Varnostniki z minimalnimi plačami so tvegan posel

Najem varnostne službe, ki bo varovala imetje našega podjetja in s tem nemalokrat pripomogla celo k uspešnosti njegovega delovanja v poslovnem okolju, je strateškega pomena. Kljub temu pa se prepogosto dogaja, da se izbira primerne varnostne službe izvaja na podlagi napačnih meril, najpomembnejša je še vedno najnižja cena.

To pa je samo eno od pomembnih tveganj, s katerimi se v zadnjih letih srečujejo slovenska podjetja. O tem, kako povečati varnost v podjetjih, in o tem, kako pomembno je izobraževanje kadrov na tem področju, smo se pogovarjali z Miranom Vršcem, uspešnim podjetnikom, ki ima v lasti družbo za integrirano varovanje Nova Panorama ter je predsednik upravnega odbora združenja Alumni klub Gea College in predavatelj novega podiplomskega programa Management korporativne varnosti na Fakulteti za podjetništvo Gea College.

Kako menite, da se skozi čas spreminjajo tveganja, ki so jim izpostavljena slovenska podjetja? Zaznavamo, da trenutna kriminalna tveganja v podjetjih izhajajo predvsem iz socialnih stisk zaposlenih. Seveda je ta izpostavljenost odvisna od dejavnosti posameznega podjetja. Če za primer izpostavimo problematiko varovanja v trgovskih središčih, so se izredno povečale tatvine prehrambnih izdelkov, izdelkov za osebno uporabo in izdelkov, ki se jih lahko na hitro proda na črnem trgu. Vse več je primerov, ko stranke prehrambne izdelke pojejo že v trgovini. Povečano stopnjo izpostavljenosti krajam zaznavamo tudi na območjih skladišč in na logističnih poteh, po katerih se prevaža blago. Če pa pogledamo malo širše, se ta problematika širi na krajo intelektualne lastnine ter poslovnih in preostalih podatkov, ki so ključnega pomena za podjetja. Posamezniki povzročajo škodo določenim podjetjem zaradi osebnih zamer ali iz golega koristoljubja, organizirane skupine pa predvsem zaradi pridobitve poslovnih koristi in/ali povzročanja poslovne škode. V velikem porastu je tako imenovani "cyber" kriminal, ki je ena največjih sodobnih groženj poslovanju podjetij.

V kakšno nevarnost se spušča podjetje, ki najema zunanja varnostna podjetja? Opažam, da je največja težava ta, da naročniki izvajalce še vedno izbirajo večinoma na podlagi najnižje cene. Cena je glavno merilo. Kljub našemu velikemu angažiranju in angažiranju Inštituta za korporativne varnostne študije, da ozavešča naročnike o tej problematiki, še vedno ugotavljamo, da na tem področju ni bistvenih sprememb. Dejstvo je, da je še vedno najlažje izbrati izvajalca po merilu najnižje cene, saj je v tem primeru razpisno dokumentacijo dokaj preprosto pripraviti. Čim se začnejo spuščati v neke kompleksnejše razpisne pogoje, naročnikom praviloma zmanjka znanja ali pa se ne znajo obrniti na prave ljudi, ki bi jim znali svetovati, kako pripraviti razpisno dokumentacijo, ki bi zagotavljala izbor ekonomsko najugodnejšega ponudnika, ne pa cenovno najugodnejšega ponudnika.

