30 let po Černobilu: kaj se lahko zgodi, ko si človek podjarmi atome, ti pa se uprejo

POUDARKI:

- 26. aprila 1986 je v ukrajinski jedrski elektrarni Černobil eksplodiralo v zgradbi z reaktorjem.

- Sovjetska zveza je nesrečo najprej skrivala, nato pa zaradi nevarnosti onesnaženja z radioaktivnimi delci o njej le obvestila svetovno javnost.

- Bližnje mesto Pripjat so evakuirali, tam še danes ne živi nihče. Okrog elektrarne so vzpostavili območje s premerom 30 kilometrov, v katerem je prepovedano gibanje.

- Radioaktivni oblak iz Černobila se je razširil praktično nad celotno Evropo. Najhuje so jo skupili v Belorusiji, Ukrajini in Rusiji. Prizaneseno je bilo le Iberskemu polotoku. Na območju Slovenije večje nevarnosti za zdravje prebivalcev ni bilo.

- Zaradi akutnih posledic nesreče je umrlo 31 ljudi, za rakom jih je zbolelo več tisoč.

- Z nesrečo v Černobilu se lahko po resnosti primerja le še dogodek iz leta 2011 na Japonskem v Fukušimi.

Na hitro o usodni noči v elektrarni

V noči na 26. april 1986 so se v jedrski elektrarni Černobil lotili testov hladilnih komponent jedrskega reaktorja številka štiri in generatorjev pare, ki v jedrskih elektrarnah poganja električne turbine.

Reaktorji v Černobilu so bili tipa RBMK ali kanalni reaktorji velike moči. Tak reaktor vsebuje več jedrskega goriva kot drugi (PWR ali BWR, kliknite povezavo spodaj za več informacij o delovanju jedrskih reaktorjev), namesto vode pa se kot moderator verižne reakcije uporablja grafit. Moderator je snov, s katero se nadzoruje potek verižne reakcije.

Kako v jedrski elektrarni nastaja elektrika?

Reaktorje RBMK so z nekaj izjemami gradili skoraj izključno v Sovjetski zvezi. Danes jih v Rusiji deluje še približno ducat, kmalu jih bodo ugasnili. Prednost reaktorjev RBMK je bila poceni elektrika, z njimi pa je bilo mogoče pridobivati tudi plutonij, surovino za izdelavo jedrskega orožja. Glavna pomanjkljivost RBMK je bilo nestabilno delovanje reaktorja pri nižji moči.

Med testom reaktorja štiri v Černobilu, ki se je začel ob 1.23 zjutraj, je moč reaktorja nenadoma skokovito narasla. Sprožil se je sistem za zaustavitev reaktorja.

V reaktor so bile vstavljene kontrolne palice iz elementa bora, ki lahko z vsrkavanjem nevtronov omeji verižno reakcijo. A ker so upravljalci reaktorja predhodno onemogočili del sistema, ki nadzoruje kontrolne palice, so bile vstavljene prepozno. Za nameček je bil del kontrolnih palic, ki je bil v reaktor vstavljen najprej, prevlečen z grafitom, ki verižno reakcijo v reaktorju RBMK omogoča, namesto da bi jo preprečeval.

Naloga kontrolnih palic (na fotografiji) v jedrskem reaktorju je, da absorbirajo proste nevtrone in s tem preprečujejo nadaljnje širjenje verižne reakcije.

Pojavil se je še en sunek moči. Kontrolne palice so popokale in se zagozdile. Jedro reaktorja se je začelo hitro segrevati, voda, ki jedro hladi, se je začela uparjati. Reaktor je dosegel moč 30 tisoč megavatov oziroma desetkratnik običajne, tlak, ki je v reaktorju naraščal zaradi uparjanja hladilne vode, pa kritično vrednost.

Nato je počilo. Dvatisočtonski pokrov reaktorja je odneslo skozi streho elektrarne. Nekaj sekund pozneje je počilo še enkrat, še močneje. Druga eksplozija je v zrak pognala del radioaktivne reaktorske sredice in zelo vročega grafita, ki se je ob stiku z zrakom v trenutku vnel.

Ogenj v zgradbi reaktorja štiri je bil skupaj z vetrom glavni krivec za radioaktivno onesnaženje, ki ga je povzročila nesreča v elektrarni.

Glavnino požara so pogasili do 6. ure zjutraj, v reaktorju pa je tlelo še več kot en teden. Hiter odziv lokalnih in kijevskih gasilcev je bil razlog za to, da Evropa za nesrečo ni izvedela takoj.

Moskva bi nesrečo najraje prikrila, a je bila vendarle prehuda

Černobil se je zgodil v času, ko je svet še vedno ločevala železna zavesa. Sovjetski znanstveniki so ob prihodu na kraj nesreče v Černobilu takoj vedeli, koliko je ura, Moskva pa Evrope ni takoj opozorila na nevarnost širjenja radioaktivnih delcev.

