Nedelja, 13. 9. 2026, 14.10
4 tedne, 1 dan
Intervju z grafično oblikovalko, ilustratorko in avtorico Vido Igličar
Oblikovalka Vida Igličar: Želim si, da bi padale maske o vsemogočnih in popolnih mamah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,48
Vida Igličar je nagrajena grafična oblikovalka, ilustratorka in avtorica, ki svoje ustvarjanje vse bolj prepleta tudi z iskrenim odpiranjem tem o duševnem zdravju in osebnih stiskah. Tokrat smo se z njo pogovarjali ob izidu njene četrte knjige Rojstvo mame, v kateri brez olepševanja spregovori o svoji poti do materinstva.
Če Vide Igličar še ne poznate po imenu, pa ste skoraj zagotovo že kdaj naleteli na njeno delo. Nagrajena grafična oblikovalka in ilustratorka je ustvarila številne prepoznavne vizualne podobe, zadnja leta pa se vse bolj uveljavlja tudi kot avtorica, ki se ne boji spregovoriti o zelo osebnih temah. Če je v knjigi Vse je v redu odkrito pisala o svojih stiskah, izgorelosti in duševnem zdravju, se je v svoji najnovejši knjigi Rojstvo mame podala še globlje v eno najbolj intimnih življenjskih izkušenj: v materinstvo.
Knjiga je nastala iz dnevniških zapisov, ki jih sprva sploh ni pisala z namenom, da bi jih nekoč objavila. V njih je brez olepševanja beležila obdobje, ko sta se s partnerjem odločala za družino, nestrpno čakanje na nosečnost, strahove pred porodom ter prve mesece v novi vlogi, ki so prinesli tudi nekaj stisk. Prav zato želi s knjigo osvetliti tudi plat materinstva, o kateri se govori manj – da nosečnost in materinstvo nista le obdobje blaženosti, temveč lahko ob neizmerni ljubezni do otroka prineseta tudi strah, jezo, izčrpanost in dvome ter da je tako široka paleta občutkov povsem normalna.
Z nami je spregovorila tudi o tem, kako so jo na novo življenjsko vlogo pripravile pretekle izkušnje z izgorelostjo in psihoterapijo, pa tudi o najtežjih trenutkih materinstva, ko se je zaradi neprespanosti znašla na dnu in se spraševala, ali je sploh sposobna skrbeti za svojega otroka.
Rojstvo nove, četrte knjige
To je že vaša četrta knjiga, a videti je, da je morda tudi najbolj intimna?
Led intimnosti sem prebila s prejšnjo knjigo Vse je v redu. V njej sem prvič delila veliko ranljivih delov sebe, tudi tistih, ki se jih sramujem in jih je bilo najtežje deliti. A ker so se bralci tako lepo odzvali nanje, pri novi knjigi nisem več imela pomislekov, ali je vredno ali ne. Spoznala sem, da če želim ustvariti stik z bralci, če želim biti v zapisih pristna, če imam željo širiti sporočilo, da v stiskah ali neprijetnih občutkih nismo sami, mi bo uspelo le, če prikažem, kako sem se sama znašla v njih.
V knjigi Rojstvo mame so dnevniški zapisi in razmišljanja iz treh obdobij: truda za zanositev, nosečnosti in prvih sedmih mesecih materinstva. V njih so pristnost, surovost, ranljivost in intenzivnost točno take, kot sem jih doživljala, in ne omiljene, kot bi jih morda prikazala pri pogledu nazaj. Sprva med pisanjem nisem imela cilja, da bo nastala knjiga. Sem le pisala dnevnik, ker sem se želela olajšati. Pred izidom pa sem tokrat imela pogoj, da mora partner, ki je bolj zaseben, dati zeleno luč. Ko sem jo prejela, sem čutila, da gre lahko v svet.
Poleg tega, da doživljate lep odziv na knjige, zaznavam takšno skupnost tudi na vašem Instagramu. Se ljudje lepo odzivajo na take stvari?
