Nedelja, 30. 8. 2026, 17.43
2 tedna, 1 dan
Intervju s Tiko Hribar
Vplivnica Tika Hribar: Opravljam svoj sanjski poklic, ki pa nikakor nima samo sanjskih elementov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,22
Na Instagramu jo najdemo pod imenom tixibeauty, njen profil pa je že na prvi pogled prava paša za oči, estetsko dovršen, premišljen in vizualno privlačen. A za razliko od številnih profilov, ki ostanejo predvsem pri lepih podobah, je njen v prvi vrsti izobraževalen. Tika Hribar se v vsebine poglobi, jih podkrepi z znanjem in informacijami ter poskrbi, da imajo jasno sporočilo. Kot pravi sama, pri njej skoraj ne obstaja objava, ki – z izjemo kakšne zgodbe na Instagramu – ne bi imela izobraževalne vrednosti.
Tika Hribar je poznavalka nege kože in kozmetike, avtorica strokovnih vsebin ter soavtorica knjige Živjo, lepa koža, ki jo je napisala skupaj s Tajko Selan, kozmetologinjo in magistro industrijske farmacije ter prav tako vplivnico. Gre za prvi slovenski priročnik o sodobni kozmetiki in negi kože. Čeprav je po izobrazbi specialistka managementa in financ, jo je ljubezen do nege kože sčasoma pripeljala do tega, da je opustila redno službo in se popolnoma posvetila delu, ki mu danes pravi sanjska služba.
Kot vplivnica deluje že skoraj devet let, danes pa ji na Instagramu sledi skoraj 23 tisoč ljudi. A več kot številka ji pomeni skupnost, ki jo je v tem času zgradila. Odgovarja praktično vsakomur, ki ji piše, saj je prepričana, da brez neposrednega stika s sledilci prave skupnosti ni. V njenem nabiralniku se na običajen dan nabere okoli 50 sporočil, ob odmevnejših temah pa tudi več sto. Služba, ki je navzven morda videti kot prijetno ustvarjanje za Instagram, ima tudi svojo manj bleščečo plat. Za premišljenimi objavami, ki jih uporabnik pregleda v vsega minuti, se pogosto skrivajo ure trdega dela, zaradi česar se je morala naučiti postaviti meje in se odklopiti od obveznosti. Kljub temu pa danes tudi napornejše plati svojega poklica sprejema s hvaležnostjo; ko mora isto stvar sledilcem pojasniti že neštetokrat ali jo vprašanja sledilcev utrudijo, se preprosto spomni, da ima privilegij opravljati svojo sanjsko službo.
Spregovorila je tudi o tem, kako se je vplivništvo spremenilo od njenih začetkov ter kakšno odgovornost čuti do skupnosti, in se brez zadržkov dotaknila še lepotnih posegov, lastnih izkušenj z botoksom in vprašanja, zakaj ne želi prispevati k temu, da bi takšni posegi postali nekaj samoumevnega.
Kako vas je pravilno naslavljati? Nekateri vplivneži se otepajo naziva vplivnež, zdaj je v trendu naziv content creator oziroma ustvarjalec vsebin.
Jaz nimam nič proti nazivu vplivnica, saj je dejstvo, da je to moj poklic. Ne dovolim si, da se me slab prizvok dotakne oz. da dojemam ta poklic kot nekaj negativnega, saj vem, da delam v dobro svoje publike. Sicer bi rekla, da smo oboje – nenazadnje si lahko zgolj ustvarjalec vsebin, pa nisi vplivnež. Lahko ustvarjaš vsebino za druge.
Kaj bi rekli, da se je v tem času najbolj spremenilo? Kakšna je največja razlika med začetki in danes?
V mojem delu se je veliko spremenilo. V zgodnjih časih Instagrama je bila na primer dovolj objava z eno fotografijo in opisom neke zanimive, informativne vsebine. Z leti pa se je začelo razvijati v bistveno zahtevnejše podajanje informacij. Od začetka je bila osnova podajanja informacij blog zapis, Instagram pa podpora – vabilo k branju podrobnih informacij na blogu. Zdaj je treba izmojstriti podajanje tudi kompleksnih informacij v čim krajšem, vizualno privlačnem in pozornosti vrednem vrednem formatu. Dandanes namreč nihče več nima časa, predvsem pa pozornosti brati blog objav, saj smo na splošno prezasičeni z vsebinami in imamo vse krajši razpon pozornosti. Vplivneži oz. ustvarjalci vsebin se moramo temu ves čas prilagajati.
Koliko sporočil v povprečju dobite v nabiralnik na dan?
Povprečno 50 na dan. Na miren dan jih je recimo deset, ko pa je kakšna zanimiva tema, pa lahko številka zleze tudi na 400. Zdaj že vem, da če nimam prave energije in razpoložljivega časa, objavljam vsebine, ki ne izzovejo zahtevnih vprašanj in pogovorov. Ampak tudi na miren dan ne zmanjka vprašanj – in to z vseh mogočih področij. Ta mirni konec tedna je bilo približno 40 vprašanj – od tega, kako se mi obnese neka torbica, do tega, kje sva spala v Apuliji in kako sem uredila svojo spalno rutino. Kako se je obnesla določena šminka in kam sem šla na Dexa Scan ...