Kje je jedrska elektrarna Černobil:

Da se je zgodilo nekaj hudega, so šele dva dneva po nesreči v Černobilu prvi zaslutili na Švedskem. V eni od njihovih jedrskih elektrarn je namreč začel piskati alarm, ki opozarja na uhajanje radioaktivnega sevanja. Ta elektrarna je od Černobila oddaljena več kot tisoč kilometrov.

Švedi so izsledili izvor radioaktivnih delcev in Sovjetski zvezi postavili ultimat – ali takoj pojasnijo, kaj se je zgodilo, ali pa jih zatožijo mednarodni agenciji za jedrsko energijo IAEA.  

Sovjetski mediji so 28. aprila javnost pri večernih poročilih obvestili o nesreči v Černobilu. Eden prvih zahodnih medijev, ki je poročal o radioaktivnem dogajanju onkraj železne zavese, je bila ameriška televizijska postaja ABC News.

V Sloveniji smo za incident v Černobilu izvedeli tri dni pozneje, o nesreči so naprej poročali na Radiu Ljubljana. Radioaktivno onesnaženje je takrat že zajelo velik del vzhodne in severne Evrope.

Ekološki begunci

Ker je Sovjetska zveza nesrečo skrivala pred svetovno javnostjo, je v veliki tajnosti izpeljala popolno evakuacijo mesta Pripjat, ki je od jedrske elektrarne oddaljeno le tri kilometre. 27. aprila dopoldan, šele en dan po eksplozijah v elektrarni, so 50 tisoč prebivalcem mesta naročili, naj vzamejo le najnujnejše, saj se bodo hitro vrnili domov.

To se zaradi kontaminacije mesta z radioaktivnimi delci ni zgodilo, Pripjat je še danes prazen.

Skupno so iz okolice elektrarne izselili več kot sto tisoč ljudi. Večina je nova domovanja našla v ruralnih območjih na severu Ukrajine in v sosednji Belorusiji, nekaj deset tisoč so jih sovjetske oblasti strpale v hitro zgrajena blokovska naselja v Kijevu. Mnogo jih nikoli ni več našlo dela, upokojili so se predčasno.

Območje okrog jedrske elektrarne s premerom 30 kilometrov je sovjetska vlada medtem zaprla in zastražila z vojsko. Oprijel se ga je ime Černobilsko območje, tudi Območje izključenosti.

Gibanje po območju je še danes prepovedano, če oseba za to nima dovoljenja oziroma ni v spremstvu vodiča. Pripjat in območje Černobila so ukrajinske oblasti pozneje odprle turistom, mesto duhov vsako leto obišče več kot deset tisoč ljudi.

Preberite več Pripjatu, mestu duhov, in Černobilskem območju

Černobilsko mravljišče

Černobilska jedrska elektrarna se je v tednih po nesreči spremenila v mravljišče delavcev, ki so tja prišli odpravljat nastalo škodo in preprečevat nadaljnje onesnaženje z radioaktivnimi delci. Oprijelo se jih je ime likvidatorji, v Černobilsko območje se jih je zgrnilo več kot 500 tisoč.

Nevarnost dela na pogorišču zgradbe je bila po mnenju mnogih človekoljubnih organizacij nekaj, s čimer sovjetske oblasti zaradi skrbi, da se bodo uprli, delavcev ni seznanila. Akutna zastrupitev zaradi radioaktivnega sevanja je

Takoj se je začela tudi gradnja sarkofaga iz betona in jekla, ki je prekril uničeno stavbo jedrskega reaktorja štiri. Njegovo poslanstvo je bila zajezitev radioaktivnega sevanja in delcev, ki so še vedno uhajali iz reaktorja.

Gradnja černobilskega sarkofaga (na sredi) se je začela junija 1986, dokončan je bil že novembra istega leta. Hitenje je bilo nujno potrebno, a je objektu na dolgi rok škodilo, saj je bila gradnja površna.

Čez reaktorsko zgradbo in obstoječi sarkofag bodo predvidoma konec leta 2017 poveznili več kot sto metrov visoko novo zaščitno kupolo (na fotografiji desno). Na ustrezno mesto jo bodo zapeljali po tirih, s čimer bo postala največja premična konstrukcija na svetu.

Radioaktivni delci so dosegli tudi območje današnje Slovenije

Iz Černobila se je ob nesreči 26. aprila 1986 zaradi eksplozije in posledičnega požara v zgradbi reaktorja dvignil velikanski oblak radioaktivnih delcev. Veter jih je nato začel raznašati po praktično celotni Evropi.

Čeprav je pok v elektrarni v zrak pognal tudi jedrsko gorivo (uran), so bili precej bolj nevarni stranski proizvodi verižne reakcije v jedrskem reaktorju. Uran pri verižnih reakcijah namreč razpada na druge radioaktivne snovi – v oblaku dima iz Černobila so bili med drugim za zdravje nevarni izotopi jod-131, cezij-137, stroncij-90.  

Preverite, kako daleč je neslo radioaktivne delce iz Černobila:

Daleč največ radioaktivnega je bila v mesecih po nesreči v Černobilu deležna Belorusija. Močno onesnaženih je bilo več kot dvajset odstotkov površine države. Skupili sta jo tudi Ukrajina in Rusija, najbolje so jo odnesli v Španiji in na Portugalskem.