Se in potem mi tudi sami zaupajo svoje preizkušnje. Neprecenljivo je zavedanje, da se nekoga dotaknem v ranljivem obdobju, mi ga uspe nagovoriti in ustvariti zaupanje, da mi je potem pripravljen tudi sam zaupati svoje občutke. Če nekomu vlijem upanje, da obstaja pot iz stiske in pripomorem k zmanjševanju stigme na področju duševnega zdravja, je moj namen s pisanjem in ustvarjanjem vsebin uresničen.
Morda se ljudje tako odzivajo tudi zato, ker so vaše objave na Instagramu tako zelo iskrene, ampak tudi tako lepo premišljeno zastavljene.
To se lepo sliši. Jaz upam, da ja. Tega si želim. Pri objavah se držim, da ne delam iz nuje. Nimam se za profesionalno ustvarjalko vsebin, ampak takrat, ko začutim, objavim. Trudim se, da je čim bolj ažurno, mi je pa v prvi vrsti pomembno, da takrat, ko objavim, da je nekaj iskrenega. Poleg tega stremim k temu, da ne objavljam le lepih plati življenja, ampak čim bolj celovito; lepo in težko, čas, ko imam odgovore in obdobje, ko sem polna vprašanj.
Koliko odzivov ste dobili na te iskrene zapise, denimo na zapis o tem, da ste se spopadali z določenimi težavami oziroma izzivi materinstva in s pričakovanji, povezanimi z njim?
Zdaj, ko sem že delila nekaj izsekov iz knjige, prejemam številne odzive. Največkrat na tista obdobja ali doživljanja, ki so najbolj ranljiva in o katerih sem sama opazila, da se govori (pre)malo. Na primer o obdobju, ko s partnerjem (še) nisi na isti valovni dolžini glede želje po družini. To se je zgodilo nama. Jaz sem si prej želela družine kot partner. Takrat sem imela občutek, da so vsi drugi pari v želji skladni – ali si želijo otroka ali pa ne, nihče ni bil na nasprotnih polih.
Meni je to odpiralo težka vprašanja. Vprašanje družine je pomembno, sploh za žensko, ki ji teče biološka ura. Upam, da bom s svojimi zapisi malce zapolnila vrzel, da se govori o tem, da niso vsi pari istočasno pripravljeni na družino. Podobno številne odzive prejemam, ko podelim, da se v nosečnosti nisem počutila le blaženo, kot sem vnaprej pričakovala ali da me je bilo številnih stvari strah, četudi je bila nosečnost zelo zaželena in načrtovana.
Neučakana pot do materinstva
Sta morala iti skozi naporen proces umetne oploditve, ali vama je uspelo po naravni poti?
Nama je uspelo po naravni poti v okvirno sedmih mesecih poskušanja, se pravi, sploh ni trajalo dolgo. Ampak jaz sem prej že nekaj časa čakala na partnerja, da bo začutil željo po otroku, potem pa, ko sva se začela truditi, sem hitro zapadla v obsesivno čakanje, kdaj se bo zgodilo. Marsikaj je v tvojih rokah, a vseeno ne, kdaj se bo zgodilo. Srečanje z izgubo nadzora mi je bilo težko. V času, ko sva se trudila, sta zanosili obe moji sestri ter tri od štirih najbližjih prijateljic.
Ob tem sem čutila žalost in jezo, nase, na svoje telo, na svet, kako jim lahko uspe in zakaj nama ne. Vsak mesec se mi je zdel dolg. Danes, ko gledam nazaj, skoraj ne razumem, zakaj sem bila tako neučakana. In ravno zato se mi zdi največja vrednost knjige, da so v njej dnevniški zapisi in razmišljanja, ki so nastali v realnem času.
Danes, ko imam otroka, bi se mi zdelo absurdno, da bi sploh komu povedala, kako sem bila takrat neučakana. Ampak v tistem obdobju je bila to moja realnost. Z vsakim prihodom menstruacije je prišlo razočaranje. Dnevi pred tem so bili naporni. Petstokrat na dan sem preverjala, če sem jo dobila ali ne, in razmišljala, če telesni simptomi bolj spominjajo na prihod menstruacije ali so morda prvi znaki nosečnosti.