Skratka, dobivam zelo različna vprašanja, ki zelo pogosto niso povezana s tematiko moje niše – nege kože. Ne držim se strogo svoje niše in objavljam različne vidike svojega življenja, ki se mi zdijo koristni za publiko ali pa preprosto delim trenutke in odkritja, ki me razveselijo. To seveda spodbuja raznolikost vprašanj, tako da moj virtualni nabiralnik nikoli ni zares prazen.
Odgovorite vsakomur?
Ja, ker menim, da je to pomembno za grajenje skupnosti. Ravno zaradi te skupnosti obstajam na Instagramu in lahko opravljam svoj sanjski poklic. Če nimam odnosa s sledilci, se z njimi ne pogovarjam, ne morem razumeti njihovih potreb in jih ne morem naslavljati. Če ne vem, kakšne so njihove dileme in težave, kako razmišljajo, kaj potrebujejo, kaj jih zanima – kako naj ustvarjam uporabne vsebine, ki jim bodo koristile? Saj vsebin ne ustvarjam zase, jaz vse to že vem! No, to seveda ne pomeni, da ne ustvarjam tudi nekoristnih vsebin – bodimo realni.
Seveda so določene objave namenjene moji nečimrnosti ali izhajajo iz nekega veselja, navdušenja in nimajo resnične globlje uporabne vrednosti, a če v splošnem ne bi ustvarjala publiki koristnih objav in ne bi vedela, kaj ljudi zanima, bi imel moj profil smisel? In če ne vem, kaj jih muči, in tega ne bodo nikoli javno vprašali, torej nimam zaupnega odnosa z njimi, ne ustvarim varnega okolja, kjer se lahko zaupajo ... zakaj bi mi potem kdorkoli sploh zaupal? Tudi ko gre za predloge izdelkov, rutin, praks ... Jaz trdno verjamem, da je odnos s sledilci ključen za grajenje zaupanja vrednega profila.
Se je vaše občinstvo od začetkov do danes zelo spremenilo?
Ne, res ne. Zdaj, ko imam več sledilcev, se sicer najde kakšen piker komentar, ampak v splošnem se zelo redko srečam s sovražnimi ali neprimernimi komentarji. Moja želja ni imeti t. i. velikega profila, stremim h kakovostni, razgledani in zadovoljni skupnosti, zato se tudi ne zatekam k temam in retorikam, ki burijo duhove ali sejejo razkol, ustvarjajo dramo, ki so pogosto lahko odličen katalizator rasti števila sledilcev ali ogledov.
Včasih ima kdo med mojimi zasebnimi sporočili slab dan, pikro opazko in v tem primeru se hitro kaj pošalim, se vzdržim ostrih besed in zapeljem v pogovor v pozitivno smer. Če je kdo izrazito nespoštljiv in žaljiv, se večinoma vzdržim odgovora in komunikacije, saj ne vidim smisla v pogovoru – prevzgajam namreč ne in se tudi ne postavljam v vlogo psihiatra, če je kdo prišel izlivat svoje frustracije.
Če me dobijo na slab dan, sicer lahko pokažem zobe, ampak v osnovi se to izkaže za precej kontraproduktivno, ker sogovornik v večini primerov ne podaja konstruktivne kritike in je prav tako ni pripravljen sprejeti.
Poleg tega, da imate dobro skupnost, ste, kot ste pred kratkim zapisali, hvaležni tudi za svoje naročnike ...
Jaz imam zelo natančno dorečene in zahtevne pogoje sodelovanja. Vsak naročnik jih prejme skupaj s cenikom, tako da je vnajprej seznanjen s pogoji. Osnovni pogoj je, da izpostavljam samo izdelke, ki mi ustrezajo in v njih vidim uporabno vrednost za moje sledilce. Če mi izdelek ne ustreza, se ne bom dogovorila za sodelovanje. Poleg tega pogojujem čas testiranja, ki je minimalno šest tednov, lahko je pa tudi več mesecev, če gre za specifične izdelke, ki to zahtevajo – na primer nega lasišča. Pogojujem tudi delitev celotnih vtisov s plusi in minusi izdelka ter delitev vseh prispelih mnenj sledilcev o izdelku, ne glede na naravo mnenja.
Kako naročniki sprejmejo, ko jim poveste, da njihovega izdelka ne bi promovirali?
