Sobota, 23. 11. 2019, 10.09
4 leta, 5 mesecev
Intervju: Adolfo Laurenti
"Strah pred novo finančno krizo je zaradi popačene slike" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,60
6
Adolfo Laurenti, glavni finančnik pri kartični hiši Visa, meni, da je naš pogled na novo finančno krizo, ki jo mnogi napovedujejo, popačen. "Veliko delovne sile, ki je zdaj aktivna, ni doživelo običajne recesije, z izjemo tiste iz leta 2008, ki je bila v vseh pogledih edinstvena," pojasnjuje razloge. Med drugim je pogovor tekel tudi o tem, kdaj se bomo poslovili od gotovine in kdo bo prevzel koga: bančni fintech klasične banke ali obratno.
Adolfo Laurenti je glavni ekonomist pri ameriški multinacionalki Visi, ki omogoča finančne storitve. Ta je v sodelovanju z banko Intesa Sanpaolo kot prva med slovenskimi bankami omogočila mobilno plačevanje Apple Pay, storitev oziroma digitalno denarnico podjetja Apple.
Laurenti je bil gost Dneva slovenskih bančnikov, kjer je govoril o gospodarskem ohlajanju in novih tehnologijah v bančništvu. Preden se je Laurenti, ki ima ob italijanskem tudi ameriško državljanstvo, pridružil Visi, je deloval v različnih bančnih ustanovah v Evropi in v ZDA.
Začniva s temo, ki je v Sloveniji v zadnjem času sprožila veliko polemik, glede kreditiranja in pogojev za pridobitev posojila. Banka Slovenije je določila nove minimalne standarde pri kreditiranju prebivalstva. Kakšno je vaše mnenje, je pametno postavljati strožja pravila za kreditiranje potrošniških in hipotekarnih posojil?
Adolfo Laurenti se je Visi pridužil aprila 2018.
To je nova realnost v monetarni politiki. V preteklosti smo imeli monetarno politiko (vse to se dogaja s strani Evropske centralne banke), ki so jo v glavnem gnale obrestne mere, zdaj imamo v nekaterih državah negativne obrestne mere. Lahko bi rekli, da so negativne obrestne mere izzvale centralne banke po Evropi, da bolj nadzirajo posojila oziroma pogoje za pridobitev posojila.
Banka Slovenije se je prvič odločila za tak korak. Ne vem, ali bo delovalo oziroma ali bo prineslo kaj dobrega ali slabega. Kreditiranje raste hitreje kot gospodarstvo, kar povzroča skrb pri centralni banki in želi zmanjšati vrzel. Mislim, da je odločitev del eksperimenta glede monetarne politike. Videli bomo, kako hitro se bo gospodarstvo odzvalo na spremembe.
Pozitivna stvar je, da bomo posledice videli zelo hitro, in Banka Slovenije se bo lahko hitro odzvala. Pri obrestnih merah je morala gledati daleč v prihodnost, kaj se bo zgodilo v 12, 18 mesecih glede odločitve, ki jo bodo sprejeli zdaj. Pri trenutni odločitvi bodo lahko hitro kalibrirali, ko bodo videli odziv.
Ali smo globalno gledano pred novo finančno krizo? Ali opažate kakšne znake, ki bi lahko nakazovali na to?
Ne. Naše misli oziroma pogledi so zelo popačeni. Popačeni z zadnjo veliko finančno krizo (začela se je leta 2008, op. p.), ki je bila zares ogromna. Največja oziroma najmočnejša po veliki depresiji (ta se je zgodila leta 1929, op. p.).
Pred tem je bila manjša finančna kriza leta 2001, vendar veliko sektorjev sploh ni zajela. Za večjo krizo je treba pogledati nazaj do leta 1991. To pomeni, da veliko delovne sile, ki je zdaj aktivna, ni doživelo običajne recesije, z izjemo tiste iz leta 2008, ki je bila v vseh pogledih edinstvena.
Finančna kriza se bo po besedah Laurentija zgodila v prihodnjih dveh letih.
Trenutno opažamo ohlajanje gospodarstva in smo na koncu gospodarskega cikla, ki je bil pozitiven, vendar ne vem točno, kdaj se bo začela recesija.