Se pravi, želja po otroku je bila res zelo močna. Je bilo tako že od nekdaj oziroma ste si že od nekdaj želeli postati mama?
Ne, tudi v knjigi pišem o tem. Eno obdobje sem bila celo s fantom, ki si otrok ni želel in takrat sem se tudi sama malo videla kot nekoga, ki nima otrok. Ampak bila sem stara 20 in nekaj let in takrat si še nisem znala zares predstavljati, kaj bi pomenilo življenje brez otrok. Potem pa sem sploh po izgorelosti spoznala, da so mi odnosi zelo pomembni, da si želim družine, svoje družine. Tako da ne bi rekla, da sem se od nekdaj videla v vlogi mame ali da bi bila to zame edina popolna izpolnitev. Sem si pa želela partnerja in nato z njim tudi družine, ja.
Kako danes doživljate svojo vlogo mame? Kaj vas je pri materinstvu najbolj presenetilo?
Nihče te ne more pripraviti na intenzivnost občutkov. Lepih in obenem tudi ... ne vem, če je "napornih" prava beseda. Je izkušnja, ki je ne moreš primerjati z ničemer drugim in tudi težko jo je opisati. Če bi prijateljica, ki še nima otrok, prišla z mano preživeti dan, ko je bila hčerka še majhna, ko smo slabo spali, ko se je dan vrtel okoli dojenja, previjanja, uspavanja, bi lahko dobila uvid, kako pestro je z dojenčkom in kako res stežka postoriš karkoli drugega. Ne moreš pa predati občutka miru, ko ti dojenček zaspi v naročju. Ko se zgodi nekaj lepega, ko otrok kaj naredi prvič in se zaveš, da je to bitje, ki je nastalo iz ljubezni s tvojim partnerjem. To so nedoumljivi občutki.
Ko govorimo o materinstvu, se pogosto izpostavljajo predvsem njegove lepe plati. Se vam zdi, da lahko svojo izkušnjo danes že romanizirate – tudi porod in prvo obdobje po njem – ali na vse skupaj gledate precej bolj realno?
Moja izkušnja poroda in zgodnjega poporodnega obdobja je bila zame lepa, mogoče tudi zaradi tega, ker sem se pripravljala, da bo zelo težko in naporno. Celo nosečnost me je bilo strah poroda. Strah, da se bom zakrčila, imela psihično blokado in da proces poroda zaradi mene ne bo dobro potekal. Bilo me je strah poporodne depresije, ker je znano, da je večja verjetnost, da do nje pride, če ima nosečnica pretekle izkušnje z depresijo ali anksioznostjo. Na vse to sem se pripravljala, tudi partnerja, veliko brala o tem.
Rekla bi, da sem imela negativna do realna pričakovanja glede življenja z dojenčkom. Vedela sem, da je veliko odrekanja, s kakšnimi občutki to pride, da ni samo lepo. Potem me je mogoče pozitivno presenetilo, da je bil porod v redu in tudi, da je bilo poporodno obdobje prepredeno z lepimi občutki. Ja, bilo je tudi naporno, ampak to sem pričakovala. Veliko mamic reče, da niso vedele, kaj jih čaka.
Danes sem hvaležna za sestri in prijateljice, ki so postale mame pred mano, ker sem jih imela možnost od blizu spremljati, kako je vse skupaj potekalo. Hvaležna sem tudi za neizmerno podporo partnerja, vso pomoč svojih in njegovih staršev, ki so nama sprva lajšali čas s kuhanimi obroki, danes pa redno tudi z varstvom hčerke.
Pri pripravah na porod vam je pomagala tudi doula, spremljevalka, ki nudi čustveno, fizično in informacijsko podporo pred porodom in po njem, o čemer ste pisali tudi v tej knjigi. Kako bi opisali to izkušnjo in ali bi jo priporočali tudi drugim nosečnicam?