Nisem še imela slabega odziva. Predvidevam, da že v osnovi pritegnem naročnike, ki vedo, kako delam, in v tem vidijo prednost, priložnost za grajenje transparentnega odnosa s potrošniki, ne slabosti. Za znamke, ki prodajajo t. i. lifting v steklenički, nisem zanimiva, saj najbrž ne vidijo smisla, glede na to da redno poudarjam, da s kozmetiko ne moremo doseči učinka liftinga oz. dviga obraznih tkiv in da so takšne trditve povsem neresnične ter zavajajoče. Prav tako nikoli ne bi izpostavljala domnevno netoksične kozmetike, ker znamka s tem namiguje, da je preostala kozmetika toksična. Ne. Kozmetika je predmet stroge regulative, ni toksična.
Če moraš svojo znamko povzdigniti na tak način, da diskreditiraš druge – torej nimaš nobene konkurenčne prednosti in tvoja prodajna strategija temelji izključno na zavajanju potrošnika. V vseh takih primerih zavrnem testiranje, tudi če so izdelki potencialno kakovostni, saj ne želim poglabljati brezna zavajajočega in neresničnega marketinga.
Moje primarno poslanstvo je ljudi izobraziti o tem, kako kozmetika deluje in da kozmetika na primer ne more imeti učinka botoksa. Samo botoks ima učinek botoksa in to je zgolj še en primer zavajanja. Kakor kaže, se na moje veselje počasi spreminja tudi regulativa v tej smeri – proizvajalci bodo morali znanstveno dokazati svoje marketinške trditve.
Nedavno je odmeval primer iz Združenega kraljestva, ko je prozivajalec kozmetike moral umakniti oglase, ki so navajali trditve o učinkih, ki niso bili potrjeni z relevantno klinično študijo, z ustrezno metodologijo. To pomeni, da počasi ne bo več dovolj opraviti klinično študijo na ducatu posameznic, ki subjektivno ocenjujejo, da je koža boljšega videza, in njihova opažanja uporabiti za oglaševanje. To ni znanstvena raziskava! To ni kakovosten dokaz, da izdelek deluje! Sem delala v marketingu, razumem, da je treba na prezasičenem kozmetičnem trgu izstopati, ampak v svoji trenutni vlogi se strastno borim proti izstopanju z zavajanjem.
Zdi se, da ste pri tem zelo uspešni predvsem zato, ker ostajate zvesti sebi in svojim načelom.
Sem kar ponosna na to. Ustvarila sem okolje, kjer sem lahko zvesta svojim načelom enako kot na začetku – ko nisem imela sodelovanj. Prva tri leta sem delala izključno iz strasti, ob redni službi. Na neki točki sem se morala soočiti z odločitvijo, redna služba ali ustvarjanje vsebin? Če se vrneva na začetni del pogovora o zahtevnosti ustvarjanja vsebin, je najbrž jasno, zakaj se je to zgodilo – virtualno okolje se ves čas spreminja in uspešno delo vplivnice zahteva vse več časa in energije. Kaj sem se odločila, je najbrž jasno. Vsekakor to ni bila lažja pot, je pa zagotovo bolj izpolnjujoča.
Kot rečeno, opravljam svoj sanjski poklic, ki pa nikakor nima samo sanjskih elementov. Delo vplivnice zahteva, da ostajaš vidna, relevantna, konstantno aktivno prisotna. Ne morem več samo objaviti ene fotografije in zraven nekaj napisati. Kdo sploh še karkoli prebere dandanes?
Prav tako ne morem objaviti videa, kjer pet minut razlagam neko tematiko. Kdo v 2026 še gleda petminutne videe? Odgovor na prvo in drugo je: nihče. Moraš se ves čas prilagajati in to vedno več zahteva od tebe, ne samo časovno, tudi psihološko. Pred kratkim sem brala zapis tuje ustvarjalke vsebin, ki se je poslovila od družbenih omrežij zato, ker ji ustvarjanje vsebin odvzame preveč pravega življenja. Ne gre zgolj za to, da čas, ki ga imaš na voljo, porabiš za ustvarjanje vsebin, ampak si zaradi nenehnega razmišljanja o tem, kakšen trik uporabiti, kako pritegniti, kakšno temo izpostaviti, bistveno manj prisoten na drugih, večinoma pomembnejših področjih življenja.
Seveda to ne velja samo za ustvarjalce vsebin, vsak podjetnik, ki razvija nekaj svojega, ima verjetno podobne trenutke brez izklopa, bi pa rekla, da ustvarjanje vsebin izstopa, ker zahteva nenehno in predvsem hitro ustvarjanje. Redkokateri ustvarjalec je povsem pomirjen s tem, da popolnoma ponikne in se izklopi za teden ali dva. Sama sem se morala postopoma naučiti, kako odklopiti.
Z možem sva imela zaradi tega tudi težave. Prišla sem iz redne službe v delo, ki je postalo povsem prepleteno z mojim življenjem, zato sem se morala stežka naučiti postaviti mejo med delom in prostim časom. Danes mi gre to bolje, a ni optimalno. Nimava otrok, kar je seveda pomemben dejavnik – lahko delam do sedmih ali osmih zvečer, če je treba, medtem ko gre on popoldne na kolo, torej imam več razpoložljivega časa za ustvarjanje kot nekdo, ki recimo skrbi za mlajše otroke. Ko sva skupaj, se trudim biti prisotna, da ne razmišljam o delu, sva se pa oba morala privaditi na precej drugačno življenjsko dinamiko.
