Petek, 19. 10. 2018, 4.00
6 let, 1 mesec
Prijatelj črnogorskega predsednika Slovenijo spet prosi za pomoč
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,09
15
Številna podjetja, ki jim je država radodarno delila milijone evrov pomoči, so končala v stečaju. Na tej poti je očitno tudi podjetje Agroruše, proizvajalec gnojila za rože Cvetal, ki ga pozna skoraj vsako slovensko gospodinjstvo. Kaj imajo z njim desna roka ministra Zdravka Počivalška, kandidat za mariborskega župana Franc Kangler in predsednik Črne gore Milo Đukanović?
V podjetju Agroruše, ki domuje v Rušah, mestu v bližini Maribora, že dobrih 40 let proizvajajo gnojila, substrate ter sredstva za zaščito rastlin in semen.
Leta 2013 je prišlo na rob bankrota, vendar ne le zaradi finančne krize, ampak tudi po krivdi njegovega lastnika. Zadnji hip je podjetje rešila država, da na območju s takrat visoko brezposelnostjo na cesti ne bi ostalo še 50 ljudi.
Ko so druga podjetja serijsko razglašala stečaje, mu je ministrstvo za gospodarstvo v času, ko sta ga vodila Stanko Stepišnik in Metod Dragonja, oba iz vlade Alenke Bratušek, odobrilo za več kot 1,5 milijona evrov državne pomoči v obliki zelo ugodnih posojil. S tem denarjem bi moralo podjetje zadihati in se prestrukturirati.
Zadnjo državno pomoč Agrorušam je leta 2014 tik pred odhodom odobril minister za gospodarstvo Stanko Stepišnik.
Dobil pomoč in iz podjetja vzel milijon evrov
V vsem tem obdobju ministrstvo z Veselinom Djurovićem, od leta 2003 lastnikom Agroruš, nikoli ni razčistilo, zakaj sam ni poskrbel za sanacijo Agroruš. Od podjetja si je namreč že pred leti izposodil milijon evrov, ki jih do danes ni vrnil. Iz revidiranega poročila za leto 2017 izhaja, da se rok za vračilo tega posojila izteče konec letošnjega leta.
Djurović denarja ne dolguje le državi, ampak dobrih šest milijonov evrov tudi bankam, vendar bi jo te v primeru stečaja podjetja odnesle bolje od države. Ta je namreč na premoženje podjetja vpisala hipoteko, a je kot upnica šele na petem mestu v vrstnem redu za poplačilo.
Morda je prav to razlog, da se je v reševanje podjetja intenzivno vključilo ministrstvo za gospodarstvo oziroma njegov državni sekretar Aleš Cantarutti, desna roka ministra Zdravka Počivalška.
Veselin Djurović (v sredini) v družbi Marjana Pintarja (levo), nekdanjega prvega moža Konstruktorja, in Srečka Judarja (desno), nekdanjega direktorja KBM Investa
Ni plačeval prispevkov zaposlenim
Cantarutti je NKBM in državno SID banko po naših informacijah v zadnjih dveh letih vztrajno prepričeval, naj podjetju odobrijo oziroma podaljšajo posojila in ga s tem ohranijo pri življenju.
Banke so na koncu ocenile, da bi bila odlog plačila obveznosti in celo odobritev dodatnih sredstev, s katerimi bi v Agrorušah rešili pomanjkanje likvidnostnih sredstev in zagnali proizvodnjo, zanje preveč tvegana.
Agroruše imajo zaradi tega že skoraj leto dni blokirane vse račune in za več kot sto tisoč evrov neporavnanih davčnih obveznosti. Ali in kako so v tem času izplačevali plače in socialne prispevke zaposlenim, ni znano. Vsaj do konca lanskega leta teh po ugotovitvah revizorjev ni poravnalo.
To odpira vprašanje, kaj počnejo inšpekcijske službe glede na dejstvo, da je neplačevanje prispevkov po zakonodaji že nekaj časa kaznivo dejanje. V Agrorušah je sicer zaposlenih le še okoli 30 ljudi.
Cantarutti: Nisem pritiskal na banke
"Res je, imeli smo sestanke z deležniki, na katerih smo iskali rešitve za Agroruše," je potrdil Cantarutti, vendar hkrati zanikal, da bi pri tem pritiskal na banke ali kogarkoli drugega.
"Dal sem mu priložnost, da reši podjetje. Pri tem sem iskreno zastopal interese države," je poudaril državni sekretar Aleš Cantarutti.
"V pogovorih sem banke kvečjemu vprašal, ali bi bilo mogoče podaljšanje posojil. Pri svojih aktivnostih sem zasledoval tri cilje: zaščito interesa bank, denarja ministrstva in delovnih mest," je pojasnil eden od ključnih mož na ministrstvu.
"Nikakor nisem reševal g. Djurovića (lastnika Agroruš, op. p.), saj ga do pred kratkim nisem niti poznal. Dal sem mu priložnost, da reši podjetje. Pri tem sem iskreno zastopal interese države," je poudaril Cantarutti. Dodal je, da je kot predsednik komisije za pomoč podjetjem v težavah dolžan pomagati vsakemu takšnemu podjetju.
Zadnjo državno pomoč Agrorušam je ministrstvo odobrilo leta 2014, torej pol leta pred Cantaruttijevim prihodom na ministrstvo.
Prihaja črnogorski rešitelj. Mar res?
Medtem ko država in banke neuspešno iščejo rešitev za Agroruše, njihov lastnik (spet) zagotavlja, da je našel novega lastnika, ki bo podjetje potegnil iz brezizhodnega položaja.