Priprave z doulo bi primerjala z mešanico podpore, ki jo prejmeš od najboljše prijateljice, ki je že izkušena mama, in psihoterapevtke, s katero predeluješ strahove, predstave, pričakovanja. Močno mi je pomagala pri soočanju s strahovi, vezanimi na porod. Nisva se odločila, da bi bila pri porodu zraven, sva pa bili tudi takrat na vezi. Po porodu naju je obiskala na težak dan, ko me je zadel "baby blues" in sva se ob hčerkinem joku spraševala, ali pravilno pristavljam k dojenju, če je lačna … Njeno znanje in osebni obisk naju je pomiril v pomembni ranljivi točki. Doulo bi toplo priporočala vsakomur, ki si želi individualne strokovne podpore.
Porušena predstava o "popolni mami"
Zdi se, da ste se materinstva lotili precej odgovorno in premišljeno.
Ja, predvsem so me k temu gnali strahovi. Danes sem jim hvaležna. Včasih se pohecam, da je zanimivo, da sem si sploh toliko želela družine, glede na to, kako sem imela negativno predstavo o tem, kaj naju čaka.
Ko ste že omenili strah pred poporodno depresijo – bi rekli, da ste jo vendarle doživeli oziroma ste ji bili kdaj blizu?
Ne, zagotovo ne kot neko daljše obdobje. Sem pa, to je bilo že potem, ko sem nehala pisati dnevniške zapise za knjigo, nekje pri hčerkinih desetih mesecih, ko je zelo zelo slabo spala in sva se zbujali več kot desetkrat na noč, doživela svoje dno.
Prišlo je jutro, ko sem se zbudila tako izmučena, da hčerke nisem mogla videti. Jezna sem bila nanjo, zakaj se tako pogosto zbuja, strah me je bilo, kdaj se bo to spremenilo, če sploh. Zjutraj si neprespana, ampak pred tabo je še cel dan skrbi za otroka, ki pri desetih mesecih ni več pri miru, ko ga odložiš. Takrat si je partner vzel dva dni dopusta. Ustrašila sem se, ali nisem več sposobna skrbeti za svojega otroka.
Takrat sem klicala prijateljico, za katero sem vedela, da je preživela daljše obdobje s komaj kaj spanja. Rekla mi je: "Nisi slaba mama, le neprespana si." Poudarila mi je, da so občutki posledica tako hudega pomanjkanje spanja. Pomirila me je, a čeprav sem vedela, da nisem edina, ki sem se tako počutila, sem se vseeno počutila grozno. Imela sem predstavo, da bom drugačna mama. Da bom ljubeča, potrpežljiva, da bom otroka vedno in zlahka dala na prvo mesto. Potem pa sem zrla v svojo neprespano, naveličano, razdražljivo podobo, ko se za trenutek zdi, da nimaš rad svojega otroka in misliš, da bo tako za vedno.
In potem si človek s temi občutki pravzaprav še sam poglablja krizo, kajne?
Ja. Ampak potem pride noč, ko se naspiš, lahko že zelo kmalu in si drug človek. To je bila ena kapljica poporodne depresije oziroma hude utrujenosti, če lahko temu tako rečem. In tisti trenutki so mi dali vedeti, da nikoli ne bi obsojala starša. Nikoli ne veš, kdaj nekoga gledaš v ta obraz, ki sem ga uzrla pri sebi, ko sem bila na dnu in se sama sebe ustrašila. Zato se mi zdi, da je dobro, da bi se govorilo o teh težkih trenutkih. Pa ne da bi karkoli grozili ali kazali s prstom, kdo je grozen, ampak samo, da bi na težak dan kakšna mama več vedela: to bo minilo, to ni za vedno. Nisi slaba mama, le neprespana si. In tudi, da se opomnimo, kako pomembno je, da poskrbimo zase. Včasih je veliko in dovolj, da se naspimo.
Kaj vam je v teh težkih trenutkih najbolj pomagalo? Kaj vas je takrat najbolj držalo pokonci?