Sumim, da bomo recesijo doživeli enkrat v prihodnjih dveh letih. Vendar bo videti kot običajna recesija in ne bo podobna in uničujoča kot tista iz leta 2008. Seveda bodo ljudje tudi izgubili službe in bo boleče, vendar po enem letu se bodo zadeve umirile in bo znova gospodarska rast.
Kako komentirate finančno stabilnost Slovenije?
Podrobnosti ne poznam. Objektivna dejstva so, da je Slovenija majhna država in je zaradi tega ranljiva in odvisna od tega, kaj se dogaja njenim velikim gospodarskim partnericam. Če govorimo o tveganjih za Slovenijo, moramo govoriti, kakšna so tveganja v Nemčiji in Italiji. Nemčija je videti zdrava, Italija pa običajno bolna. Vendar se je Slovenija že naučila, kako nadomestiti izpad iz Italije.
Turizem bo še deloval precej dobro. Tudi v recesiji si ljudje vzamejo dopust. Ne odločajo se za dolga oziroma velika potovanja. Na primer v Grčijo in Turčijo potuješ z letalom, kar je hitro dražje, kot se pripeljati v Slovenijo.
V kakšno smer bosta šla razvoj in prihodnost pri plačilih?
"Pri uporabnikih vidimo dva zelo pomembna pogoja. Zaupanje oziroma izkušnjo in seveda varnost."
Zdi se mi, da je zelo jasna smer. Vse se bo dogajalo ob razvoju tehnologije, ki bo in je glavno gonilo sprememb. Pri uporabnikih vidimo dva zelo pomembna pogoja. Zaupanje oziroma izkušnjo in seveda varnost.
Varnost je zelo pomembna pri tem, ko se odmikamo od običajnega denarja. Tu je vedno prisoten določen odpor oziroma previdnost. Prvi korak je bil prehod z denarja h karticam, zdaj pa k brezgotovinskim plačilom, kjer tudi fizična kartica ni več pomembna. Vsak tak korak mora biti podkrepljen z zaupanjem uporabnikov.
Varnosti pri plačilih posvečamo veliko pozornosti, vendar pa je na drugi strani zelo pomembna uporabnost. Uporabniki ne želijo več čakati v vrstah. Več časa porabiš za čakanje v vrsti, da plačaš nek izdelek, kot pa si ga porabil, da si ga izbral. Za nas je torej izziv, da zagotovimo varnost in uporabnost.
Omenili ste varnost. Verjetno ni mogoče zagotoviti brezhibnega brezgotovinskega poslovanja, kjer ne bo zlorab?
V zadnjem času so vse bolj pogosta tudi t. i. skrita plačila oziroma plačila, na katera velikokrat pozabimo in nam jih ni treba potrditi, ampak se izvedejo samodejno. To se dogaja v primerih, ko smo mesečno naročeni na naročnino za določene televizijske vsebine ali pa ko plačujemo prevoze z že shranjeno kartico v aplikaciji in podobno. Tukaj sta dve težavi. Regulatorji želijo zaščititi uporabnika, ta pa si na drugi strani želi, da je sistem hiter. Naš izziv je torej, da so transakcije varne, ob tem pa moramo zadovoljiti tudi uporabnika.
Uporabniki si želijo imeti nadzor. Niso navdušeni nad izgubo glavne besede pri plačevanju. Na tem področju opažamo veliko inovacij. Veliko fintech bank se je pojavilo, kjer lahko prek aplikacije dobivate hipna sporočila o porabi na vaši kartici, nekatere vam pomagajo načrtovati porabo.
Ali so realna pričakovanja, da se bomo čez nekaj let lahko poslovili od gotovine?
Veliko ljudi kaže s prstom na nas, da želimo denar vzeti iz sistema. Verjamem, da bo denar sčasoma izginil iz vsakodnevne rabe, vendar ne zato, ker si to želi Visa, ampak bodo to pobudo dali uporabniki. Uporabnik si bo rekel: nočem hoditi v trgovino z vsemi temi kovanci in bankovci, ne želim skrbeti, ali imam s sabo dovolj gotovine ali jo bom mogoče izgubil.
"Verjamem, da bo denar sčasoma izginil iz vsakodnevne rabe, vendar ne zato, ker si to želi Visa, ampak bodo to pobudo dali uporabniki."