Možu se je namreč na začetku dozdevalo, da se malo zafrkavam na Instagramu. Danes je drugače. Tudi v splošni populaciji se bolje razume, da je ustvarjanje vsebin pravi poklic.
Še pred petimi, šestimi leti je bilo bolj v smislu: "Kaj se ti tukaj nekaj afnaš? Nekaj na hitro, mimogrede objaviš in to je to." In tudi mož zdaj bistveno bolje razume moje delo, ampak do tega sva morala priti skozi veliko pogovorov in kompromisov – da sem jaz razumela njegove dileme, sprejemanje teh sprememb in potrebe, on pa moje. In ja v zadnjih letih se je pri meni veliko stvari spremenilo.
Zadnjič sva se recimo pogovarjala o eni malenkosti – o tem, kako sva imela doma vsak predal in omaro urejeno, vse na svojem mestu, ker sem bila malce obsedena z redom. Zdaj pa odpreš omaro in … ni več tako, ker imam drugačne prioritete. Z aktivno prioritizacijo pa se je spremenilo tudi to, da sem se nehala slepiti, da je vse samo delo – v resnici je bilo precej prepleteno tudi z odvisnostjo in preveč časa v virtualnem svetu, na telefonu. Zato sem v zadnjih dveh letih dala v ospredje realno življenje in prave prioritete.
Hkrati sem prešla v obdobje perimenopavze in sem se odločila, da bom začela tudi bistveno aktivneje skrbeti za svoje telo in zdravje. Zdaj sem redno fizično aktivna in dajem veliko poudarka na urejeno prehrano, kar mi seveda vzame kar nekaj časa. In mož kdaj reče: "Ja, ni več tistih časov, ko je bilo vse v nulo pospravljeno." Jaz pa mu rečem: "Ja, rekreacija, delo, najin čas … in zmanjka časa za v resnici manj pomembne stvari."
Mnogi ljudje še vedno mislijo, da je ustvarjanje vsebin zgolj to, da nekaj objaviš na Instagramu, in da za tem ni prav veliko dela. Kako vi gledate na to?
Mislim, da tega za moje vsebine nihče ne bi rekel, ravno nasprotno – sledilke mi večkrat napišejo, da se vidi, koliko dela in truda sem vložila v določeno vsebino, a to je moja specifika. Veliko kolegic in kolegov dela navidezno enostavne, zabavne, estetske vsebine, ki lahko dajejo vtis, da niso zahtevale veliko časa, a ko veš, kako to poteka, veš, da je šlo v neki sedemsekundni video vsaj tri, štiri ure. In to brez miselnega procesa generiranja osnovne ideje in kreative. No, pri mojih večinoma ni dileme.
In to v dobrem smislu.
Ja, v dobrem smislu, ampak to je res najbrž bolj specifično za izobraževalen format. Vse moje vsebine imajo neko uporabno, izobraževalno vrednost. Pri meni ni vsebin brez vsaj neke dodane vrednosti, razen kakšnen story. In ker je v tem toliko znanja, toliko informacij, ki jih dobijo v tistih nekaj minutah, vedo, da ne more biti narejeno brez truda in znanja, raziskovanja.
Imate tudi kaj moških med sledilci?
Mislim, da jih je nekaj, okoli dva odstotka. Večinoma so moji prijatelji, ki me podpirajo (smeh, op. p.). Potem je še peščica, ki jih bolj zanima nega kože in želijo izboljšati videz svoje kože, nekaj je tudi takih, ki uporabljajo ličila in jih zanimajo ličenje ter povezane tematike. Pod črto pa moški niso zares moja ciljna publika, tudi ne izpostavljam izdelkov specifično za moške. Nenazadnje pa – krema ne ve, ali si moški ali ženska, tako da tisti, ki jih nega zanima, najdejo pri meni povsem uporabne informacije. So seveda določene razlike med moško in žensko kožo, ampak ne tolikšne, da bi zahtevale drugačen pristop ali drugačne sestavine.
To, da je neka linija marketinško označena kot moška, je običajno samo stvar barve embalaže. Rožnato zunanjost zamenjajo modri odtenki, morebitne cvetlične dišave pa bolj možati vonji. Moj mož uporablja mojo kozmetiko, ker je podučen in ve, da ima najboljšo izbiro na domači, nekoliko rožnati polici, ampak v splošni populaciji so moškim zagotovo bliže vizualno bolj možate linije.
Sliši se, da imate res sanjsko skupnost.
