Černobil: od katastrofe do turistične atrakcije

Jedrska katastrofa se je zgodila 26. aprila 1986 v reaktorju številka štiri zaradi napake pri testiranju zmogljivosti reaktorja ter splošne nepripravljenosti in neodzivnosti. Takratna oblast je o nesreči molčala in jo javnosti priznala šele dva dni pozneje, ko so na povišano radioaktivnost opozorili v švedski nuklearni elektrarni, oddaljeni približno 1.000 kilometrov. Novice o nesreči so bile skope, saj niso govorile o nevarnosti, ki je pretila. Vplivale niso niti na množična praznovanja 1. maja v ukrajinski prestolnici Kijev in Minsku v Belorusiji. Vlada takratne Sovjetske zveze je želela prikriti informacijo o nevarnem radioaktivnem sevanju, ki je pozneje ogrozilo celotno Evropo.

Prebivalci 140 km oddaljenega Kijeva se poleg manifestacij za praznik dela na glavnih ulicah spominjajo tudi nenavadnih kolon vozil. Prve, sestavljene iz vojaških in gasilskih vozil, ki so hitela proti severu v smeri nesreče, in druge, polne avtobusov v nasprotni smeri. V tistih dneh so izselili 50.000 prebivalcev mesta Pripjat, ki je od reaktorja številka štiri oddaljeno le tri kilometre. Pripjat, ki je načrtno nastal leta 1970, je danes znan kot mesto duhov. Trge, ulice, stanovanjske bloke in državna poslopja so prerasli trava, mah, grmičevje in drevesa. Prebivalci so morali ob nenadni evakuaciji za seboj pustiti vso lastnino. S seboj so vzeli samo oblačila, ki so jih nosili ob 14. uri 27. aprila 1986.

Po nesreči na reaktorju številka štiri so preostali trije reaktorji delovali do decembra 2000, ko so ustavili zadnjega. Enajst let po tem 4.000 zaposlenih v reaktorjih številka ena, dve in tri še vedno redno hodi v službo, kjer opravljajo vzdrževalna dela. Njihov delovni čas je odvisen od stopnje sevanja na njihovem delovnem mestu. Manj izpostavljeni delajo 15 dni na mesec. V tem času živijo v mestu Černobil, ki je od jedrskega kompleksa oddaljeno približno 18 kilometrov. Preostali čas morajo preživeti zunaj zastražene cone v lastnih domovih.

Dodatnih 3.000 delavcev opravlja gradbena dela na reaktorju številka štiri, kjer gradijo novo konstrukcijo oziroma tako imenovani sarkofag, ki naj bi v celoti omejil sevanje, ki prihaja iz žarišča eksplozije. Tu je sevanje tako močno, da nekateri delavci svoje delo opravljajo le 15 minut na dan. Končali naj bi ga do leta 2015, celotno območje pa očistili do leta 2065, kar pomeni odstranitev ter shranjevanje jedrskih odpadkov in goriva. Za ta namen naj bi v kratkem zgradili shrambo za jedrske odpadke.

Petindvajset let po nesreči je Černobil poleg delovnega območja tudi turistična atrakcija. Skoraj vsak dan iz Kijeva organizirajo vodene celodnevne izlete. Obiski radioaktivnega območja so postali zakoniti, ukrajinske oblasti pa si povečan obisk atrakcije obetajo ob evropskem prvenstvu v nogometu leta 2012, ki bo potekalo v Ukrajini in na Poljskem.

V zadnjih letih se vedno več ljudi odloča za vrnitev na svoje posesti, ki so jih morali pred petindvajsetimi leti zapustiti. Živijo na območju, kjer je sevanje višje, kot je normalno okoljsko sevanje, vendar ne dosega smrtne doze. Izpostavljenost nižjemu sevanju za daljši čas je sicer manj nevarno kot kratka izpostavljenost visokim nivojem sevanja, vendar s tem še vedno ne brez posledic. Ne glede na to se ljudje raje vračajo na svoje zapuščene domove. Ukrajinske oblasti dovoljujejo vrnitev na zastraženo območje le starejšim ljudem, otrokom in mladim pa je življenje na tem območju prepovedano.