Zaradi radioaktivnega oblaka je bilo v državah nekdanje Sovjetske zveze prizadetih vsaj pet milijonov ljudi. Najbolj se je življenje na glavo obrnilo kmetom, ki jim je jedrska ujma vzela pridelek in zastrupila zemljo.

Blago radioaktivno onesnaženje je po oceni IAEA zajelo približno 300 kvadratnih kilometrov območja današnje Slovenije.

Širjenje radioaktivnih delcev iz Černobila ni neposredno ogrožalo zdravja Slovencev. Sprejetih je bilo sicer nekaj zaščitnih ukrepov za preprečevanje morebitnih poznejših zdravstvenih posledic radioaktivnega onesnaženja zraka, kot so rak in morebitne deformacije pri potomcih. Med zaščitnimi ukrepi so bili tisto leto prepoved uživanja sveže zelenjave, prepoved uporabe deževnice, prepoved lova (parkljaste) divjadi. Vsakega popotnika, ki je na območje Slovenije vstopil po bivanju v Sovjetski zvezi, so podrobno pregledali.

Uničevalno moč atoma je po nesreči v Černobilu izkusila tudi narava. Več kot štirje kvadratni kilometri borovega gozdu v bližini mesta Pripjat so se v tednih po nesreči obarvali rdeče in odmrli. Tako imenovani Rdeči gozd je še danes eno najbolj radioaktivno onesnaženih mest na svetu.

Koliko smrti je mogoče pripisati Černobilu?

Poročilo, ki ga je leta 2005 pod okriljem mednarodne agencije za jedrsko energijo IAEA pripravil novoustanovljeni Černobilski forum, ocenjuje, da je nesreča v jedrski elektrarni pri otrocih in mladostnikih neposredno povzročila vsaj štiri tisoč primerov raka ščitnice in najmanj devet smrti. Rak ščitnice je, če ga začnemo zdraviti dovolj zgodaj, visoko ozdravljiv.

Koliko bolezni se bo na območju, ki je bilo ob černobilski nesreči najbolj izpostavljeno radioaktivni kontaminaciji, še pojavilo, je nemogoče predvideti.

V svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) so leta 2006 ocenili, da bo Černobil v regiji povzročil vsaj še devet tisoč dodatnih smrti zaradi rakavih obolenj.

Elektrarna je bila v omrežje priklopljena vse do leta 2000

Morda se sliši neverjetno, a jedrska elektrarna Černobil po katastrofalni eksploziji v reaktorju štiri ni prenehala proizvajati elektrike. Reaktor dve je deloval do leta 1991, ko je njegovo turbino zajel požar in jo uničil. Reaktor ena so po dogovoru ukrajinskih oblasti z agencijo IAEA o prenehanju aktivnosti v Černobilu ugasnili leta 1996, reaktor tri pa je šele decembra 2000 s pritiskom na gumb lastnoročno izklopil takratni predsednik Ukrajine Leonid Kučma.

V Ukrajini danes deluje več kot ducat reaktorjev, ki so bili zgrajeni še v obdobju Sovjetske zveze. Več organizacij, med drugim tudi slovensko društvo za sonaraven razvoj Focus, opozarja, da so zastareli in da ne izpolnjujejo vseh varnostnih zahtev.

Jedrska energija danes v Ukrajini, po svetu in v Sloveniji:

Kaj se je energetika naučila od Černobila

Ena glavnih posledic je bila sprememba jedrskega goriva v reaktorjih tipa RBMK, zaradi česar so postali stabilnejši tudi pri nižji moči delovanja. Večjih sprememb dela in varnostnih postopkov v jedrskih elektrarnah vendarle ni bilo, saj je industrija veliko zaušnico prejela že leta 1979, ko so se v ZDA za las izognili veliki nesreči v jedrski elektrarni na otoku Treh milj. Po tem incidentu je začelo veljati precej novih pravil na področju dela v jedrskih elektrarnah, ki so obveljale tudi po nesreči v Černobilu.

Sprememba delovanja jedrskih reaktorjev tipa RBMK je tako ali tako zadevala samo elektrarne v Sovjetski zvezi, saj so drugod po večini uporabljali varnejše tlačnovodne in vrelovodne reaktorje. Danes na svetu deluje le še 11 takšnih reaktorjev. 

Se je po Černobilu pripetila še kakšna nesreča?

Edini večji incident po Černobilu se je zgodil na Japonskem, ko je popotresni cunami 11. marca 2011 zalil elektrarno v Fukušimi in poškodoval kritične komponente. Ker so odpovedali hladilni sistemi, so se jedrske sredice v reaktorjih ena, dve in tri začele taliti. Posledica tega so bili izpusti radioaktivnih delcev v Tihi ocean.

Nesreča v Fukušimi je poleg černobilske edina, ki na lestvici resnosti tovrstnih dogodkov (INES) dosega najvišjo, sedmo stopnjo. Incident na otoku Treh milj v ZDA leta 1979 je označen kot dogodek pete stopnje.