Ja, sanjsko. Spoštljivo, razgledano in radovedno publiko, ki s svojimi predlogi in izkušnjami tudi ogromno prispeva k večji koristnosti profila. Sicer mislim, da je izjemno pomembno, kakšno energijo oddajaš in kakšno vsebino podajaš. Če bi bila recimo bolj razgaljena na objavah, bi zagotovo pritegnila več neprimernih komentarjev. Dejstvo je, da določene vsebine pritegnejo več negativnih oz. neprimernih odzivov, čeprav ni z njimi pravzaprav nič narobe. No, in dejstvo je tudi, da izobraževalne teme in nabori kozmetičnih izdelkov niso ravno vsebine, ki bi burile duhove.
Torej, ne gre za to, da namenoma pazim, ampak moje vsebine preprosto niso kontroverzne. Tudi nisem ravno naklonjena izzivanju publike, prepirom, dramam in ne želim rasti na račun tovrstnih pristopov, saj bi s tem tudi pritegnila publiko, ki v resnici ne prispeva ničesar koristnega. To ni publika, ki ji lahko uspešno podajaš informacije, ki prispeva svoje uporabne izkušnje, ki pomaga graditi skupnost, in to ni publika, ki te podpira pri tvojem delu – ravno nasprotno, običajno odvzema energijo in odžira čas, ki ga lahko nameniš ustvarjanju kakovostnih vsebin in sodelovanj. Saj na koncu gre tudi za to – ali je to publika, ki te bo podprla tudi z nakupi, bo podprla sodelovanja z všečki in komentarji? Bo ponudila uporabne informacije, izkušnje z izdelki?
Dejstvo je, da je to poklic, služba in moramo preživeti, kar pomeni, da potrebujemo angažirano publiko, ki soustvarja in tudi podpira s svojimi nakupnimi izbirami. Nihče od nas ne preživi od zraka in zahval za informacije, neka konverzija se mora ustvariti, da lahko ustvarjamo.
Kot vplivnici vam je uspelo nekaj zelo pomembnega – veliko ljudi je tudi z vašo pomočjo in zaradi vaših objav začelo redno uporabljati SPF!
Ja (smeh, op. p.). Pogosto takoj po "Živjo" slišim "Ja, ja, sem nanesla SPF!". Čeprav tega nikoli ne sprašujem. No, razen moža, njega moram. V splošnem imam jaz svoje delo za opravljeno z ozaveščanjem in znanstveno podprtimi dejstvi, nisem pa dežurni policaj, saj nenazadnje – tvoja koža, tvoje posledice. No, ko slišim "Sem se namazala!", pa sem vedno vesela in zagotovo sledi odobravanje in pohvala, grajam pa res ne. Saj sem nekje že omenila, da ne prevzgajam posameznikov? Ozaveščam in izobražujem, vsak pa potem razpolaga s temi informacijami, kakor meni, da je najbolje zanj.
Se vam zdi, da smo Slovenci danes bolj ozaveščeni o rednem nanašanju sončnih krem?
Ja, rada bi rekla, da ja. Upam, da ja? No, za mojo skupnost sem prepričana, da je, a moja skupnost je moj mehurček. Nikoli si ne bom delala utvare, da lahko iz svojega mehurčka presojam, kaj dela splošna populacija. Mehurček se mi namreč hitro razblini, ko vsak začetek sezone družbena omrežja preplavijo neresnične objave, popolnoma brez znanstvene osnove, ki zatrjujejo, da sončne kreme povzročajo raka, so toksične, da vplivajo na endokrinološko zdravje in tako naprej. Tega je še vedno veliko preveč. V poletnem času praktično vsak teden prejmem v zasebno sporočilo eno tako objavo s kopico dezinformacij: "Poglej, pokomentiraj, prosim, da to ne drži." Včasih sem, a sem hitro ugotovila, da gre za bitko z mlini na veter in je čista izguba mojega dragocenega časa, ki ga raje porabim za to, da ponudim neko drugo kakovostno vsebino, kot da poskušam prepričati prepričanega.
To niso ljudje, ki bodo premislili in rekli: "Aha, ja, mogoče imaš pa prav, bom raziskal/-a, se posvetoval/-a s strokovnjakom." Ne, ker je to v nasprotju z njihovo strategijo, zgodbo, pogosto tudi celotno spletno identiteto in predvsem – egom. Če se imaš za nekoga, ki izobražuje, nekoga, ki želi ljudem dobro, ki želi izobraziti ljudi, nima tvoj ego tukaj kaj početi!
Odgovorno je, da spremeniš mnenje, ko si seznanjem z novimi dejstvi, in ljudje, ki tega niso sposobni, jim ni zares mar za dobrobit svoje publike, dejstva ali resnico. To so pogosto ljudje, ki jim je mar samo za njihovo narativo, ker bodo običajno na koncu nekaj prodali. "Ta krema ni toksična. Pridi k meni na svetovanje." In sprememba mnenja pomeni izgubo prihodka. Torej komu to služi? Pod pretvezo služenja interesom svoje publike služijo izključno lastnim interesom. Če ne gre za finančni interes, gre za nezmožnost obvladovanja svojega ega neposredno v škodo publike. Mislim, da ljudem manjka skromnosti in zmožnosti priznavanja napak.
