Čaka nas zelo težko leto!

Tako prihodnje leto "slika" prvi mož Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič. Izid volitev ga je presenetil, vendar poudarja, da v gospodarstvu podpirajo "nadideološko" koalicijo. Stranke bi se morale zavedati svoje odgovornosti in spoznati, da v tem trenutku zanje ni dobro, kar je za njihovega političnega nasprotnika slabo, meni predsednik GZS. Dvig DDV-ja, ki ga je napovedal najverjetnejši mandatar Zoran Janković, brez drugih ukrepov ne bo rešil ničesar. Potrebujemo varčevanje na vseh ravneh. "Prenehati moramo nezdravo ekonomsko logiko, da na letni ravni lahko porabimo za okoli dve milijardi evrov več, kot zaslužimo s prihodki. To nas vleče v še večjo krizo in lahko dokončno potegne v bankrot!"

Šampanjci po volilni nedelji so popiti, zdaj bo treba pljuniti v roke. Vas je presenetil volilni izid?

Seveda! Verjel sem javnomnenjskim anketam, ki so kazale povsem drugačno podobo in sliko. Kar se je zgodilo, je bilo zame veliko presenečenje. Gleda šampanjca pa mislim, da je splošen občutek, da se ga je popilo zelo malo, ker se vsi zavedajo resnosti razmer v Sloveniji.

Bo lažje sodelovati z najverjetnejšim mandatarjem Zoranom Jankovićem, kot bi bilo s tistim, ki so mu javnomnenjske ankete napovedovale zmago, z Janezom Janšo?

To bo pokazal čas. Želimo pa si vsekakor, da bi bile gospodarske teme prepoznane kot ključne in odločujoče za prihodnost Slovenije. Tu pa bo poleg gospodarstvenikov treba sodelovati tudi s sindikati, ki so del "zgodbe", skratka graditi bo treba nujen konsenz in občutek, da nihče ni odrinjen in izrinjen iz tega odločanja. Ob tem pa bo treba sprejemati še določene odločitve, ki bodo pripeljale do resnih sprememb. To so vsekakor veliki zalogaji, zato upam, da bomo dobro sodelovali.

Časa za zmagoslavje in veselje ni, treba bo takoj zavihati rokave, po novembrskih podatkih je v Sloveniji 111 tisoč brezposelnih.

Da, žal se razmere vsak teden spreminjajo na slabše. Preprosto povedano, podjetja v Sloveniji le zmanjšujejo število zaposlenih, novih podjetij ne nastane dovolj, tudi tujih naložb oziroma podjetij v Sloveniji nismo pridobili, zato se številka 111 tisoč brezposelnih v prihodnje lahko le še povečuje. Tudi napoved gospodarskih subjektov, ki že obstajajo, torej delujejo, je, da v prihodnjem letu ne nameravajo na novo zaposlovati.

Že dolgo je znano, da je slovenska delovna sila zaradi "drage" države predraga. Kako ta problem rešiti?

Zelo preprost odgovor – z višjo dodano vrednostjo. Začeti moramo izdelovati izdelke z več dodane vrednosti, boljšo obliko, večjo tehnološko inovativnostjo, to je nekakšen začaran krog. Do tega lahko pridemo samo z nekim načrtnim razvojem, dolgoletnim vlaganjem v sodobne tehnologije, z vložki v marketing, v promocijo, v "brande", konec koncev tudi v "brand" Slovenije, v katerega vsekakor premalo vlagamo. To je očitno dolgoročnejši proces, zato se bomo morali sprijazniti s tem, da so slovenske plače ta hip na meji vzdržnosti. V številnih podjetjih že zdaj ne zmorejo slediti stroškom dela, ki so oziroma če bi se ti še povečevali. Državljani imajo iluzijo, da bomo imeli zdaj, ko smo v EU, evropske plače. Še dvajset let jih ne bomo imeli, ker bo nekakšen normalen razvoj dohitevanja trajal in trajal. Na letni ravni ne moremo "zrasti" kar za dvajset odstotkov, da bi v petih letih imeli avstrijske plače. Po dodani vrednosti pa smo kar za polovico nižje kot severni sosedje.

