Kako privatiziramo? "Dosežene so bile solidno visoke cene."

Marko Pahor o pivovarnah in nacionalnem interesu #video

V razpravi je več sogovornikov izpostavilo, da imamo v Sloveniji težave s korporativnim upravljanjem. Je to nujno slabo ali ga lahko izboljšamo?
Korporativno upravljanje ni vedno slabo. Tudi pri nas imamo kakšne dobre prakse in tudi v tujini ni vse rožnato.

Sistem v Sloveniji ni čisto dobro dodelan – kdo, kje, kdaj, komu v državnih podjetjih odgovarja. Predvsem je težava v tem, da nihče ne postavi pravega cilja. Čeprav imaš najboljšega menedžerja, najboljše nadzornike, če jim ne poveš, kaj želiš od podjetja, je vse zastonj. Oni si prizadevajo doseči neke cilje, ki se njim zdijo pravi. Konec koncev imajo ljudje, ki so tja postavljeni, strategijo preživetja – ugibati morajo, kam se gibljejo politični vetrovi in skušajo preživeti.

Nekaj pa ne pomaga: t. i. Lahovnikov zakon. Dejstvo je, da če omejuješ prihodke menedžerjev, najboljših ljudi ne moreš dobiti.

Preberite še:

• Privatizacija da ali ne? Slovenija ima še vedno enega najvišjih deležev državnega lastništva.
• "Privatizirajmo bolnišnice, lekarne in zavarovalnice ter ukinimo ZZZS"
• Kako bi uspešni slovenski podjetniki reševali Cimos

"Zanima pa me, kako bo z NLB. Malo se bojim, da bodo kupci računali na to, da moramo letos prodati, sicer bomo morali plačevati kazen Evropski uniji, morda pa bo dosežena cena zato nižja," opozarja Pahor. Foto: Matej Leskovšek

Država je lastnik in ima v državnem podjetju svoj glas. Kdaj lahko rečemo, da je vpliv države v državnih podjetjih prevelik?
Država oziroma naši zastopniki, ki državo upravljajo v našem imenu, se odločijo, da bo podjetje v državni lasti, ker z lastništvom poskušamo uresničiti te in te cilje. Cilj tega podjetja ne bo donosnost na kapital, ampak nekaj drugega. Na primer cilj Nuklearne elektrarne Krško ne bo, da bo dobičkonosna, ampak bo zagotavljala poceni elektriko za državljane. Legitimno. Če se državljani na volitvah odločimo za tako politiko, je to čisto legitimno.

Jasno pa je, da bo to politično in bo država tja nastavila take menedžerje, ki bodo tem ciljem sledili. Treba je povedati: hočemo ta cilj. Ne pa se sprenevedati, da je nekaj državno, ker mislimo, da je strateško in da bi moralo imeti ne vem kakšne dobičke. Mislim, da to ni cilj državnega lastništva.

"Edini res slab del (privatizacije, op. p.) je, da se včasih s kakšno prodajo preveč odlaša," meni Pahor. Foto: STA ,

Komu naj se prodaja – strateškim kupcem ali finančnim skladom, tujcem ali domačim? Na podlagi česa bi se odločali med temi možnostmi?
Prodati finančnemu skladu ne bo boljše, kot če je lastnik država. Neki portfeljski lastnik ne bo končni lastnik. Če želimo čim večji izkupiček za državo, je boljše, da država izvede finančno sanacijo, potem pa podjetje proda. Kdo bo rekel, da država nima znanja, da bi finančno sanirala. Po svetu je veliko finančnih sanatorjev, ki to naredijo za določen odstotek prihranka, država pa ima še vedno več od tega.

Če obstaja možnost prodati končnemu strateškemu lastniku, je to vsekakor boljša pot.

Domači ali tuji? Verjetno bi bil boljši domači zasebni lastnik. Težava seveda je, da v Sloveniji ne vidim resnega kapitala, da bi neko resno podjetje lahko nekdo kupil. Domačega kapitala praktično ni. Po tistem, ko smo sredi 90. izvedli val privatizacije, se sistem sistematičnega zbiranja kapitala ni nikoli vzpostavil. Bile so ideje o pokojninskem stebru. Hrvati imajo odličen primer. Na ta račun polnijo nekaj sto milijonov letno. Mi imamo sicer pol manj prebivalstva, imamo pa višji BDP. Podobno bi lahko polnili mi.

O tem smo govorili na začetku tisočletja. Če bi takrat to izvedli, bi danes z lahkoto imeli sredstev za en SDH, med šest in deset milijardami premoženja v zasebnih pokojninskih skladih, ki bi seveda bili dovolj močni na trgu kapitala in bi lahko s kapitalom bodočih slovenskih upokojencev kupovali slovenska podjetja. Tako pa tega kapitala nimamo.

Kako ocenjujete dozdajšnji proces privatizacije?
Kakšne zelo slabe zgodbe ne vidim. Edini res slab del je, da se včasih s kakšno prodajo preveč odlaša. Recimo Mercator. Preveč smo odlašali, zato je bila realizirana cena nižja, kot bi lahko bila, če bi se prodaja zgodila recimo kakšni dve leti prej.

"Nekaj pa ne pomaga: t. i. Lahovnikov zakon. Dejstvo je, da če omejuješ prihodke menedžerjev, najboljših ljudi ne moreš dobiti," pravi Pahor. Foto: Vid Ponikvar

So kupci upravičili naša pričakovanja?
Za kakšno stvar bo treba še počakati in videti. Če ostanemo pri Mercatorju: Agrokor je kar dobro začel, čeprav je bilo takoj jasno, da bo ta prevzem šel na račun naših dobaviteljev. A od začetka to ni bila tako slaba zgodba. Zdajšnje težave Agrokorja so predvsem posledica nakupa in relativno visoke cene, ki jo je plačal za Mercator.

Imeti tako finančno šibkega lastnika za Mercator ni idealno. Ima pa Mercator precej močno lastno pozicijo. Bomo še videli.

Večina drugih zgodb – Lek, Aerodrom itn. – je relativno dobra. Ne spomnim se prodaje, ki bi bila izpeljana po nizki ceni. Dosežene so bile solidno visoke cene. Pri nas je stanje takšno, da država res poceni ne more prodati, ker bi to bil politični samomor.

Zanima pa me, kako bo z NLB. Malo se bojim, da bodo kupci računali na to, da moramo letos prodati, sicer bomo morali plačevati kazen Evropski uniji, morda pa bo dosežena cena zato nižja. Nimamo kontrolnega stanja. Kakor zdaj kaže, bo to najcenejša prodaja.