Da priznajo, da so se zmotili.
Ja, čeprav je to na koncu izjemno osvobajajoče! Osvobajajoče je, da obvladaš ego in rečeš: "Zmotila sem se, narobe sem interpretirala ali dovolila svojemu subjektivnemu mnenju, da je vplivalo na oblikovanje dejstev." Mislim, da je to nujno potrebno, če je tvoje resnično poslanstvo izobraziti ljudi in ti je mar za njihovo dobrobit. Mnenja namreč niso znanstveno dokazana dejstva! In čeprav imamo seveda lahko svoje mnenje, ga moramo pri javnih vsebinah jasno ločiti od dejstev.
Na sposobnost sprejemanja konstruktivne kritike in priznavanje napak sem najbrž pri sebi najbolj ponosna – ker ni enostavno. Tudi jaz sem morala dojeti, da znanost zahteva skromnost in da me ego lahko pri tem zelo ovira. Prvič je najtežje priznati napako, potem gre pa z lahkoto, saj se tudi publika odzove pozitivno in razume, da tako aktivno stremiš k služenju njihovim interesom.
Ko imate toliko sledilcev in jim svetujete o negi kože, je s tem verjetno povezana tudi precejšnja odgovornost. Se kdaj zavestno odločite, da kakšnega nasveta ali izkušnje raje ne delite, ker veste, da bi si ga lahko kdo napačno razlagal?
Seveda, ker publika zelo rada stvari vidi črno-belo. Če javno omenim kakšno izjemo, ki je drugačna od standardnih napotkov, bodo videli samo to izjemo in jo interpretirali po svoje – "A, okej, saj si rekla, da lahko." Če na primer objavim nasvet sledilke, da na trepalnice nanaša rožmarinovo olje, namenjeno lasišču, in ji pomaga pri rasti trepalnic, čeprav izdelek ni temu namenjen in taka uporaba prinaša tveganja, bo marsikdo to preizkusil in čisto preslišal, da je to tvegano oz. lahko prinaša negativne posledice.
Preberejo tisto, kar želijo prebrati?
Točno to. Preberejo, kar želijo prebrati, slišati, kar utrjuje njihova prepričanja in želje. Pri daljših zapisih z vsemi opozorili in podrobnimi razlagami so sploh površni in potem mi prileti bumerang nazaj – saj si napisala, da lahko tako uporabljamo. Ko grem za vsak primer preverit, kaj sem objavila, pogosto vidim, da je vse korektno pojasnjeno in je indvidualna interpretacija ponovno ubrala svojo pot. Odziv, ki običajno temu sledi, pa je: "Aja, nisem toliko natančno prebrala."
Dejstvo je, da če želiš dejansko delati v dobro svoje publike in jo izobraževati, je odgovornost na prvem mestu in je ob vsaki objavi potreben razmislek. Če gremo na malce bolj pereče področje estetskih posegov – jaz zaradi transparetnosti občasno objavim, da uporabljam botoks, a sem se odločila, da ne bom šla javno v podrobnosti. Ne bom poročala o obravnavah in ne razmišljam o kakšnem sodelovanju na tem področju, ker ne želim normalizirati lepotnih posegov.
Na koncu se lahko zaradi mojih poročil za botoks odloči 20-letnica, ker je "Tika rekla, da je v redu". Ne, spet je ušel kontekst! Jaz sem stara 45, imam jasno indikacijo za botoks in sem zelo dobro seznanjena s potencialnimi zapleti in tveganji. Nihče pri 20 ne potrebuje botoksa za mimične gube in normalizacija lepotnih posegov vodi v točno v take situacije, ki jih ne želim spodbujati.
Lepotnih posegov na obrazu?
Ja. Mislim sicer, da je prav, da imamo možnosti. Jaz sem hvaležna za te možnosti, ampak ne želim normalizacije, da postanejo estetski posegi družbeni standard. Tako kot ne želim normalizacije ničesar, kar ženskam potencialno še več odvzema. Časa, denarja, ali ustvarja pritisk, da je nekaj nujno, če želiš biti sprejeta, ustrezati standardom.
En zanimiv, a bolj nedolžen primer je z nohti. Že pred dvema letoma sem prvič objavila, da razmišljam o odstranitvi permanentnega laka. Izjemno me je presenetil odziv publike – kot da sem objavila "rage-bait", torej vsebino, ki namerno izziva jezo pri publiki z namenom izboljšanja dosega. Količina komentarjev, da so nohti brez permanentnega laka neurejeni, me je izjemno presenetila. Čakaj malo! Kako smo prišli do tega, da če ženska ne hodi na profesionalno manikiro, ima neurejene nohte? Že takrat me je malce streznilo, kako nas programirajo – od nekdaj, začenši s tem, da je standard, da smo ženske praktično po celem telesu brez dlak. A veste, kako smo prišli do tega, da si ženske brijemo noge, pazduhe?
Zaradi boljše prodaje britvic, kajne?
Ja, želeli so razširiti ciljno publiko in seveda s tem dvigniti prodajo britvic. Moške so namreč že obdelali, zato so si v marketinškem oddelku zamislili, da je treba prepričati še ženske. Sicer nimajo brade, a imajo dlake pod pazduho in na nogah! Tako so si v ZDA gladko izmislili, da se ženske v Evropi brijejo in da je to nov trend. V resnici so bile ženske v Evropi v tem obdobju še vedno svobodno kosmate in po pripovedovanjih moje tašče je bilo to v tistem času celo zaželeno in privlačno. In tega, da so nohti brez profesionalne manikire neurejeni, mi ni napisala samo ena sledilka, preveč je bilo teh sporočil! Kaj pa tiste, ki si tega ne morejo privoščiti? To je 40, 50 evrov na mesec! Kakšen pritisk se s tem ustvarja, sploh za posameznice z omejenimi sredstvi?
To je bil res en trenutek streznitve zame, zavedanje, pod kakšnim pritiskom vsiljenih standardov smo ženske. Ne smeš imeti narastka, sivih las, moraš imeti vedno nalakirane nohte, moraš biti pobrita, ne smeš imeti gub ali celulita.
Priznam, da še nisem tako daleč v lastnem zavedanju, da bi povsem sprejela svoje mimične gube, a vseeno ne želim, da se estetski posegi normalizirajo in predvsem – jemljejo zlahka. Vem, da je kontradiktorno, kot rečeno, se tudi sama še lovim v tem. Odraščala sem v obdobju, ko je bilo staranje tesno povezano s tem, da izgubiš svojo vrednost kot ženska. Sploh s prihodom menopavze si samo še za odpad in prepričana sem, da je to v meni globoko integrirano. Mogoče je bilo to nam, ki smo dozorevale v devetdesetih letih, še posebej vcepljeno. In tega se težko znebiš. No, saj če sem iskrena, zdaj ni bistveno drugače, najbrž je še huje.
In ja, nisem se še odločila, da bi opustila botoks, ampak morda bo tudi to s časom dozorelo. Tako kot je to dozorelo, da nimam več permanentnega laka in si zdaj sama urejam nohte, čeprav bo to za marsikoga neprimerljivo, ampak konceptualno v moji percepciji ni bistvene razlike. V retrospektivi se mi vse to z nohti zdi smešno in neumno – da si nisem predstavljala biti brez profesionalne manikire. In se sprašujem, kako za vraga? Kaj je z mano narobe? Saj sem inteligentna, razgledana ženska. Ampak po svoje morda ravno zato razumem moč programiranja v veliko vsiljenih standardov in najbrž se nekaterih ne bom nikoli znebila, želim pa drugačno prihodnost za prihodnje generacije žensk.
Nočem prispevati k temu, a obenem si še vedno želim biti transparentna. Ne želim, da moje sledilke mislijo: "Glej jo, redno si nanaša SPF in ima urejeno rutino nege kože, pa je videti tako." Ne. To je botoks, pa še marsikaj povrhu. No, polnil tudi ne uporabljam več, sem ugotovila, da tega ne potrebujem. Ampak tudi v tem sem morala dozoreti.
Res je morda že malce pretirano, saj na botoks hodijo že 20-letnice. Neko dekle mi je pripovedovalo, da ji je njena vrstnica pri 24 letih rekla, da je že prepozna za botoks …
Ja, fenomen preventivnega botoksa – da moraš iti na botoks, še preden gube postanejo opazne. Torej moraš začeti v svojih zgodnjih dvajsetih … To služi samo oportunističnim izvajalcem, ki s tem zgodaj pridobijo stranke za več desetletij. Ja, če greš dovolj zgodaj na botoks, gube sploh nimajo priložnosti za nastanek, kajne? Ampak za kakšno ceno? Mislim, da si potem ujetnik, obenem pa sploh ne načne pogovora o tveganjih in negativnih stranskih učinkih dolgoročne redne uporabe botoksa. Teh je več, a če omenim samo atrofijo mišic ... Kaj se zgodi, ko je mišica popolnoma oslabljena, atrofirana? Potem imaš lahko drugo težavo, ki tudi negativno vpliva na videz obraza. Če so prisotne subjektivno moteče, izrazite mimične gube – torej je prisotna indikacija –, je botoks izpod rok strokovno usposobljenega izvajalca lahko kakovostno orodje, ki omogoči bolj spočit videz obraza in manj izrazite gube. Preventivni botoks brez prave indikacije pa je po mojem mnenju oportunizem, ki dobro služi določenim nevestnim izvajalcem.
Ne želim, da se to normalizira, sploh ker ljudje informacije hitro prilagodijo svojim željam. Pred kratkim me je 26-letna sledilka prosila za več informacij o botoksu in sva se zaklepetali. Ko je poslala fotografijo, sem videla, da se ji ob aktivnem mrščenju nakaže guba med obrvmi. To je normalno in ni indikacija za botoks. Pojasnila sem ji, da sem jaz šla prvič, ko je bila moja guba na tem predelu že poglobljena in ves čas prisotna, nič prej, ona pa mi je odgovorila: "Ja, ampak jaz bi šla pač prej."