Kakšna so slaba varnostna podjetja? Zasebno varovanje je dejavnost, ki temelji na zaupanju, zaupanje pa lahko na dolgi rok gradiš tudi tako, da imaš zadovoljne in lojalne zaposlene. Če zaposleni, torej varnostniki, niso zadovoljni in če niso lojalni, si zgrešil bistvo te dejavnosti. Največja težava je v tem, da ima večina varnostnega osebja minimalno plačo. V praksi se dogaja, da imajo zaposleni, ki so podvrženi nadzoru varnostnika, višjo plačo od njega. To nekako ne gre skupaj. Kako ima lahko tisti, ki nadzira, nižjo plačo od nekoga, ki je nadzorovan? Tukaj lahko nastane nasprotje interesov, zato so varnostniki pogosto izpostavljeni različnim poskusom podkupovanja, dogovarjanja in podobnim aktivnostim, ki jih lahko napeljujejo na izvajanje kaznivih dejanj. Poleg tega se je treba zavedati, da varnostnik z minimalno plačo težko preživi, posledično je vedno več varnostnikov obremenjenih s posojili in z raznimi izvršbami, kar še dodatno otežuje njihovo delo. V zadnjem času je vse več tudi osebnih stečajev varnostnega osebja. Po mojem mnenju takšni ljudje ne morejo sproščeno in maksimalno zbrano opravljati nalog varovanja. Pri tem je nujno treba izpostaviti to, da so plače varnostnega osebja vezane na ceno storitve, ki jo je pripravljen plačati naročnik. In če je naročnik pripravljen plačati minimalno, motivacija izvajalcev žal ne more biti na visoki ravni.

Kakšna je rešitev? Poznam naročnike, ki so to težavo rešili tako, da so v razpisnih pogojih navedli, kakšno minimalno plačo mora imeti varnostnik, ki bo delal pri njih. Seveda to pomeni, da bo moral naročnik za storitve plačati več.

Kakšna bi morala biti potem tista prava merila, po katerih izberemo neko varnostno službo? Meril je lahko kar nekaj. Težava je, da je treba pripraviti merila, ki niso diskriminatorna, so merljiva in jih je mogoče preveriti. Treba je upoštevati bonitetne ocene ponudnika in njegov ugled. Pomembna je tudi velikost podjetja, kakšni ljudje delajo v tem podjetju, kakšna je lastniška struktura, kakšne so njegove reference, kako se ponudnik loti reševanja varnostne problematike naročnika, ali je razvojno usmerjen in tako naprej. Po drugi strani pa, če gledamo varnostno osebje, lahko naročnik zahteva tudi določeno stopnjo izobrazbe varnostnega osebja, ne samo tiste osnove, ki je zakonsko predpisana. Lahko zahteva določene delovne izkušnje, določi starost ali spol varnostnika. Treba je preveriti, kakšne licence ima podjetje, s kom sodeluje in koliko časa je na trgu.

Težava je tudi v tem, da varnostne službe redko materialno in kazensko odgovarjajo za nespoštovanje oziroma kršitve pogodbenih obveznosti. Zadnje čase naročniki v vse manj primerih zahtevajo bančne garancije za kakovostno izvedbo pogodbenih obveznosti. V svoji več kot 20-letni praksi na področju zasebnega varovanja se ne spomnim primera v zasebnem varovanju, v katerem bi nekdo unovčil bančno garancijo zaradi slabe izvedbe ali kršitev pogodbenih obveznosti. Izvirni greh je v tem, da tudi tam, kjer bančne garancije za resnost ponudb so, kršitve pogodbenih obveznosti in način unovčevanja bančnih garancij niso dovolj dobro določeni, unovčenje bančne garancije pa je zaradi tega praktično nemogoče. Mislim, da je tukaj še veliko možnosti za izboljšave, in če bi se tudi ta segment uredil, bi verjetno kar nekaj izvajalcev lahko nehalo opravljati svojo dejavnost oziroma bi morali bistveno spremeniti svoj način delovanja in poslovanja.

