dobro. Največjo nevarnost za Sirizo namreč vidim v tem, da bi drsela proti sredini in razvodenela. Z vključitvijo ANEL-a v koalicijo pa so napovedali ravno obratno: da bodo trdno stali za svojimi stališči do oligarhije in trojke, boj proti varčevanju pa je začel dobivati dimenzije narodnoosvobodilnega boja.

Da bodo pogajanja trda, je Cipras dokazal tudi z imenovanjem dveh glasnih kritikov varčevalne politike v vladno ekipo. Janis Varufakis bo vodil finančno ministrstvo, Janis Dragasakis pa bo imel kot namestnik premierja nadzor nad celotnim področjem financ in gospodarstva. Dragasakisa ne poznam dobro, Varufakisa pa sem veliko bral in ga izjemno cenim. Je eden izmed najbolj prodornih in svobodomiselnih svetovnih ekonomistov. Teoretsko se orientira po Keynesu in Marxu in si je v zadnjih dvajsetih letih zgradil izjemno mednarodno akademsko kariero. Med drugim je avtor – po mojem mnenju – najboljšega in najbolj realističnega programa za izhod evroobmočja iz krize, ki ga je poimenoval Skromni predlog. Njegovo imenovanje za finančnega ministra je odlična poteza.

Se njegovih nasvetov nadejate tudi v ZL? Vsekakor bomo budno spremljali njegove ukrepe. Del strankinega programa, ki govori o razreševanju krize v evroobmočju, smo v bistvu spisali prav na podlagi njegovega Skromnega predloga.

Kako vidite neoliberalizem v Sloveniji? Neoliberalizem na politični ravni najlaže opišemo s trojčkom privatizacija-deregulacija-liberalizacija. Torej privatizacija državnih podjetij in javnega sektorja, deregulacija financ in liberalizacija trgovine.

V Sloveniji je liberalizem začel postajati gonilna sila že v osemdesetih letih, zagon dobil s privatizacijskimi procesi v devetdesetih, prave razsežnosti pa dobil po vstopu v EU in evroobmočje. Kot smo videli v letih po krizi, nas ti dve integraciji dobesedno silita v neoliberalne politike. Neoliberalizem zdaj prihaja tako od znotraj – kot edino pravo vero nam ga vsiljujejo domače politične in ekonomske elite – kot tudi od zunaj, v obliki pritiskov EU.

Očitno je, da večina Slovencev od tega nima koristi. Kdo jo ima? Ameriški profesor David Harvey je v knjigi Kratka zgodovina neoliberalizma pokazal, da neoliberalizem nikjer ni imel pozitivnih ekonomskih in socialnih učinkov. V primerjavi s prejšnjim, keynesianskim obdobjem po 2. svetovni vojni sta se v neoliberalnem obdobju zmanjšala tako gospodarska rast kot splošna blaginja. V državah, ki so sledile tej doktrini, se je brezposelnost povečala – prej je bila normalno od dva- do triodstotna, zdaj je normalno desetodstotna in več. Zmanjšale so se plače, ki so v ZDA in Evropi do sredine sedemdesetih let rasle v skladu s produktivnostjo. V Evropi plače od takrat stagnirajo, v ZDA pa so realne vrednosti plač celo padle.

Na drugi strani so prihodki najbogatejših močno zrasli. Eden izmed ključnih Reaganovih ukrepov je bil zmanjšanje najvišjega dohodninskega razreda z 78 odstotkov na 28 odstotkov. Marginalizirani so bili sindikati, kar je močno vplivalo na prerazdelitev dohodka. Razmerje med najnižjimi in najvišjimi plačami v podjetjih v ZDA se je dvignilo s približno 1 : 30 v sedemdesetih letih na tudi 1 : 500 in več danes. Liberalizacija trgovine in kapitalskih tokov pa je pripeljala v stanje, ko države ne obvladujejo več kapitalskih tokov, temveč ti obvladujejo države.

Kaj je torej smisel neoliberalnega projekta, kdo ima od tega dobiček? Pridružujem se ugotovitvi Davida Harveyja, ki pravi, da je njegov smisel v obnovi razredne moči svetovnih kapitalističnih elit.