V takih trenutkih se mi zdi zelo pomemben partner oziroma primarni podporni sistem. Partner ima ključno vlogo, da dovolj pozna svojo partnerko, da zna oceniti situacijo. Hvaležna sem, da me partner ni niti enkrat obsojal. Da mi takrat ni rekel: "Kaj, a ti ne moreš videti svojega otroka, kakšna mama pa si?" Prav to sem si govorila sama in se obsojala. Takrat mora nekdo drug prevzeti vajeti in ti dati vedeti: "Ne ti treba, da si zdaj ti v popolni kontroli. Ti zdaj poskrbi zase." Da nekdo prevzame skrb za otroka za tisti čas, da se mama umiri, zadiha, ujame nekaj spanca.
Pred časom me je razveselila novica o odprtju Enote za mame in dojenčke na Centru za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, kjer sprejemajo mame z dojenčki do enega leta starosti. Namen enote je zdravljenje mame, ki se sreča s težavami na področju duševnega zdravja in nudenje pomoči pri vzpostavljanju varne navezanosti. Mene že samo zavedanje, da obstaja tak center, kamor lahko grem z otrokom v težkem obdobju, predstavlja uteho. Če se še dela na tem, da bi bila stigma čim manjša, da te tega ni sram ... Ampak veliko je, da veš, da se lahko zaneseš na sistem, ki bo poskrbel zate, ti pomagal, da prebrodiš krizno obdobje, dokler ne bo bolje.
Za ženske, ki so ravno postale mame, je res pomirjujoče vedeti, da obstaja neka takšna pomoč.
Ja. Tudi sama sem se veliko spraševala, ali to, da sem imela v preteklosti preizkušnje na področju duševnega zdravja, pomeni, da bo tokrat lažje ali težje. Po eni strani bi rekla, da sem znala zelo zgodaj prepoznati določene simptome in sem vedela, kdaj moram nekaj vzeti resno. Recimo, tista dva dni sem točno vedela: "To ni dobro, moram poskrbeti zase, če želim spet skrbeti za hčerko."
Po drugi strani pa te je zaradi teh izkušenj bolj strah vnaprej. Mogoče nekdo, ki bi doživel takšno neprespanost, temu sploh ne bi pripisoval tolikšnega pomena in se ne bi obremenjeval, kam vodi. Jaz pa sem takoj pomislila: "Aha, to lahko pelje v depresijo." In vem, kaj se v depresiji zgodi.
Pogumni dnevniški zapisi
S tem, da je vaša mama Milena Igličar ginekologinja in vam je verjetno lahko veliko pomagala in vam zaradi svojega strokovnega znanja in izkušenj predstavljala posebno oporo?
Zagotovo mi je bila v veliko oporo. Strokovno predvsem v času, ko sva se trudila z zanositvijo s svojim znanjem o naravnih metodah načrtovanja družine, potem tudi v nosečnosti, osebno pa še posebej v poporodnem obdobju. Predvsem zato, ker je mama sama šla skozi izkušnjo materinstva s petimi otroki. Veliko mi je pomenilo, da sva si blizu. Mene je obdobje po porodu pogosto z mislimi in občutki peljalo nazaj v moje otroštvo. Spraševala sem se, kako je mami nas uspavala, kako je skrbela za nas.
Zelo sem čutila, da je bila nega za novorojenčka zapisana v mojem telesu. Da sem se podzavestno spomnila, kako je mami skrbela zame in to prenesla naprej. Nič mi ni bilo tuje in lepo mi je bilo, da sem imela ob sebi mamo. Tudi zato, ker veš, da imaš čustveno oporo. Eno je opora partnerja, drugo pa je opora ženske, mame, ki ti je vzor in ki je sama šla skozi porod in vse izkušnje z novorojenčkom.
Zanimivo se mi je bilo pogovarjati z njo o tem in del tega sem vključila tudi v knjigo. Kaj njej pomeni materinstvo, kakšni smo bili mi kot otroci, kako je bilo njej po porodih. Tudi ona nam je vsem pisala dnevnike.
