Vpliv Atlantskega oceana bi lahko pojasnil upočasnitev segrevanja ozračja v zadnjih nekaj več kot 15 letih, a tudi, zakaj je bilo ogrevanje v zadnjih treh desetletjih 20. stoletja okrepljeno.
Trend dviganja povprečne letne temperature se je na začetku tega stoletja zelo upočasnil. Velika uganka za znanstvenike je, zakaj se segrevanje ozračja upočasnjuje prav v času, ko se količine izpustov toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida, gibljejo blizu zgodovinskih vrhuncev. Mogoč razlog za ta pojav je, da Atlantski ocean zadržuje ogromne količine toplote, ki bi se v zadnjem poldrugem desetletju sicer sprostile v ozračje, nakazuje raziskava raziskovalcev univerze ameriške zvezne države Washington, katere rezultate so objavili v priznani znanstveni reviji Science.
Atlantik upočasnjuje segrevanje ozračja
Klimatologi, ki zagovarjajo obstoj globalnega segrevanja predvsem zaradi človeških izpustov toplogrednih plinov, iščejo odgovor na močno upočasnitev rasti povprečne temperature z različnimi teorijami – skoraj 40 jih je. Nekateri menijo, da so vzrok za omenjeno upočasnitev sončne pege, drugi omenjajo onesnaževanje zraka, pri čemer naj bi imela pomembno vlogo dejavnost vulkanov. Toda obe omenjeni teoriji nista skladni z daljšim obdobjem upočasnjene rasti segrevanja ozračja, opozarjajo v znanstvenih krogih.
Profesor uporabne matematike in klimatolog Ka-Kit Tung meni, da se je večina od mnogo teorij, ki so do zdaj poskusile pojasniti upočasnjeno segrevanje, usmerjala le na simptome na površini Zemlje, medtem ko je njegova raziskovalna skupina prepričana, da so pravi vzroki za te pojave v oceanih. Opozarja še, da se je na začetku tega stoletja počasen tok v Atlantskem oceanu postopoma začel pospeševati, zaradi česar se je toplota iz vrhnjih plasti razširila v nižje plasti, celo do kilometra in pol globine. Tung dodaja, da njegove meritve nasprotujejo dozdajšnjemu prepričanju, da je Tihi ocean glavni skladiščnik toplote, ki bi sicer ogrevala ozračje.
Atlantik pospešuje segrevanje ozračja
Ta trend skladiščenja toplote na približno poldrugem kilometru globine je po mnenju znanstvenikov cikličen, kar pomeni, da bi okrog leta 2030 velike količine toplote lahko začele prehajati v atmosfero. Če to drži, so tudi v zadnjih treh desetletjih prejšnjega stoletja iz oceanov v ozračje prehajale velike količine toplote, česar pa pri dozdajšnjih razlagah o teoriji globalnega segrevanja nismo preveč jasno slišali, opozarja Tung. Meni, da je prav toplota iz oceana prispevala kar do polovico vse toplote, ki je vplivala na globalno segrevanje v tem obdobju. S tem se strinja tudi klimatologinja in profesorica na ameriški univerzi Georgia Institute of Technology, ki vzdržuje klimatološki blog Climate Etc.
Kaj sploh opazujemo in merimo?
Toplotne lastnosti ocena odpirajo še eno izjemno pomembno vprašanje: ali so opazovanja sprememb temperature ozračja sploh primerna za kakršnekoli sklepe o spremembah podnebja? Oceani so namreč izjemno velika toplotna skladišča, njihova toplotna kapaciteta (količina toplote, potrebna za segrevanje enega kilograma za eno stopinjo Celzija) je več kot tisočkrat večja od toplotne kapacitete zraka, pri čemer ta narašča s slanostjo vode. Z drugimi besedami, toplotni (ne temperaturni!) pojavi v ozračju so le približno četrta decimalka tistega, kar se dogaja v oceanih (ne smemo sicer spregledati, da najgloblje plasti oceana nimajo enakega toplotnega učinka kot vrhnje).
Ob razmišljanju, da bo morda odgovore za ozračje res treba poiskati predvsem v oceanih, se ponovno poraja temeljno vprašanje: ali smo res prepričani, da znamo prepoznati in ovrednotiti vse dejavnike, tako naravne kot človeške, ki vplivajo na podnebje, ali se zagovorniki te ali one teorije zaradi nekih drugih, predvsem političnih in gospodarskih razlogov, oklepajo vsake mogoče razlage za bran tistega prepričanja, katerega namen je zgolj upravičevanje njihovega obstoja in odločitev?
1