Za takšen korak bo seveda potrebna tudi sprememba v navadah oziroma kulturi ljudi. Kartice so bile predstavljene kot način plačila za dražje stvari. Na primer, ko greš kupit televizijo. Na drugi strani pa je prepričanje, da je gotovina oziroma kovanci primerna, ko greš na kavo.
V Londonu smo na veliko področjih že brezgotovinsko mesto. Tudi za nakup vozovnice za podzemno železnico ne potrebuješ več mestne kartice (Oyster, op. p.), ampak lahko na vhodu enostavno potegneš svojo bančno kartico.
Mislim, da bodo uporabniki sčasoma dejali, da ne želijo več gotovine. Nismo več tako daleč. Malo po malo. Enostavnost brezgotovinskega plačevanja postaja vse bolj privlačna.
Seveda, tudi takrat bo ostal manjši delež ljudi, ki bo imel v žepih še vedno gotovino. Na primer starejši. Če pomislim na svoje starše, si ne predstavljam, da bi naokrog hodili samo s kartico. Nobenemu ne bomo nič vzeli. Brezgotovinsko plačevanje ima prednost, ker ima boljšo izkušnjo.
Kdaj pa bi lahko Slovenija postala brezgotovinska država?
Pomembno je, da so pravila po državah enaka. Včasih se dogaja zamik sprejema tehnologije zaradi posameznih intervencij. Slovenija je zelo dober primer v Evropi, kjer zakonodajalci sodelujejo z industrijo in gospodarstvom.
Eden takšnih primerov, kjer se dogaja zamik, je določitev meje, pri kateri morate ob nakupu vtipkati PIN-kodo oziroma avtentizirati plačilo. Če moraš pri nizkem znesku ob tem, ko potegneš kartico, vpisati še PIN-kodo, to podaljša proces in izkušnja ni tako dobra.
Kolikokrat mesečno uporabljate gotovino?
Iskreno, ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje na bankomatu. V Londonu je težava z majhnimi trgovinami, ki ne omogočajo plačevanja s karticami.
"Ne želimo si, da bi bila brezgotovinska plačila namenjena za izobražene ljudi z dobro kreditno sposobnostjo."
Veliko manjših trgovin je v lasti novih migrantov, ki so prišli v državo. Te velikokrat niso v enakem položaju, da bi na banki dobili najboljše pogoje. Ne želimo si, da bi bila brezgotovinska plačila namenjena za izobražene ljudi z dobro kreditno sposobnostjo. Vsi morajo imeti iste izhodiščne pogoje. Na žalost imamo žepe v naši družbi, ki zaradi neenakih pravil zaostajajo. To ni težava le v Londonu, ampak tudi v ZDA in Evropi.
Kako najpogosteje plačujete? S telefonom, gotovino, fizično kartico, uro …?
Zdaj je mogoče plačevati tudi s prstani. Sam še vedno uporabljam fizične kartice in virtualne kartice na telefonu.
Kaj menite, da je največja ovira pri prehodu na popolnoma digitalizirane načine plačevanja?
Več stvari je treba upoštevati. Ljudje morajo imeti občutek udobja, da bodo to uporabljali. Treba je zagotoviti večjo prodornost pri omogočanju brezgotovinskih plačil tudi pri manjših nakupih. Zelo pomemben del pa je tudi načrt države, kaj si želi.
Eno prvih plačil, ko vstopiš v neko državo, je transport do hotela ali do centra mesta. In bolj ko je preprosto, prej preklopiš z mislimi na počitnice oziroma dopust. Prvi vtis je zelo pomemben. Če moraš najprej pol ure čakati na taksi, ki ne sprejema kartic, in nato iskati bankomat, kjer lahko plačaš še provizijo na dvig, se prvi vtis poslabša.
Zadnjič, ko sem potoval iz Slovaške v Avstrijo, sem moral kupiti vinjeto. Cena je bila 9,5 evra in ko sem želel plačati s kartico, mi je prodajalec odvrnil, da je najnižji mogoč znesek deset evrov. Takšne stvari prinašajo nevšečnosti in dodatne korake ter predvsem slabo voljo.
Mogoče bi morali kaznovati države, ki gredo počasi k napredku.
Velikokrat tudi slišim neresnico, da je denar zastonj. To ne drži. Bankomati velikokrat zaračunavajo provizije na dvig. V Londonu večina bankomatov zaračuna provizijo v višini treh funtov. To je zelo veliko, če želiš dvigniti le majhen znesek. Gotovina je velikokrat dražja od uporabe kartice. Predvsem v tujini, kjer imajo drugo valuto.
