Ne pozabite na sodelavce, ki so na dolgotrajnejših bolniških dopustih

Za deljenje praks sva se odločili, ker smo se na trgu dela znašli na razcepu: kadra kronično primanjkuje, novi sodelavci ne stojijo več v vrstah za zamenjavo zaposlitev, dobri kadri pa so postali še pogumnejši pri menjavi delovnega mesta.

Delodajalci se počasi prebujajo: najboljši skrbijo za svoje sodelavce ter njihovo dobro počutje in razvoj. Hkrati skrbijo tudi za svojo blagovno znamko, saj le tako lahko pritegnejo najboljše kandidate. Posledično si lahko ozaveščena podjetja obetajo, da bodo na trgu tudi obstala, saj danes izrazito tekmovalno okolje zahteva predano ekipo, ki na parketu pusti 120 %.

Vodenje zahteva od nas, da se nenehno nadgrajujemo v boljše voditelje. Spustiti moramo strahove, predvsem tiste, ki vodijo k spremembam. Dovoliti si moramo spoznanje, da se kdaj lahko tudi motimo, hkrati pa napake hitro popravljamo.

Vodje se moramo ukvarjati z ljudmi, ki so odgovorni za rezultate, in ne več z rezultati samimi. Ključnega pomena je, da tudi takrat, ko se spoprijemajo s težkimi preizkušnjami in boleznimi, ne pozabimo na sodelavce ter ohranimo z njimi kakovosten stik, saj je naša želja, da se z veseljem vrnejo na svoja delovna mesta. Dobila sem priložnost, da sem intervjuvala gospo, ki se je sama spoprijela s težkim bojem z boleznijo, ki pa jo je na srečo po dveh letih uspešno premagala in se vrnila na delovno mesto. Iz intervjuja lahko izluščimo ključna navodila, kako ravnati s sodelavci ob težkih preizkušnjah.

Kako je delodajalec sprejel vašo diagnozo?

Delodajalec, moj direktor, je mojo diagnozo sprejel na zelo sočuten način. Tisti dan, ko sem izvedela, da sem zbolela, ga ravno ni bilo, vendar sem ga še tisto popoldne klicala in mu sporočila, kaj se z menoj dogaja. Njegova reakcija je bila zelo pozitivna, saj mi je takoj dal vedeti, da če karkoli potrebujem, naj mu sporočim, in da naj me ne skrbi za službo, saj me bo delovno mesto čakalo, ter da je bistveno, da se pozdravim. Moj šef je dober vodja in velik človek. Verjetno se pozna, da se je s tako diagnozo srečala tudi njegova mama, zato je vedel, kaj vse me čaka, in da me dolgo časa ne bo nazaj v službo.

Ali je delodajalec med zdravljenjem ohranjal stik z vami?

Med samim zdravljenjem me je direktor večkrat poklical, najmanj enkrat na mesec. Na začetku sicer bolj pogosto, sem pa tudi sama poskrbela, da je bil obveščen, kaj se z mano v določenem trenutku dogaja. Po skoraj desetih mesecih, ko je bil najhujši del zdravljenja že za mano, pa sem tudi sama prišla pogledat v službo in pozdravit sodelavce. Moram reči, da je bil ta dan zelo čustven, saj smo imeli skoraj vsi solze v očeh.

Kako ste se počutili, ker ste vedeli, da vas delovno mesto čaka?

Proces mojega zdravljenja je bil zelo dolg, po skoraj dveh letih bolniške odsotnosti sem se v letošnjem septembru vrnila v delovno okolje. V času zdravljenja se niti nisem ukvarjala s tem, kaj bo v zvezi z delovnim mestom. Glede na to, da sva bila z direktorjem v rednem stiku, sem vedela, da me delovno mesto čaka in to je bilo zame dovolj. V času zdravljenja so namreč prioritete čisto drugje, bojevati se moraš za življenje! Če pa zdaj pomislim, ko je že vse za mano, sem zelo hvaležna, da sem se lahko vrnila v isto delovno okolje, predvsem pa, da nisem skrbela, ali bom še imela službo, ko se bom pozdravila.

Kako je potekala ponovna vključitev v delo?

Moje delo je prodajne narave, kar pomeni, da imam dnevno stik s strankami: v pisarni in na terenu. Trenutno sem zaposlena za štiri ure, štiri ure sem v bolniškem stažu. Z direktorjem sva se pred koncem dolgotrajne odsotnosti dogovorila, da bo vključitev v delovni proces potekala počasi. Verjamem, da je bila to pametna odločitev, kajti ne moreš vedeti, kako se bo ob ponovnem delu odzvalo telo, kakšne bolečine se lahko pojavijo ter kakšne bodo umske sposobnosti. Dveletna odsotnost je dolga doba, vmes se spremenijo tudi delovni procesi, tehnologija, tudi ljudje, zato menim, da je postopna vključitev v delovno okolje primerna rešitev. Najmanj pol do enega leta (ob hudih bolečinah pa lahko seveda še dlje), bistveno je predvsem razumevanje delodajalca, ker preboleti takšno hudo bolezen človeka res zelo spremeni.

Sicer se trenutno ne ukvarjam točno s tistim, s čimer sem se pred boleznijo, vendar je bila takšna tudi moja želja. Vem pa, in tukaj spet vse pohvale direktorju, da bom po določenem času spet lahko opravljala enako delo, kot sem ga prej.

Foto: Bigstock

Kako je reagiralo okolje, sodelavci, ker vemo, da smo v takih situacijah nerodni, ne vemo, kako naj se do sodelavca obnašamo, kaj naj se pogovarjamo?

Sodelavci so ob moji diagnozi reagirali zelo različno. Z eno izmed sodelavk (za katero lahko rečem, da je tudi moja prijateljica) sva bili ves čas v rednih stikih. Slišali sva se vsak teden, prav tako sva se nekajkrat tudi videli. Za vso skrb sem ji zelo hvaležna. Tudi nekaj drugih sodelavcev se je (sploh v prvih mesecih) večkrat spomnilo name in mi poslalo kakšno sporočilo ali elektronsko pošto, sčasoma pa je bilo tega vedno manj. So mi pa že kmalu ob diagnozi poslali knjigo z lepimi željami, kar zelo cenim.

V službi je težko imeti prave prijatelje, vendar se skozi leta in vsakodnevna druženja seveda stkejo tudi prijateljstva. V bolezni spoznaš prave prijatelje in dobre sodelavce. Priznati moram, da so me nekateri razočarali, vendar se s tem poskušam čim manj obremenjevati.

Ob vrnitvi v delovno okolje ugotoviš, da ni vse tako, kot je bilo prej. Tudi sama sem drugačna, saj imam za seboj zelo težko preizkušnjo in na življenje gledam na čisto drugačen način. Večina sodelavcev me je lepo sprejela. Sama ne maram pomilovanja, nikomur se nočem smiliti, vendar vseeno pri sodelavcih pogrešam malo več empatije.

Kaj bi priporočili direktorjem podjetij, kako naj ravnajo v takšnih situacijah?

Menim, da se je moj direktor odzval na pravi način, saj sva bila v rednem stiku. Glede na to, da so bolezni del življenja, je smiselno, da delodajalec vlaga v komunikacijske veščine. Verjamem, da smo na področju socialnih in čustvenih kompetenc premalo izobraženi, kajti čas, v katerem živimo, od nas terja popolnost, ki v resničnem življenju ne obstaja. Zato verjamem, da bi ozaveščanje na to temo prinesla drugačno razumevanje v organizacijah in podjetjih. Ljudje nismo le rezultati, ki jih prinašamo v organizacije. Smo celovita bitja, katerim se dogaja življenje, ki je velikokrat polno različnih preizkušenj. Zato bi predvsem izpostavila, da je pomembno v takih situacijah ostati človek.

Kaj bi priporočili sodelavcem, glede na vaše izkušnje?

Sodelavcem bi sporočila, da človek v stiski (ali bolezni) najbolj potrebuje kakšno toplo besedo, tudi po tem, ko se je vrnil v delovno okolje. Zavedam se, da se je zelo težko odzvati na pravi način oziroma kaj sploh je pravi način? Predvsem lahko rečem, da sem se prek lastne izkušnje naučila, kako ne reagirati. Najbolj neprimerni se mi zdijo stavki brez vsebine (v smislu, saj sem vedel, da ti to zmoreš, da se boš pozdravila, bodi močna, samo pozitivno …). Nihče ne ve, koliko zmore, dokler se ne spopade s takim bojem. In nihče ne ve, kako se bo boj končal. Človeku, obdanemu s tako boleznijo, se spremeni seznam prioritet in se notranje spremeni. Postaneš bolj odkrit, malenkosti, ki so te včasih zelo motile, se ti zdijo zdaj popolnoma nesmiselne. Postaneš tudi bolj neposreden, predvsem si za okolico spremenjen. Kot sem omenila, je empatija ključ do boljšega razumevanja, predvsem pa morda pristnejši in bolj odkriti odnosi tudi znotraj organizacije.

Verjamem, da imate vodje moč, da lahko spremenite odnos do svojih zaposlenih. Ključno je, da tudi v kritičnih življenjskih obdobjih ne pozabite na svoje sodelavce, saj lahko prav vi veliko prispevate k hitrejšemu okrevanju in pozitivni naravnanosti, če bodo v skrbi za lastno zdravje vedeli, da jih zaposlitev še vedno čaka.

Pripravila: Sanda Jerman, skrbnica ključnih strank in vodja projektov na portalu mojazaposlitev.si

Naročnik oglasnega sporočila je Moja zaposlitev d.o.o.