Aleš Žužek

Sreda,
20. 8. 2014,
11.43

Osveženo pred

7 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Elan

Sreda, 20. 8. 2014, 11.43

7 let, 9 mesecev

Kako je Elan zdrsnil s proge in zagrmel v brezno

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Elan je bil včasih paradni konj slovenskega gospodarstva. Od leta 1990, ko se je izvedelo, da podjetje v resnici sploh ni tako uspešno, pa je bil bolj znan po različnih aferah.

Evropska komisija je na Slovenijo naslovila zahtevo, da v 20 dneh sproži postopke za likvidacijo oziroma stečaj Elana. V Bruslju očitno menijo, da je to edini način, da bo begunjski proizvajalec smuči vrnil deset milijonov evrov nedovoljene državne pomoči, ki bi jih morala Slovenija po odločitvi Evropske komisije od Elana izterjati že v začetku preteklega leta.

Elan že leta 1958 na robu propada Elan, nekdaj ponos slovenskega gospodarstva in Slovencev, se je rodil leta 1944, v predzadnjem letu druge svetovne vojne, ko so partizani ustanovili smučarsko delavnico v Cerknem. Ta se je leta 1945 oblikovala kot zadruga za izdelavo športne opreme.

Podjetje iz Begunj na Gorenjskem, ki je izdelovalo raznorazno športno opremo, pa tudi jahte in športna jadralna letala, je stalno raslo. V petdesetih letih, pred smučarsko evforijo na južni strani Karavank, se je Elan usmeril v izdelavo loparjev za badminton. Toda ko se je na Daljnem vzhodu pojavila konkurenca, je podjetje zabredlo v težave, ki bi Elan skoraj pahnile čez rob. Tako je bila leta 1958 uvedena prisilna poravnava.

Kot strela z jasnega: Elanu blokirajo račun Po ponovnem vzponu so postali svetovno znani po svojih smučeh za alpsko in nordijsko smučanje. Njihov sloves je po svetu ponesel slavni švedski smučar Ingemar Stenmark, na njihovih smučeh je zmagoval tudi naš Bojan Križaj.

Toda bleščeči smučarski uspehi so bili le lepo pročelje, za katerim so se skrivali trhli temelji, negospodarno poslovanje in sporni posli vodstva. Leta 1990, ko je imel Elan kar desetodstotni delež smučarskega trga in je zaposloval 1.300 ljudi, je kot strela z jasnega udarila novica, da so begunjskemu podjetju blokirali račun in da bo šlo v stečaj. Leta 1991 je nastal pravni naslednik, ki je obdržal ime Elan. Slovenski ponos v hrvaških rokah Propad nekdaj slovenskega ponosa pa je bil za številne še bolj ponižujoč, ko je Elan leta 1992 kupil konzorcij hrvaških upnikov Komel. Ker konzorcij ni poravnal kupnine, je 77-odstotna lastnica Elana postala Privredna banka Zagreb. Ta je, ko je Elan spet zabredel v težave, svoj delež marca 2000 prodala Slovenski razvojni družbi.

Od takrat naprej država neuspešno išče kupca. Za nakup sta se leta 2007 zanimala Head in menda tudi Rossignol. Leta 2011 je begunjsko podjetje zamikalo britanski investicijski sklad Argus, vendar tudi iz te moke ni bilo kruha. Pred meseci se je veliko govorilo o ameriškem skladu WAB Capital.

Snubci – pravi in lažni – se gnetejo, a Elana ne vzamejo Elan pa je bil na prodaj že prej, a so bili kupci neresni. Tako se je leta 1994 vsa Slovenija smejala, ko se je oglasil samooklicani ameriški poslovnež (po rodu makedonski Albanec) Frank Kadria in obljubljal, da bo kupil Elan in ga spet spravil na zeleno vejo. Na koncu se je izkazalo, da z obljubljenimi milijoni ne bo nič. O rešitelju Kadrii nismo več slišali.

Kar je uspelo ameriško-albanskemu samooklicanemu uspešnežu, pa je pred meseci uspelo tudi Fincu Jariju Robertu Koivuli, ki je obljubljal, da bo ponudil toliko kot WAB Capital. Fincu so v Elanu na lepe oči celo omogočili vpogled v notranje informacije. Na koncu se je izkazalo, da je goljuf.

Kdo je Elanu zvrtal luknjo? Goljufivi kupci niso edine afere begunjskega podjetja. Po stečaju leta 1990 je prišlo na dan, da ima Elan sto milijonov nemških mark veliko finančno luknjo. Na zatožni klopi sta se znašla takratni direktor Elana Uroš Aljančič in njegov finančnik Pavel Koder, ki sta bila osumljena poslovne goljufije in ponarejanja listin.

Oba sta bila nepravnomočno obsojena, a je sodnik Anton Šubic, kot sam pravi, pozabil napisati sodbo. Ko se je čez osem mesecev nanjo spomnil, pa je že veljal nov kazenski zakonik. Aljančič je sicer trdil, da je podjetje propadlo, ker so nepremišljeno vlagali, se zadolževali in si nakopali neznosne obresti. V času hude inflacije v obdobju agonije jugoslovanskega gospodarstva naj bi postali črni finančni posrednik.

Boj za milijonske nagrade V začetku tega stoletja je Elan spet polnil časopise z aferami. Poslovodska ekipa na čelu z Urošem Koržetom je namreč zaradi sanacije in uspešnega poslovanja zahtevala izplačilo večmilijonskih nagrad. Lastniki jih niso želeli izplačati in spor se je preselil na sodišče, kjer je krajši konec lani potegnil Korže.

Nova uprava je sicer Koržetovi upravi očitala ponarejanje poslovnih rezultatov. V obsežni reviziji poslovanja Elana med letoma 2000 in 2003 je tudi računsko sodišče ugotovilo vrsto nepravilnosti, prestrukturiranje skupine Elan pa naj bi bilo izvedeno negospodarno.

Kriminalisti trkajo na Elanova vrata Tudi kriminalisti so potrkali na Elanova vrata v letih 2009 in 2011. Leta 2009 so podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma poskusa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti z namenom pridobitve velike premoženjske koristi za državljana Hrvaške. A je sodišče pozneje ugotovilo, da takratni prokurist Jože Kralj ni prekoračil pooblastil.

Kriminalisti NPU pa so leta 2011 v preiskavi suma gospodarskega kriminala v Elanu opravili 12 hišnih preiskav in začasno pridržali tri osebe. Med njimi je bil tudi takratni predsednik uprave Elana Robert Ferko, ki je vse očitke o zlorabi položaja zanikal. Sumi nepravilnosti so se nanašali na izplačevanje nagrade in prodajo nepremičnin ter premičnin. Elan naj bi bil oškodovan za več kot 300 tisoč evrov.

Stečajni upravitelj zahteva več kot 200 tisoč evrov nagrade Slovensko javnost pa je razburil tudi Elanov stečajni upravitelj Andrej Marinc, ki je po opravljenem delu (stečaj se je končal leta 2010 po 20 letih) zahteval 234 tisoč evrov nagrade. Na koncu mu je sodišče po pritožbi sindikatov prisodilo 26 tisoč evrov. Marinc je bil stečajni upravitelj od leta 2005, prej so to bili še Igor Triller, Franci Perčič in Brane Gorše.

Spor z Evropsko komisijo pa je nastal leta 2008, ko je država Elanu iz naslova dokapitalizacije dala deset milijonov evrov. Leta 2011 je komisija odločila, da mora Elan teh deset milijonov vrniti, ker gre za nedovoljeno državno pomoč.