V zadnjem času so se pojavile banke, kot nekakšen odgovor klasičnemu bančništvu, kot sta Revolut in N26, te imajo nižje stroške za osnovno vodenje računov (oziroma sta zastonj), vendar na drugi strani nimajo več fizičnih poslovalnic. Je to prihodnost bank? So stare oblike preživete na tem področju? Lahko takšne spletne banke spremenijo podobo celotne panoge?
Vsekakor so izziv za klasične banke. Pri Visi pozorno spremljamo ekosistem v bančništvu. Sodelujemo s klasičnimi bankami, vendar želimo tudi spodbujati inovacije v bančništvu. Ne morem napovedati, kaj bo prinesla prihodnost, in ne vem, ali so poslovni modeli fintech podjetij v bančništvu vzdržni. Mogoče bodo postali del bank ali pa bodo oni prevzeli katero od bank.
N26 in Revolut.
Klasične banke imajo pred sabo številne izzive. Na eni strani so zelo regulirane in imajo zelo drage pravne službe. Klasične banke imajo dolgo tradicijo in so šle že skozi različna obdobja, ko se se morale prilagajati. Z vsakimi spremembami skozi leta pa je se povečeval nadzor.
Novi akterji na področju bančništva imajo zato tu prednost, ker so trenutno še manj regulirani. Mislim, da so fintech banke zelo dobro uvedle obvestila, ki jih dobivate na svoje pametne naprave, takoj ko opravite transakcije. Stvari, ki so jih uvedli in prinesli na trg, morajo ostati. Ali jih bodo zagotavljali oni ali pa kdo drug, tega pa ne vem.
Zakaj se tradicionalne banke ne digitalizirajo hitreje?
Delno je vsekakor vzrok v velikosti bank in v pravnem delu. Fintech lahko začne z majhno bazo uporabnikov, na primer deset ali 50 tisoč. To je lahko obvladljivo. Velike banke imajo tudi po več milijonov uporabnikov in zato je razumljivo, da potrebujejo več časa.
Je pa zagotovo tudi nekoliko konservativno razmišljanje v bančništvu in mogoče nekaj odpora do novosti. Imajo sistem oziroma poslovni model, ki za zdaj deluje, in seveda se hočejo dobro prepričati, preden storijo določen korak. Vsi opazujejo in želijo dognati, kaj se bo obdržalo in kaj bo naslednje veliko odkritje.
V preteklosti, še veliko preden se je pojavil Google, se je skoraj vsak teden pojavil nov spletni brskalnik. Zdaj, če pogledamo, imamo tri, štiri velike spletne brskalnike, ki jih uporabljamo. Velike banke opazujejo, katere ideje bodo na trgu zmagale, in te bodo vzele oziroma jih osvojile.
Treba je tudi poudariti, da se bančni fintech tudi zelo ozko usmerja na trgu. Na primer ne moreš položiti gotovine in gre za bolj plačilne platforme, ne omogočajo posojil. Zato imajo tudi manj oziroma drugačno regulacijo.
Ima pa tudi bančni fintech svoje težave oziroma pomanjkljivosti.
Tradicionalno bančništvo je zgrajeno na zaupanju med banko in stranko. Tega novi fintech nimajo. Moraš poznati lastnika majhne trgovine, ki želi posojilo, da se lahko prepričaš, da ti ga bo lahko tudi vrnil.
Kakšen je vaš odnos do kriptovalut? Ste vložili kaj v njih?
Nisem. Pri Visi spremljamo razvoj in tudi omogočamo nakup, vendar veliko pozornosti posvečamo varnosti. Spremljamo tehnologijo blockchain. Trenutno je ta tehnologija v primerjavi z Visanet mnogokrat počasnejša. Ob tem pa porablja ogromno energije in ustvarja velik ogljični odtis.
Glede kriptovalut sodelujemo z vladami po svetu in drugimi organi, da bi uredili zakonsko podlago in bi katera od kriptovalut postala z zakonom plačilno sredstvo (ang. fiat). Veliko kriptovalut je zgrajenih na anonimnosti in so povezane z aktivnostmi, s katerimi ne želimo biti povezani.
6