Kaj je ta hip v Sloveniji največji problem?

Največji problem sta prepočasno odločanje in sprejemanje odločitev, s katerimi bi določene stvari popravili. Če gre, denimo, za slab zakon, če gre za sprejemanje odločitev v zvezi z varčevanjem ali pa za neko novo naložbo. Poglejmo, kaj in kako se je dogajalo okoli TEŠ-a 6: počasnost, nepreglednost, netransparentnost, zame je to naš največji problem, ki potem pripelje do tega, da ne verjamemo ter ne spoštujemo dovolj prava, pravne države in sodišč. Potem ljudje ne zaupajo več ne v sistem ne v medsebojno poslovanje.

Konkurenčnost slovenskega gospodarstva vse bolj peša, vsi strankarski predstavniki so v predvolilnem času trosili zgodbice o izboljšanju konkurenčnosti, pa je to sploh mogoče na kratek rok?

Menim, da se da zelo hitro nekaj narediti. Že dobesedno v nekaj tednih bi lahko ugled Slovenije v svetu popravili, nakazali nove usmeritve. Saj mi nismo tako slabi po ekonomskih kazalcih, kot to kažejo različne bonitetne hiše in njihove ocene. Tisto, na podlagi česar smo po bonitetnih ocenah zelo nizko, je trend nazadovanja, trend padanja. Dolg se povečuje, reform nismo sprejeli, ni pripravljenosti podpreti neke nujne spremembe. To se da zelo hitro spremeniti navzgor, seveda se ne bi takoj cedila med in mleko, ampak vseeno bi to popravilo konkurenčnost na kratek rok in na srednji rok izboljševalo pogoje glede prereguliranosti, prepočasnosti in togosti celotnega sistema. Predvsem pa smo premalo fleksibilni, ko gre za pogoje poslovanja podjetij. Tu seveda ne mislim le na trg dela, ampak tudi na ustanavljanje in predvsem zagon novih podjetij. Pogoji, ki to dušijo, so pri nas slabši kot v tujini.

Zoran Janković je v predvolilnem času med drugim napovedal dvig DDV-ja za odstotno točko, tudi v gospodarstvu nekateri razmišljajo podobno. Je to korak v smeri večje konkurenčnosti domačega gospodarstva?

Gospodarstvo je vedno zelo previdno, zadržano, celo odklonilno do povečanja davkov, še zlasti če tega ne spremljajo številni drugi ukrepi. V prvi vrsti država potrebuje varčevanje. Če bomo mi enak obseg skušali financirati le z višjim DDV-jem ali celo s premoženjskim davkom, je to tako, kot da bi ogenj gasili z bencinom. Mi pričakujemo, da bo poleg višje davčne stopnje prihodnja vlada pokazala tudi pripravljenost varčevanja, skratka zmanjševanja stroškov celotnega javnega sektorja, seveda po nekem selektivnem ključu, vendar z zelo jasnimi pokazatelji. Menim, da bi vlada lahko privarčevala bistveno več na vseh teh segmentih, potem bi povečanje DDV-ja dalo določene rezultate.

Omenili ste varčevanje, kot prvi ukrep terjate sprejetje interventnega zakona.

V državi na letni ravni porabimo okoli dve milijardi več, kot zaslužimo s prihodki, zato se moramo zadolževati, največ seveda na svetovnem trgu, kjer pa so posojila vse dražja in dražja. Čedalje več torej namenjamo za poplačilo naših obveznosti. To je nezdrava ekonomska strategija, ki dolgoročno vodi v še večjo krizo ali bankrot. Ta hip razmere še niso tako dramatične, da bi morali biti plat zvona, ker je še dovolj časa, da bi lahko na mehak način sprejeli nujne spremembe in uskladili prihodke z odhodki. Je pa jasno, da se zadeve zelo hitro poslabšujejo in lahko morda že v pol leta pripeljejo do tega, da se tudi na mednarodnem trgu ne bomo mogli več zadolževati za tekoče mesečne odhodke, ki jih potrebujejo proračunske blagajne, in potem bo zanimivo, kako bomo to rešili. Če javni uslužbenci, zdravstveni delavci ali še kdo julija in avgusta ne bi dobil plač …

Prihodnje leto mora Slovenija vrniti vsaj 1,2 milijarde evrov dolga, zelo velik finančni zalogaj, brez varčevalnih ukrepov na vseh področjih in "rezanja" stroškov v javnem sektorju ne bo šlo.