Aja, tudi ona je pisala poporodni dnevnik?
Ja, jaz sem zdaj ob svoji izkušnji ponovno prebirala tudi njene dnevniške zapise. In spomnim se, kako čudno mi je bilo, ko sem na primer prebrala, da je bila jezna name, ker sem slabo spala. Zdelo se mi je: "Vau, kako pogumno, celo drzno, da si mi v dnevnik napisala, da si bila jezna name."
Ampak ko sem to doživela sama, mi je pomenilo veliko in dalo občutek, da sva obe le človeka. Seveda je bila jezna na otroka, ker je slabo spal, ker si utrujen in si želiš, da bi se vsi naspali. To je normalen, začasen občutek. Čeprav se mi zdi, da si velikokrat ne dovolimo imeti takšnih občutkov do svojih otrok. Želimo si, da bi čutili samo pozitivna čustva in hvaležnost.
Kako zdaj gledate na to, da je vaša mama te občutke tako odkrito zapisovala?
Spomnim se, kako so se mi pred rojstvom hčerke na primer zapisi iz obdobja uvajanja hrane zdeli nesmiselni. Mami je zapisala, da zelo rada pijem čaj po žlički, pa sem si mislila: koga briga (smeh, op. p.). Potem pa, ko sem svoji hčerki uvajala hrano, sem videla, da so te malenkosti najbolj zanimive stvari (smeh, op. p.). Moji hčerki smo eno obdobje nova živila lahko uvajali le skupaj z grškim jogurtom, in to je bila takrat novica meseca (smeh, op. p.). V določenem obdobju je to vse, o čemer razmišljaš. Neprecenljivo je imeti koščke iz posameznih obdobij, ki jih potem pozabiš.
Psihoterapija kot priprava na poporodno obdobje
V prejšnji knjigi Vse je v redu, v kateri ste odkrito spregovorili o izgorelosti, ste pisali tudi o obiskovanju psihoterapije. Kako vam je obiskovanje psihoterapije pomagalo pri prehodu v materinstvo?
Bi rekla, da mi je zelo pomagalo to, da sem vedela, da imam podporni sistem. Poleg tega sem se v preteklem obdobju soočanja s tesnobo naučila veliko praktičnih tehnik, kako se recimo prizemljiti, kako pomembna je hvaležnost. Vse te male prakse so mi zelo pomagale tudi v poporodnem obdobju. Pa tudi pri soočanju s strahovi. Sčasoma prepoznaš svoje vzgibe, znaš ustvariti distanco do svojih misli. Tega sem se vsega naučila skozi psihoterapijo. V tako čustveno nabitem obdobju kot sta recimo nosečnost in poporodno obdobje, ko nisi vedno stabilen in miren, da bi se znal zelo razumsko in umirjeno lotiti nekih izzivov, ponotranjene prakse pridejo še kako prav.
Spomnim se, ko sem s hčerko začela hoditi na prve sprehode. Takrat sem se sicer dobro počutila, ampak sem zavestno izvajala prakso 5-4-3-2-1 (pet stvari, ki jih vidim, štiri stvari, ki jih tipam, tri stvari, ki jih slišim, dve stvari, ki jih vonjam in ena stvar, ki jo okušam, op. p.), ali pa opazovala oblake in vadila čuječnost. Ker sem vedela, da me to vrača v zdajšnji trenutek, kar je zdravilo proti tesnobi. In četudi ga mogoče nisem potrebovala ravno v tistem trenutku, sem vedela, da grem skozi težko obdobje, četudi zelo lepo, in da je skrb zase naložba na dolgi rok.
Bi rekli, da je obiskovanje psihoterapije zelo dobra poteza pred nosečnostjo ali med njo, da lahko predelate določene stvari in se naučite takšnih tehnik?
Zagotovo. Zelo verjamem, da je vse, kar me je v nosečnosti doletelo, naložba za naprej. Recimo, na neki točki sem morala opustiti šport, potem so me začeli boleti različni deli telesa in vse to moraš nekako sprejeti. Imam preteklo izkušnjo z motnjami hranjenja in četudi sem vedela, da se v nosečnosti telo spremeni, me je vseeno presenetilo, kako mi je bilo neprijetno. Ponovno se spremeni po porodu, in že v nosečnosti sem se morala soočiti z občutkom, da spremenjeno lastno telo ni bilo domače in izguba nadzora ni bila prijetna.
Sprejemanje nove sebe po porodu
Kako pa je bilo sprejemati svoje telo po porodu? Ker se veliko stvari vendarle spremeni.
Se spremeni, ja. Mene je bilo sicer najbolj strah, kako bom izgubila težo, ki sem jo nabrala v nosečnosti. Ta morda pretirana skrb je najbrž še vedno ostanek nezdravih vzorcev iz časa motenj hranjenja. Četudi sem imela srečo, da sem brez načrtnega truda izgubila večino teže, se telo spremeni. Pretekle poletne mesece sem nosila udobna, ohlapna oblačila.
Zdaj se začenjajo dogodki okrog knjige, kar vabi k bolj formalnim oblačilom. In to me ponovno sooči s telesom, ki se še vedno zdi drugačno, kot sem ga vajena. Ni mi težko v svojem telesu, je pa drugače. Na novo se moram udomačiti.
Vam je ostalo kaj takega, česar ni mogoče preprosto vrniti v stanje pred nosečnostjo?
Zdaj ne bi več oblekla ali obula nečesa, kar mi jemlje pet odstotkov energije ali miselne kapacitete. Na primer oblekice, ki je malo tesna ali malo prekratka ali iz materiala, v katerem se potim. Prej bi si mislila: "Saj se bom držala vzravnano." Zdaj mi otrok včasih pobere toliko energije, da je ne želim izgubljati za tako banalno stvar, kot je neprimerna obleka.
Bi si želeli še kakšnega otroka?
Ja, mislim, da si trenutno želiva dva. Ko pomislim na to, se spet zavem, da ni samoumevno, da bi ju imela, ampak si želiva. Želiva si tudi dati hčerki izkušnjo brata ali sestre. Sem iz družine petih otrok in so mi te vezi neprecenljive.
Če imaš lepe odnose z družino, je to opora, ki jo imaš skozi življenje. Prijatelji so ti lahko zelo blizu, ampak s prijatelji se tudi oddaljiš, se preseliš in nisi več toliko na vezi. Družina je v moji izkušnji vez, ki se je ne da pretrgati. Če si si blizu ali ne, veš, da si tam en za drugega.
Kaj si želite, da bi knjiga dala bralkam?
Želim si, da bi knjiga podrla kakšno prepričanje ali stereotip. Da bodo ob branju padale maske, predstave in iluzije o vsemogočnih, popolnih mamah, predvsem pa o vseh kalupih, kakšne bi morale biti. Jaz sem mislila, da mora biti nosečnica ves čas blažena, da se mora dotikati svojega trebuščka, biti srečna in to je to. Ampak nisi vedno takšna in je to čisto v redu. Želim si, da bi v knjigi Rojstvo mame videle, da če se ne počutijo vedno blažene, v tem niso same. Želim si, da bi mogoče kakšna ženska, ki bo še postala mama, v knjigi videla realne koščke materinstva in celotno paleto občutkov, s katerimi se srečaš.
Obenem si želim, da nas ženske, (bodoče) mame opomni, koliko zmoremo. Čeprav si včasih vnaprej ne predstavljaš in ne misliš, da boš zmogla. Pa jaz sploh nisem nobena velika zagovornica tega, da moraš iti čez sebe ali da moraš verjeti, da zmoreš vse. Ampak res je, da zmoremo veliko. In še tega si želim, da bi nas vsebina opominjala, da če odpremo pogled, lahko uvidimo, da je okoli nas v vsakem trenutku toliko lepega in vrednega.
Preberite tudi:
