V Nadškofiji Maribor poteptali zapuščino Antona Martina Slomška

Eminentna poslopja v središču Maribora, v katerih domuje nadškofija, so v začetku letošnjega leta končala v rokah avstrijske fundacije v lasti (nad)škofij iz Salzburga, Celovca in Gradca.

Obenem je mariborska nadškofija, ki so jo pohlep, tvegani in sporni posli pred leti pripeljali na rob propada, več kot desetletje pa bo morala vračati dolgove, ostala brez še enega pomembnega dela premoženja. Izgubila je lastništvo v podjetju Družina, ki izdaja osrednji slovenski katoliški tednik in posluje z dobičkom. Konec lanskega leta sta si njen, več kot 17-odstotni delež, razdelila Nadškofija Ljubljana in Škofija Koper.

Nepremičnine prek fundacije kupuje avstrijska cerkev Gre za nadaljevanje krepitve ekonomskega in drugega vpliva avstrijskih (nad)škofij v Mariboru. Sedež tamkajšnje nadškofije je namreč romal v last fundacije A.M. Slomsek-Stiftung, ki so jo septembra 2014 ustanovili v Avstriji. Že takrat je bilo jasno, da bodo pri reševanju cerkvenega premoženja v Sloveniji sodelovali tudi Avstrijci in da bodo v Mariboru pred upniki in prodajami skušali rešiti sedež nadškofije in Alojzijevo cerkev. Dogovor med mariborsko nadškofijo in graško škofijo o prevzemu teh nepremičnin je po dostopnih informacijah vreden pet milijonov evrov. Graški škofiji so se v Mariboru marca lani tudi javno zahvalili za njeno strokovno pomoč in svetovanje v postopku pogajanj.

Graška škofija ima v fundaciji ob 50-odstotnem lastniškem deležu tudi največji upravljavski vpliv. Njen predsednik je Heinrich Schnuderl, generalni vikar graške škofije in še lani njen začasni predstojnik. Ustanovitveni kapital fundacije znaša okrog dva milijonov evrov, njena ključna naloga pa je odkupovanje premoženja mariborske nadškofije, zlasti nepremičnin za nadaljevanje pastoralne dejavnosti. Podatkov o poslovanju fundacije ni mogoče dobiti.

Za pojasnila smo se že v četrtek prejšnji teden obrnili na predstavnike graške škofije, kjer so nam odgovore obljubili predvidoma za danes.

Odkrili za kar 70 milijonov evrov dolgov Skorajšnji bankrot mariborske nadškofije, ki je v začetku leta 2011 v pokoj odnesel mariborskega nadškofa Franca Krambergerja, je posledica propada dveh osrednjih slovenskih finančnih holdingov (Zvon 1 in Zvon2), ki sta plemenitila vrednost cerkvenega premoženja in sta v začetku leta 2012 končala v stečaju.

Koliko je imela nadškofija vseh dolgov, še danes ni povsem jasno. Po naših informacijah pa je bila njena usoda odvisna od petih bank, in sicer: - Unicredita, ki naj bi ji dolgovala 15 milijonov evrov, - avstrijske Sparkasse (slabih sedem milijonov evrov), s katero so se v nadškofiji dogovorili, da ji bodo dolgove poravnali s prodajo Andreanuma, kjer je danes mariborska enota teološke fakultete, - BKS (5,6 milijona evrov), - Zveze bank (3,5 milijona evrov) - Abanke Vipe (350 tisoč evrov).

Skupno torej več kot 30 milijonov evrov, pri čemer velja opozoriti, da je bil dejanski dolg mariborske nadškofije zaradi patronatskih izjav oziroma poroštev cerkvenim finančnim holdingom še več kot dvakrat višji. Po oceni Avstrijcev je znašal okrog 70 milijonov evrov.

Po dolgotrajnih pogovorih so se v Nadškofiji Maribor v začetku lanskega leta dogovorili za reprogram 26-milijonskih obveznosti. Te bi morali poravnati najpozneje leta 2020 in ob tem plačevati 6-odstotno obrestno mero. V zavarovanje posojila so morali zastaviti tudi vse svoje premoženje. Sparkasse vodi Andrej Plos, nekdanji član uprave NKBM, ki je tudi sama nasedla zaradi financiranja cerkvenega poslovnega omrežja.

V Mariboru se bodo zaradi finančne sanacije prisiljeni odreči večini premoženja: samostanu Studenice, dvorcu Betnava, orglarski delavnici in objektom na Vrbanski, kjer sta v okviru Zavoda Antona Martina Slomška, ki ga vodi Ivan Štuhec, delujejo škofijski vrtec, dijaški dom, škofijska gimnazija, glasbena in baletna šola … Te bo nadškofija v prihodnjih letih morala prodati, če bo hotela vrniti posojila.