Ne, ni nobene realne potrebe, da greš na estetski poseg deset let pred dejanskim potencialnim obstojem indikacije. Mislim, najbrž je jasno, da nisem proti informiranim in indiciranim estetskim posegom, ampak ne želim, da so moje izkušnje povod za take nespametne ideje.
Gre torej za neko zdravo mero, kajne?
Ja, ampak kot rečeno, ljudje radi vidijo samo črno ali belo in v teh skrajnostih ni nobenih odtenkov sivine, v katerih je v resnici realnost življenja. Vedno, povsod, pri vseh zadevah pogrešam to zlato sredino, širino, sposobnost razumevanja konteksta in videnja t. i. odtenkov sivine, razlikovanja med subjektivnimi mnenji in izbirami ter objektivnimi dejstvi. Podobno je bilo pri nohtih. Ker si si ga odstranila, pomeni, da je permanentno lakiranje slabo. Pa od kod je to prišlo? Ne, samo MENI ne služi več. Kakšni drugi ženski, ki ima tanke, lomljive nohte ali ji obisk salona predstavlja oddih in skrb zase, lahko še vedno odlično služijo.
Vam je kdaj utrujajoče, da morate ene in iste stvari vedno znova razlagati?
Ja, je, ja, ampak to je običajno kratek trenutek slabosti, ki sem se ga naučila hitro zamenjati z občutkom hvaležnosti, da imam priložnost opravljati svoj sanjski poklic. To, da me kaj vznemiri ali vznejevolji, je nenazadnje čista potrata energije, ki jo lahko bistveno bolj koristno uporabim za odgovor in pogovor – zato vedno odgovorim ali prepošljem objavo, kjer je odgovor na vprašanje. Z leti sem se priučila, da je življenje lepše in bistveno bolj izpolnjeno skozi prizmo hvaležnosti.
Pa naj zveni še tak kliše, zame deluje, da se v trenutkih trivialnih slabosti opomnim: Če bi bilo drugače, bi morala vstati ob šestih zjutraj, da bi šla lahko na trening, kasneje v službo, kjer bi morala odsedeti osem ur ne glede na količino dela. Popoldne, ko bi prišla domov, pa bi imela občutek neizpolnjenosti … Tudi ko me mesečni računi vznejevoljijo, si rečem: Hvaležna bodi, da imaš svoje stanovanje, da lahko plačuješ račune zanj, imaš svoje podjetje, da lahko plačaš davke in stroške zanj, za svojo sanjsko službo. Skratka, kliše gor ali dol, ko izbiram hvaležnost namesto tarnanja, slabe volje in tečnobe, se mi vedno obrestuje.
Ali obstaja kakšen lepotni nasvet, ki ste ga nekoč upoštevali, danes pa ga ne več?
Ne, nič takšnega mi ne pride zares na misel. Ja, so bili kakšni bizarni nasveti iz ženskih revij iz leta '92, ko so pisali stvari v slogu: "S soljo si malo podrgni obraz," a niso vredni pogrevanja, da morebiten površen bralec ne dobi kakšne trapaste ideje.
Tudi sami večkrat poudarjate, da za dobro nego kože ne potrebujemo veliko – ne informacij ne izdelkov, kajne?
Ne, nič od tega – ne veliko denarja, ne veliko časa, sploh pa ne nešteto plasti izdelkov. Zavedati se moramo, da živimo v času pretirane potrošnje. Da bi se prodalo in proizvedlo več, nas bodo poskušali prepričati, da potrebujemo vsaj 15 različnih izdelkov za nego. V resnici večina posameznikov ne potrebuje niti posebne kreme za okoli oči. Čeprav so te seveda oblikovane specifično za bolj občutljivo kožo okoli oči, lahko, če seveda s tem nimamo posebnih težav, vseeno uporabimo nevtralno vlažilno kremo tudi na tem področju. 80 odstotkov nege kože predstavljajo osnove – čiščenje, vlaženje in zaščita pred soncem.
UV-sevanje je dejansko pomemben povzročitelj poškodb kože in s tem predvsem prezgodnjega staranja. Že z redno uporabo zaščitne kreme s faktorjem smo naredili več kot dovolj za ohranjanje zdrave in mladostne kože, z manj znaki staranja na dolgi rok – zaščitna krema je najboljša krema za upočasnjevanje staranja kože. Pika. Ne tisti domnevni botoks v steklenički ali pred dvema dnevoma odkrita revolucionarna sestavina. Smo seveda posamezniki, ki do nege kože čutimo več strasti in nego nadgrajujemo, ampak osnove so temelj in opravijo glavnino dela. Napredna nega brez osnov nima ustreznega izhodišča, da bi sploh opravila svoje delo.
Preberite tudi:
