Kovšca: Čudež je, če dobiš posel

V to je prepričan prvi mož Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Alojz Kovšca. V teh časih je čudež, če dobiš posel, še večji pa je, če ga izgubiš in potem poslovno preživiš. Siva ekonomija je velik problem, vendar vsaka vlada, ko ugotovi, da ni mogoče z velikimi ukrepi reševati krize, dopušča sivo ekonomijo. Ta pa je nelojalna konkurenca tistim, ki legalno delajo in zaposlujejo. Velikih tujih naložb pa v Sloveniji zaradi nestabilnih razmer ni pričakovati, če pa že bodo, bo to tako imenovani "Quick Capital", ki pride, odre in odide, je prepričan Alojz Kovšca.

Ste zadovoljni z danes sprejeto delovnopravno zakonodajo?

Na OZS-ju smo le delno zadovoljni s spremembami, ki jih bo prinesla zakonodaja, oziroma glede same sprostitve trga oziroma zmanjšanja njegove rigidnosti. Mi smo svoje nezadovoljstvo z zakonom o delovnih razmerjih izrazili že s tem, ko ga nismo podprli. Prav zato se pri naših članih porajajo ideje, da bo treba opraviti revizijo danes sprejetih zakonov.

Za kaj pravzaprav gre?

Smo v kontradiktornem položaju, saj mali gospodarstveniki – obrtniki in podjetniki – poslujemo na omejenem trgu, medtem ko je konkurenca globalna. Če hočemo biti konkurenčni na tem trgu, moramo sprejeti tudi najmanjše in najmanj dobičkonosne posle. Dobrih poslov pravzaprav ni veliko oziroma jih ni več. Če pa za slab posel najameš delovno silo, ki jo ob izgubi posla ali izpolnitvi naročila ne moreš več obdržati ali tudi ne odpustiti, potem je podjetnikovo tveganje izjemno veliko.

Kar pomeni, da za malo obrtništvo in podjetništvo v Sloveniji spremenjena zakonodaja ne prinaša možnosti večje konkurenčnosti?

Seveda ne! Mi še vedno govorimo o zelo velikih tveganjih malih gospodarskih subjektov delodajalcev, tako pri sprejemanju v delovno razmerje kot tudi pri njegovi prekinitvi, kar od nas v vsakem primeru zahteva in tudi izterja plačilo vseh prispevkov. Samostojni podjetniki recimo jamčimo z vsem svojim premoženjem. Največja težava je v tem, da obrtniki zaposlujemo specifično delovno silo, ki je sposobna za nekaj več, kot je delo za tekočim trakom, in je zato praviloma tudi bolje plačana. Pri takšni delovni sili pa država zahteva tudi več potrebnih davkov in prispevkov. Prav pri tem se zgodba zelo hitro zavrti v napačno smer!

Na kaj ciljate?

Če ne moremo odpustiti delavca, ko zmanjka posla oziroma dela, je to odpuščanje drago (odpravnine in vse, kar sodi še poleg, op. p.), obrtnik pa se potem s svojimi zelo omejenimi finančnimi sredstvi znajde na rdeči strani črte solventnosti. Za to pa država nima nobenega posluha.

Novi obrtni zakon pa odpira mnoge dileme tudi o obveznem ali prostovoljnem članstvu.

Res je, mi zagovarjamo, da še naprej ostane obvezno članstvo. Moram povedati, da obžalujem, da je do sprejema tega zakona prišlo v času ekonomske krize. Verjamem, da kogarkoli od obrtnikov boste vprašali, ali želi še naprej plačevati članarino, bo odvrnil, da ne. Tudi večina Slovencev ne bi rada plačevala za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če bi bilo seveda to mogoče. Če bo prostovoljno članstvo v zbornici, pa bo ta zagotovo izgubila polno reprezentativnost, saj smo do zdaj v OZS-ju zastopali javni interes. Ob prostovoljnem članstvu bomo soočeni z drugačno vlogo zbornice, ki ne bo zastopala javnega interesa, torej skupnega imenovalca interesov obrtnikov in podjetnikov, ampak samo interese naših članov. Zbornica bo izgubila obraz strokovne in neodvisne stanovske organizacije obrtnikov in podjetnikov, postala bo interesno združenje, ki bo zastopalo ne ad hoc interese.

Kaj pa problem deregulacije poklicev?

S to svojo podobo zastopnika javnih interesov se je lahko zbornica branila deregulacije poklicev. Če po mnenju "neoliberalcev" dereguliramo poklice, potem lahko vsak pride do kakovostnega delovnega mesta in izživi svojo poslovno idejo, po drugi strani pa bi to pomenilo, da starši svojih otrok ne bodo več vpisovali v šole za poklice, za katere ni potrebna izobrazba. Popoln nesmisel je, da se nekdo danes izobražuje za zlatarja in urarja, ker z deregulacijo poklicev za to ni več potrebna izobrazba. Imeli bomo enormen pritisk na srednje šole, kjer že zapiramo izobraževalne procese pri osnovnih proizvodih poklicih, dogaja se nekaj, kar je v popolnem nasprotju s protikriznimi ukrepi. Namesto da bi bili otroci poklicno osamosvojeni pri 18 letih in bi imeli potem možnost vertikalnega prehoda naprej do akademske ravni, seveda glede na svoje sposobnosti in delovno uspešnost in posameznikovo nagnjenost, bomo imeli položaj, ko se otroci skupaj s starši odločajo o srednjem izobraževanju, gimnazijah, so pa brez poklica do dokončane fakultete. Imeli bomo velikanski pritisk na srednje šole in fakultete in seveda pozno ekonomsko in poklicno osamosvojitev naših otrok.

Siva ekonomija je v Sloveniji tudi za obrtnike še vedno velika težava, skoraj nerešljiva, opozarjajo mnogi. Vse dozdajšnje vlade so se z njo ukvarjale, pa je ni mogoče zajeziti – zakaj?

Zato ker si vse vlade kupijo vstopnico za izhod skozi mala vrata. Vsaka vlada, ko enkrat ugotovi, da ni mogoče ad hoc in z veliki ukrepi reševati krize, si kupi socialni mir s tem, da do neke meje preprosto dopušča sivo ekonomijo. Ta toleranca do sive ekonomije pa pomeni nelojalno konkurenco tistim, ki legalno delajo in zaposlujejo delavce ter plačujejo davke in prispevke. Če imaš nelojalno konkurenco, ji moraš slediti z istimi sredstvi, kot jih uporablja nelojalna konkurenca. Možnost, da bi sivo ekonomijo zmanjšali, je bila ideja o pavšalni obdavčitvi, pa je bil prag pavšalne obdavčitve pri petdesetih tisočakih bruto prometa na leto in okoli 833 evrih plače na mesec … Kdo pa je tako nor, da bi vzpostavil s. p. in postavil na kocko vse svoje premoženje, pa tudi premoženje sorodnikov, za 833 evrov na mesec, če je pa bolje in preprosteje prejemati nadomestilo za brezposelne in na črno delati, ob kazni 200 do 400 evrov, če te ob tem morda dobijo.

V zadnjem poldrugem letu veliko slišimo in preberemo o zagonu slovenskega gospodarstva, pa ga kar ni in ni, podjetja pa propadajo, na zavodu za zaposlovanje pa je iz dneva v dan prijavljenih vse več ljudi brez dela.

Ja zagona ni, ker nihče ni stimuliran. Morebitni neuspeh se pač prestrogo kaznuje, takšna je pač domača delovnopravna zakonodaja. Zakonodaja je tako toga, da če nekdo poskusi z novim proizvodom ali novim trgom, za to potrebuje delovno silo, če mu projekt ne jamči uspeha, pa potem svoje zaposlene zelo težko odpusti.

Bo danes sprejeta nova delovnopravna zakonodaja – zakon o delovnih razmerjih in novela zakona o urejanju trga dela – to spremenila oziroma ali bo prinesla tisto, kar vi želite?

Nikakor ne, niti približno! V današnjih pogojih je čudež, če dobiš posel, še večji čudež je, če posel ohraniš, največji čudež pa je, če ta posel izgubiš in potem preživiš.

Kaj pričakujete od mandatarke oziroma prihodnje predsednice vlade Alenke Bratušek, če ji bo seveda uspelo sestaviti vlado? Kaj bi morala biti njena prva domača naloga?

Najprej pričakujem, da bo imela dovolj korajže, da gre v političnogospodarski hazard. Pri recimo pavšalni obdavčitvi je dvig meje (s 50 tisočakov) veliko tveganje. Treba pa je vedeti, da država ne vloži ničesar, posamezniku pa omogoči, da s kakovostnim delom dovolj zasluži in preživi. Ljudem ni treba ničesar dati, samo ne smeš jim toliko vzeti, da bi izgubili voljo do dela. Če takšna rešitev obstaja drugje (Avstrija, op. p.), zakaj je ne bi uporabili tudi pri nas. Limit pri pavšalni obdavčitvi bi moral biti takšen, da bi zagotavljal vsaj povprečno plačo v negospodarstvu. Tveganje je veliko in izplen bi moral biti zato primeren. Če vlada tega ne bo naredila, potem je zadeva končana.

Kaj pa pritegnitev tujih naložb in investitorjev, ki jih mnogi veselo vabijo, pa jih ni od nikoder oziroma v glavnem le za vzorec?

Tujih naložb ni za pričakovati, če pa že bodo, bo to tako imenovani "Quick Capital", ki pride, odre in odide. Takšna je bila tudi naložba v ljubljansko Tobačno, pa papirnica Krško in še mnoge. Ne moremo pričakovati od kogarkoli, da bo v tako nestabilno gospodarstvo, kot je naše, vložil velike vsote in ob takšni delovnopravni zakonodaji pričakoval velik finančni izplen. To ni mogoče, računica na globalnem trgu se pač ne izide! Če bi vlada zmogla abolicijo za tisti kapital, ki je v procesu divjega lastninjenja naših podjetij pobegnil, in bi ga minimalno obdavčila, bi dobili najcenejše posojilo, ki ga ne bi več plačevali davkoplačevalci, dobili bi velik denar in s tem kapital, ki ga je zdaj nemogoče pritegniti iz katerekoli mednarodne finančne institucije. Zato pa je potreben konsenz vse politike v državi in je treba ugrizniti v kislo jabolko ter se sprijazniti z dejstvom, da smo nagradili tatove. V tem trenutku pa je to ena od boljših rešitev. Med kačami, ki nas morajo pičiti, je ta manj strupena. Sicer pa v Italiji to prakso v teh kriznih časih relativno uspešno prakticirajo.