Ne, slika je hujša! Slovenija bo, tako zasebni sektor, banke in država, morala v letu 2012 po mojih podatkih vrniti pet milijard evrov. Približni 500 milijonov bomo morali vrniti zaradi povečevanja obrestne mere in ker se hitro povečuje javni dolg. Tem petim milijardam, ki jih moramo vrniti, moramo prišteti to, da se bomo tudi v prihodnjem letu precej zadolžili, ker bodo prihodki v državnem proračunu bistveno nižji od odhodkov. Brez interventnega zakona se ta razkorak, te škarje samo še bolj odpirajo. Naša makroekonomska slika se hitro poslabšuje in v pol leta ali v devetih mesecih lahko pademo tako katastrofalno nizko, da bomo imeli res težave mesečno odplačevati vse obveznosti, ki jih imamo do javnega sektorja.

Napovedi za prihodnje leto niso rožnate oziroma so precej slabše, kot jih slikajo nekateri politiki. Kako zagnati nov gospodarski ciklus? Slovensko gospodarstvo je zelo, zelo opešano.

Mi smo predlagali sedem področij, kaj je treba narediti za zagon našega gospodarstva. Najlažje in tudi najhitreje bi bilo sprejeti strategijo internacionalizacije in našim podjetjem pomagati na tuje. Napačna ocena je, da dve tretjini BDP-ja ustvarimo na tujih trgih. Samo prihodki v izvozu so enaki dvema tretjinama BDP-ja, vendar ta prihodek ne pomeni BDP-ja.

Boljša slika je, ko pogledamo, koliko izvozimo: trideset odstotkov prihodkov slovensko gospodarstvo ustvari na tujih trgih. Obenem je slovenski trg globaliziran.

Tistim, ki so navzoči le na slovenskem trgu, razen pri infrastrukturnih storitvah in energetiki konkurirajo izdelki z vsega sveta. Preprosteje povedano, tudi naši obrtniki in mali podjetniki se na slovenskem trgu srečujejo s svetovno konkurenco in morajo biti konkurenčni. Sicer bi jih Kitajci, Indijci in preostali preplavili. Vendar pa ti obrtniki ta hip nič ne izvažajo. V Sloveniji 85 odstotkov izvoza ustvari 600 slovenskih podjetij. To pomeni, da na tisoče in tisoče malih obrtnikov in podjetij ni v "kondiciji", da bi šli na tuje trge. Bodisi ker ne poznajo jezika ali ne znajo tržiti svojih izdelkov, čeprav so ti izdelki dobri.

S programom, ki ga je GZS predlagala, Go International Slovenia bi od izobraževanja, skupinskega nastopanja lahko poskusili zunaj meja. Zdaj, ko ni več meja, imamo prost pretok blaga in storitev. Tudi mali obrtniki (inštalaterji, mizarji itd.) bi lahko poskusili zunaj Slovenije v Italiji, Avstriji in tako naprej.

Povpraševanje zunaj je! Trg je v velikem "radiju" 600 kilometrov, v katerem živi 100 milijonov ljudi, na tisoče naših ljudi bi lahko dnevno v bližini doma delalo, ampak tega enotnega skupnega trga preprosto ne prepoznamo. Prvi korak v smeri zagona gospodarstva je boljša organizacija, za kar seveda potrebujemo sredstva, pa tudi jasno strategijo, kako na trge v tujini.

Kaj pa veliki infrastrukturni projekti? Kje dobiti denar za to?

Mi smo pred šestimi tedni predlagali, da bi se država dodatno zadolžila za milijardo evrov. Del medijev in strokovnjakov, ki sploh niso poslušali, kaj smo predlagali, nas je takoj napadel, češ, še eno milijardo bodo potegnili iz davkoplačevalskih žepov in si jo razdelili. Mi smo takrat zelo jasno povedali, da bi šel denar za visokotehnološka podjetja in njihove izdelke. Za tista podjetja, ki imajo nadpovprečno dodano vrednost, ki so močno izvozno usmerjena, kar pomeni, da to ne bi bila milijarda za saniranje "nekih" podjetij, ampak denar za naložbe v izdelke, v trženje in s tem seveda tudi v nova delovna mesta. To bi takšna podjetja dobila po nekih "posojilnih" linijah, kot jih imajo, denimo, pri SID. Finska ima veliko takšnih primerov, to bi bila skratka milijarda za razvoj.

Žal so se v teh šestih tednih razmere tako spremenile, da danes slovenska država, tudi če bi hotela nekaj takega storiti, tega ne bi mogla, ker preprosto ni povpraševanja po slovenskih obveznicah. Kako pa bi sicer lahko prišli do sredstev za infrastrukturne projekte? Najbrž bo treba najti druge možnosti za najem posojil.

Tako bi lahko tista podjetja, ki so v državni lasti, denimo energetska, jamčila s svojim premoženjem za to, da bi se država zadolžila, druga možnost je javno-zasebno partnerstvo, k določenim projektom je treba pritegniti zasebnike, tudi tujce. Zlasti v energetiki so možnosti za to, tudi nekatere infrastrukturne projekte bomo preprosto morali prepustiti tujemu kapitalu. Ob vseh teh projektih pa bo treba zagotoviti tudi korist za slovensko gospodarstvo. Imamo zelo resne pripombe in pomisleke na trenutne investicijske projekte pri nas. Domače gospodarstvo ni "protežirano", ampak ni pripuščeno k izvajanju teh projektov pod enakimi pogoji kot tujci. Konkreten primer je TEŠ 6 – pri tem projektu mnogo premalo sodeluje slovenski industrijski potencial, pa tudi s samim inženiringom bi lahko veliko več naredili in s tem zagotovili trdnejša delovna mesta.

Kako presekati kreditni krč?

Kreditni krč je nekaj, s čimer se bomo še nekaj časa ukvarjali. Mi smo ves čas zagovarjali, da ni treba ubijati podjetij ali pa cele krave, da bi dobili kos mesa. Ker je lastnik ali menedžer nekega podjetja delal netransparentno ali celo nezakonito, smo uničili celo podjetje. Tak primer je SCT, pa tudi Vegrad, v teh podjetjih je bilo veliko intelektualnega strokovnega kapitala, veliko referenc in močne blagovne znamke. Nam ni uspelo vzpostaviti sistema in okolja, v katerih bi taka podjetja ohranili in spremenili lastniško strukturo. Lastnike bi morali razlastiti in država bi morala vstopiti v takšna podjetja. Tudi na ta način bi lahko premagovali kreditni krč in v nekaj letih zagotovili poplačilo bank upnic.

Kaj napovedujete Sloveniji za prihodnje leto?

Prihodnje leto bo verjetno zelo težko, pogoji zaposlovanja bodo še težji kot leta 2009. Takrat je bila kriza večja, upad svetovnih trgov je bil večji, kot se pričakuje prihodnje leto, vendar je v tistem času Slovenija lahko prihajala do cenejših denarnih sredstev. Ta hip ne vemo, kaj bo z evrom, vsi seveda upamo, da se bo stabilizirala slika, ampak ta stabilizacija bo draga in bo pomenila veliko težje pridobivanja denarja, kar pomeni, da se bo tudi Slovenija znašla v primežu premajhne likvidnosti, mnoga podjetja bodo insolventna, zato napovedujem, da bo brezposelnost malo višja in kar veliko podjetij bo moralo zapreti vrata, ker ne bodo zmogla poplačati vseh finančnih bremen.