Za podrobnejši ogled lokacije se pomaknite na točko in si oglejte video.

Pohojena zapuščina Antona Martina Slomška Z reševalnim načrtom so v Mariboru pohodili kulturno in drugo zapuščino ustanovitelja nadškofije Antona Martina Slomška, narodnozavednega škofa, ki mu je leta 1859 po dolgih prizadevanjih uspelo sedež štajerske cerkvene enote prenesti v Maribor. S tem je pod njenim okriljem združil domala vse Slovence, živeče na Štajerskem. To je bil vrhunec Slomškovih dejavnosti na področju dvigovanja slovenske zavesti na področju kulture, jezika in šolstva.

Slomškov dosežek časovno sovpada z vrhuncem slovenskega narodnega preporoda. To gibanje se je po objavi programa Zedinjena Slovenija v drugi polovici 19. stoletja razvilo v mladoslovenski tabor in krepitvi političnih, ekonomskih in kulturnih aktivnosti, s katerimi so se vodilni predstavniki Slovencev bojevali proti germanizacijskim pritiskom. Za nameček je bila listina o ustanovitvi lavantinske škofije, iz katere je izšla mariborska nadškofija, v 13. stoletju podpisana v Salzburgu. Tam je sedež škofije, ki je danes solastnica fundacije, poimenovane po Slomšku.

Kako "težke" so avstrijske (nad)škofije Danes fundacija, prek katere avstrijske škofije prevzemajo premoženje mariborske nadškofije, nosi Slomškovo ime. Na mariborskem trgu z njegovim imenom domuje tudi sedež nadškofije – v neposredni bližini Slomškovega spomenika in Stolne cerkve sv. Janeza Krstnika, v kateri je pokopan.

Slomškove sanje o močni nadškofiji, ki bi bila steber slovenstva, so zdaj le še spomin. Lastnice nekaterih glavnih objektov Nadškofije Maribor postajajo finančno močne avstrijske (nad)škofije. V blagajno graške škofije se po podatkih iz leta 2012 na leto steče za 84 milijonov evrov prihodkov, večino tega, kar 58 milijonov evrov, zberejo z obveznimi prispevki, ki jih zaračunavajo vernikom. Ob vsem tem pa jim ostane za več milijonov evrov presežka. Dosti manj, a še vedno precej, zberejo v salzburški nadškofiji, in sicer 45 milijonov evrov. V celovški (krški) škofiji medtem na leto s prispevki, darovi in drugimi viri prejmejo 34 milijonov evrov.

Vzpon in padec mariborske nadškofije Sesutje nadškofijskih financ je v prvi vrsti posledica finančnega škandala, največjega v 2000-letni zgodovini Rimskokatoliške cerkve. Gre za posle Zvona Ena Holdinga, ki ga je posredno obvladovala Nadškofija Maribor in sama nastavila njegove vodilne.

V letih pred začetkom krize si je od državnih bank izposodil več kot pol milijarde evrov, sredstva pa vlagal v tvegane projekte, od postavitve alternativnega telekomunikacijskega operaterja T-2 do megalomanskih nepremičninskih projektov na Hrvaškem. Manjkala niso niti mešetarjenja s finančnimi naložbami in skrivnostna vlaganja v podjetja v Argentini. Ko so delnice strmoglavile, banke pa so zahtevale vračilo posojil, se je finančna piramida sesula, v njej in državnih bankah pa je zazevala več sto milijonov evrov velika luknja.

Na prodaj se je zaradi tega znašel velik kos slovenskega gospodarstva. Zvon Ena Holding je imel v lasti pomembne lastniške deleže v Heliosu, Cinkarni Celje, Steklarni Rogaška, TKK Srpenica in vrsti drugih naložb.

Večino sredstev, ki so si jih izposodili v Nadškofiji Maribor, so porabili za vzgojo, izobraževanje in pastoralne dejavnosti. Toda stolnica, kompleks šol na Vrbanski cesti, samostan Studenice, več kot sto hektarjev slovenskih gozdov in drugi cerkveni objekti se pred rubežem niso znašli zaradi (pre)visokih stroškov njihove obnove in vzdrževanja, ampak zaradi poslovnih podvigov nekdanjih "gospodarstvenikov" nadškofije. Njihove nespametne poteze so nadškofijo pripeljale v položaj insolventnosti, saj niso imeli dovolj premoženja, s katerim bi plačali dolgove. S tem so prišli v nemilost bank upnic.