Kako pa so zavarovalnice pozorne na te pomanjkljivosti? Zavarovalnice pri nas so na tem področju v nekakšnem krču. Tuje poslovne prakse kažejo, da so zavarovalnice tiste, ki narekujejo, kakšne pogoje mora izpolnjevati njihova stranka, da ji bodo zavarovali premoženje. Zavarovalnice same izdelajo kompleksno analizo ranljivosti, ogroženosti in varnostnih tveganj ter same ugotovijo, kako oziroma na kakšni ravni in ali sploh podjetje obvladuje ranljivost, ogroženost in varnostna tveganja, ki se pojavljajo v njegovih poslovnih procesih in na lokacijah delovanja. Če podjetje za zavarovalnico predstavlja preveliko tveganje, zavarovalnica premoženja takemu podjetju ne bo zavarovala. V Sloveniji so zavarovalnice na tem segmentu precej podhranjene in bi lahko naredile bistveno več. Pri nas zavarovalni agentje preveč na hitro in na pamet zavarujejo premoženje ter se verjetno niti ne zavedajo, kakšno poslovno škodo lahko s tem povzročijo zavarovalnici.

S kakšnimi znanji boste opremili študente podiplomskega študijskega programa Management korporativne varnosti? Naš interes je, da na trgu ponudimo znanja, ki so uporabna v praksi. Kandidati, ki bodo obiskali ta magistrski program, bodo bolj konkurenčni od preostalih. Ko smo snovali ta program, smo med drugim izhajali tudi iz predpostavke, da ta program lahko obiskujejo praktično vsi, ki so v menedžmentu. Program posreduje široka znanja iz menedžmenta, prava, načrtovanja varnostnih rešitev in sistemov varovanja, korporativne varnosti, ekonomike, standardov, zavarovalništva, ekologije, informatike in z drugih področij tako z lokalnega kot tudi globalnega vidika. S pridobljenim znanjem bodo naši študentje sposobni upravljati korporativno varnost na strateški ravni, znali bodo prepoznati, kje je podjetje ogroženo in ranljivo, znali bodo oceniti stopnjo ogroženosti in ranljivosti, verjetnost nastanka varnostnih pojavov ter sistemsko pristopali k obvladovanju vseh teh tveganj tako na operativni kot tudi strateški ravni. Temeljni cilj našega programa je ponuditi interdisciplinarna znanja, s katerimi bodo študentje sposobni upravljati tveganja v nekem korporativno-varnostnem okolju – ne samo v lokalnem okolju, ampak tudi globalno.

Ali svojo podjetniško žilico uporabljate tudi v odnosu do svojih študentov? Ravno to je ena od prednosti našega programa. Vsi predavatelji izhajamo tudi iz prakse in prav s konkretnimi primeri študentom dokazujemo, kako se zadevam streže oziroma kaj vse se lahko v praksi zgodi, če se varnostna tveganja ne obvladujejo na strateški ravni. Naše praktične izkušnje, povezane s teoretičnimi znanji, so temelj za naše delo s študenti. Naš študij ni zgolj teorija, ampak je teorija, ki se povezuje s prakso. Pridobljena znanja bo tako mogoče uporabiti v praksi. Ravno zato smo se odločili, da Inštitut za korporativne varnostne študije kot snovalec programa stopi v partnerstvo s Fakulteto za podjetništvo Gea College. To je ena redkih slovenskih fakultet, ki dejansko ponuja praktična in uporabna znanja na področju podjetništva in menedžmenta. Drugo pomembno izhodišče pa je to, da bomo skozi študij lahko svoje študente povezali s konkretnimi naročniki in jim tako omogočali prakso, pozneje morda tudi zaposlitev.

Zakaj bi nekomu svetovali, da se vpiše na podiplomski študij? Preprosto zato, ker je to edini magistrski program, ki študentom ponuja interdisciplinarna znanja s področja upravljanja korporativne varnosti in jim skozi študij zagotavlja gradnjo osebnih konkurenčnih prednosti na trgu delovne sile tako doma kot tudi v tujini. Prepričan sem, da bodo študentje po koncu študija izredno iskani in si bodo s pridobljenimi znanji lahko ustvarili ustrezen status v podjetjih, kjer bodo nadaljevali svojo poslovno kariero.