Še bolj zastrašujoča je nedavno objavljena raziskava dobrodelne organizacije Oxfam, ki kaže, da naj bi bogastvo, ki ga ima v lasti en odstotek najbogatejših na svetu, že prihodnje leto preseglo bogastvo, ki ga ima v rokah preostalih 99 odstotkov. Je v času vse večje socialne neenakosti, ki se še veča in grozi, da bo povsem ukinila srednji razred, razcvet levičarstva oziroma uvedba demokratičnega socializma pravi odgovor na ta pojav? Zagotovo. A demokratičnega socializma ne razumemo kot nekega utopičnega modela, ki ga bomo "uvedli". Vidimo ga kot politični proces odpravljanja trenutnega stanja. Če se je zgodovina v zadnjih tridesetih letih pomikala v prid večji avtonomiji kapitala, odpravljanja socialne države in vse večje neenakosti, želimo demokratični socialisti tok obrniti v drugo smer. Vzpostaviti želimo strožjo regulacijo kapitala, ponovno zgraditi socialno državo in znova začeti uvajati delavsko so- in samoupravljanje. S temi procesi bo ljudstvo počasi prevzemalo usodo v svoje roke.

Ostro nasprotujete prodaji 15 državnih podjetij v pretežno državni lasti, saj trdite, da prodaja ni niti poštena, niti prostovoljna, niti koristna za Slovenijo. Hkrati ste prepričani, da bo morebitni tretji val privatizacije usodno zaznamoval razvoj države v prihodnjih desetletjih. Boste po grški izkušnji lažje dosegli svoj cilj? Zagotovo. Grško izkušnjo moramo sprejeti kot razpoko v evropski ureditvi, kakršno smo poznali do zdaj. Če si bo Grčija za reševanje svoje krize izborila več manevrskega prostora, bodo lahko tudi Slovenija, Irska, Portugalska, Španija zahtevale več prostora za "dihanje". Če Grki dobijo možnost delnega odpisa dolgov, lahko to zahteva tudi Slovenija. Tudi zato v ZL podpiramo boj sorodnih evropskih levičarskih strank, saj bo vsaka njihova zmaga zmaga 99 odstotkov Evropejcev. Središče tega boja je trenutno v Grčiji.

Pri tem nas zelo moti stališče Cerarjeve vlade, ki je grško vlado pozvala k odgovornosti. Pri tem ne ravna samo proti grškim interesom, temveč tudi proti svojim lastnim. Predsednik vlade bi se moral zavedati, da vodi državo, ki se je znašla v precej podobni kaši kot Grčija. Razumem, da bo Bruselj zagovarjal interese finančnih elit, da to počne slovenski premier, pa je popolnoma nerazumno. S tem sebi strelja v koleno.

V čem je torej po vašem največji problem upravljanja državnih podjetij? Gre za preveč vmešavanja politike v gospodarstvo? Problem državne lastnine je v tem, da so jo stranke na oblasti dojemale kot neke vrste zasebno lastnino z omejenim mandatom. Torej kot lastnino, ki jo dobiš v upravljanje za štiri leta in jo v tem času maksimalno izkoristiš v svoje ozke, strankarske namene. Postavljaš tja svoje kadre ali jo izčrpavaš. A rešitev ni v privatizaciji državnih podjetij. To bi pomenilo zgolj legalizacijo tega stanja, zraven pa bi pa še mastno zaslužili špekulanti. Naša rešitev je zato obratna: državna lastnina mora postati zares javna. Pri upravljanju teh podjetij morajo večjo vlogo dobiti zaposleni in širša skupnost, strankam in lobijem pa je treba močno pristriči krila.

V programu ZL je tudi zapisano, da zahtevate izterjavo povzročene vojne škode od Nemčije kot naslednice okupatorske države. Nemčija tako Sloveniji dolguje 3,5 milijarde evrov, kar bi nam koristilo kot gospodarska spodbuda in socialni korektiv za upravičence. Podobne zahteve ima tudi Siriza. Kako napredujete v tej točki programa? Omenjeni izračun je pripravilo Društvo izgnancev v Sloveniji. Podobne zahteve ima v svojem programu tudi grška koalicijska stranka Neodvisni Grki. Konkretne akcije glede tega še nismo začeli, bomo pa z zanimanjem opazovali reševanje zahtevka v Grčiji. Zahteve so upravičene, saj se je Nemčija zavezala k plačilu vojne škode, oškodovane države pa so ji omogočile dolg, večdesetleten odlog. Zavezniki po 2. svetovni vojni namreč niso hoteli stisniti Nemčije, tako kot so jo po prvi, saj je to tlakovalo pot nacizmu in novi vojni. Kakorkoli, Nemčija je zdaj, 70 let pozneje, povsem rehabilitirana, Slovenija in druge države oškodovanke pa na psu. Če kdaj, je zdaj primeren trenutek za začetek pogajanj o tem.