"Družba je končala vse aktivnosti za vstop strateškega partnerja, ki je že zagotovil finančna sredstva, na podlagi katerih bo družba odplačala obveznosti in stabilizirala poslovanje," je javnosti oznanil Djurović.
Po naših informacijah naj bi šlo za družbo iz Črne gore, ki naj bi bila pripravljen v Agroruše vložiti okoli 1,5 milijona evrov denarnih sredstev za zagon proizvodnje.
Katera je ta družba in ali gre morda za dobavitelja, Djurović ni hotel povedati. "Končujemo postopek prodaje in sem v tujini," je dejal.
Vse poti vodijo do Črne gore
Več sogovornikov nam je povedalo, da ima Djurović odlične povezave v Črni gori, kjer naj bi Agroruše dosegale največji delež prodaje na tujih trgih.
Je tudi dober prijatelj predsednika Črne gore Mila Đukanovića, ki pogosto obišče Maribor, njegov predhodnik Filip Vujanović pa je Djurovića leta 2013 odlikoval z medaljo dela, saj je krepil sodelovanje s Slovenijo in skrbel za črnogorsko diasporo, tradicionalno močno v Sloveniji.
Iz Črne gore je Djurović prinesel tudi sliko, ki je bila povod za kazenski postopek proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju, zdaj ponovno kandidatu za župana. Tožilstvo je Kanglerju očitalo, da je bila umetniška slika, ki naj bi mu jo Djurović izročil v imenu gradbenega podjetja Konstruktor, v resnici podkupnina za projekt obnove mariborske tržnice.
V Črni gori je tudi pomemben del premoženja Agroruš. Blizu mesta Ulcinj na jugu te države ima podjetje v lasti zemljišča, na katerih bi lahko zgradili turistično letovišče, a bi moralo pred tem spremeniti njihovo namembnost. Do zdaj to Djuroviću kljub dobrim odnosom s črnogorskimi oblastmi ni uspelo, zagotovo pa na to računa.
Državo spet prosi za pomoč
Djurović zagotavlja, da imajo "kreditna sredstva za rešitev Agroruš že odobrena".
Toda hkrati opozarja, da morajo pred črpanjem sredstev banke, država in drugi upniki izbrisati hipoteke in plombe na podlagi izvršb.
To namreč zahteva novi posojilodajalec, ki ga ne razkriva. Glede na to, da imajo Agroruše za okoli deset milijonov evrov dolga, je malo verjetno, da bi se banke in država prostovoljno odrekle hipotekam in dodatno ogrozile obseg poplačila v morebitnem stečaju.
Djurović je sicer že od leta 2013, ko je prvič prišel do državne pomoči, večkrat zagotavljal, da je našel kupca za Agroruše in da se je pripravljen odreči večinskemu lastništvu. Toda njegove napovedi in obljube se nikoli niso uresničile.
Milijoni državnih pomoči izginili v stečajih
Tako se utegne zgoditi, da bodo Agroruše še eno v množici podjetij, ki jim je država radodarno delila na milijone evrov davkoplačevalskega denarja, nato pa so končala v stečaju.
V letu 2014, ko so Agroruše prejele državno pomoč, je šlo iz proračuna za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah kar 7,5 milijona evrov.
Po isti shemi sta do državne pomoči v tistem času prišla pohištveno podjetje Brest in tovarna nogavic Polzela. To jima ni pomagalo, saj sta konec leta 2016 končala v stečaju. Še preden bi v celoti prejela pomoč, je šla v stečaj tudi Svea Zagorje.
Največ denarja, več kot dva milijona evrov, so odobrili spodnjeidrijskemu podjetju Iles, znanem po izdelavi pohištva pod blagovno znamko Mali princ. Državna sredstva mu niso pomagala do poslovnega preobrata, tako da je lani spomladi razglasilo stečaj.
Vsi ti so delovali v panogah z razmeroma nizko dodano vrednostjo in cenejšo konkurenco iz tujine. Državna pomoč pa je v nemalo primerih le podaljšala agonijo.
Eno redkih podjetij, ki je preživelo, je tovarna Odeja iz Škofje Loke. V zadnjih letih je nekoliko zmanjšalo prodajo in število zaposlenih, vendar posluje z dobičkom.
Kdo presoja učinkovitost državnih pomoči?
Kljub vsemu je preživelo manj podjetij od pričakovanj, s katerimi so državni funkcionarji utemeljevali, zakaj jih je smiselno reševati z državnim denarjem.
Na ministrstvu za gospodarstvu so se večkrat pohvalili, da so jih rešili več kot polovico. Pri analizi obdobja od 2004 do 2014 so ugotovili, da se "v povprečju v dveh letih od dodelitve državne pomoči ohrani 81,2 odstotka zaposlenih". Toda v isti sapi priznavajo, da sta dve leti "najkrajši smiselni rok za presojo učinkovitosti državnih pomoči".
Dejansko so od devetih podjetij, ki so v letih 2013 in 2014 prejela pomoč, štiri končala v stečaju nedolgo po izteku dveh let. Še v najmanj dveh primerih pa obstaja velika verjetnost, da se bo to zgodilo v kratkem.
Porazne rezultate je dala tudi slabo pripravljena jamstvena shema, ki jo je država zasnovala ob začetku finančne krize in s katero naj bi pomagali zdravemu delu gospodarstva.
Banke so pri podjetjih, ki jim ni uspelo odplačati posojil, unovčile za 75 milijonov evrov državnih poroštev. Državi je nato od teh podjetij uspelo izterjati le slabih 13 milijonov evrov. Nekatera podjetja naj bi celo skrivala premoženje in se izogibala vračilu denarja.
15