Torek, 19. 4. 2016, 20.25
7 let, 1 mesec
30 let po Černobilu: Dobrodošli v ukrajinsko mesto duhov (fotozgodba)
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,13
1
Sovjetske oblasti so po katastrofalni nesreči v jedrski elektrarni Černobil aprila 1986 v dveh dneh evakuirale skoraj 50 tisoč prebivalcev bližnjega mesta Pripjat, ki je prazno ostalo do danes.
Ko je 26. aprila 1986 sredi noči dvakrat močno počilo v reaktorskem bloku številka štiri v jedrski elektrarni Černobil, je bližnje mesto Pripjat spalo. Prebivalci - bilo jih je skoraj 50 tisoč, večinoma je šlo za industrijske delavce ter uslužbence jedrske elektrarne in njihove družine - so zjutraj tako kot vsak dan odšli po opravkih.
Čeprav so ponoči slišali dva glasna poka in gasilske sirene, meščani niso vedeli, kaj se je zgodilo. Ker je bil požar v elektrarni pogašen zelo zgodaj zjutraj, incidenta ni več izdajal niti dim.
Tisti dan je zaradi meščanom takrat še neznanega razloga zbolelo precej ljudi. Napadli so jih močan kašelj, slabost, bruhanje. Precej jih je opazilo, da ima zrak nenavadno kovinski okus.
Naslednji dan, 27. aprila 1986, ob 11. uri so v Pripjat začeli prihajati avtobusi. Bilo jih je ogromno in takrat se je mnogim posvetilo, da je nekaj zelo narobe. Potrditev so dobili, ko so se iz zvočnikov na javnih mestih skupaj s pojasnilom o dogodku začela razlegati navodila za evakuacijo.
Evakuacija se je začela ob 14. uri, do 15. ure je bilo mesto Pripjat prazno. Prebivalcem so oblasti naročile, naj s sabo vzamejo le najnujnejše stvari, saj bodo odsotni največ tri dni. A onesnaženje z radioaktivnimi delci je bilo prehudo, zato se nikoli niso vrnili domov. Večina se jih je naselila v okoliških vaseh, tudi čez severno mejo v Belorusiji.
Od enega najhitreje rastočih sovjetskih mest do muzeja na prostem
Pripjat je v naslednjih desetletjih postal opomin na nevarnosti človeškega igranja z atomi in muzej sovjetske arhitekture. Mesto duhov, praktično nedotaknjeno že trideset let, z vodniki vsako leto obišče več kot deset tisoč turistov.
Regija, v kateri leži mesto Pripjat, je danes znana tudi kot Černobilska cona ali cona izključenosti. Gre za približno za desetino Slovenije veliko območje, ki ga varuje vojska. Civilistom se je po coni prepovedano gibati brez spremstva pooblaščene osebe, saj je območje ponekod še vedno zelo kontaminirano z radioaktivnimi delci.
Černobilska cona:
Obiskovalcem mesta Pripjat vodniki vselej svetujejo, naj hodijo po asfaltu in betoniranih površinah, ne po travi. Zelenje namreč seva od stokrat do tisočkrat bolj.
Na to opozarjajo tudi brezštevilni znaki s prepoznavnim simbolom za ionizirajoče sevanje. Ionizirajoče pomeni, da delci nosijo dovolj energije, da lahko vplivajo na položaj drugih atomov in molekul.
Simbol sodobnega Pripjata je zarjavel zabaviščni park, ki so ga slovesno nameravati odpreti 1. maja 1986, nekaj dni po katastrofi v jedrski elektrarni.
V Pripjatu je mogoče vstopiti v večino zgradb, a med ogledi mesta vodniki pogosto odsvetujejo, da jih turisti izberejo sami. Poslopja so namreč dotrajana, saj jih nihče ni vzdrževal že tri desetletja. Precej bolj verjetno je, da v Pripjatu umrete zaradi padca opeke na glavo kot pa zaradi radioaktivnega sevanja.
Prostori v notranjosti zgradb v mestu Pripjat so kot prepereli časovni stroji. Ker so ljudje odšli v naglici, so za sabo pustili vse svoje imetje. Tole je bil včasih vrtec.
Ogromno zapuščenih prostorov v Pripjatu je sicer videti, kot da bi v njih pustošil vihar. Zasluga za to gre tolpam roparjev, ki so v letih po dogodku v Černobilu mimo vseh prepovedi in omejitev gibanja po coni izključenosti iz stanovanj in poslovnih prostorov pobrali vse, kar ni bilo pribito.
Pripjat je tudi dober pokazatelj tega, kaj se zgodi z urbano krajino, ki jo človek zapusti. Kar ji pripada, je narava nazaj vzela v manj kot treh desetletjih. Večino betona in asfaltiranih površin v Pripjatu sta namreč zamenjala nizka podrast in gozd.
Čeprav v Pripjatu že dolgo ne živi nihče več, to ne pomeni, da nima prebivalcev. Ko so sovjetske oblasti 27. aprila 1986 evakuirale ljudi, je za njimi ostalo ogromno psov in mačk. Danes se po Pripjatu potikajo številni njihovi potomci.
Živali so tudi eden od razlogov, da oblasti državljanom in tujcem prepovedujejo prosto gibanje po Černobilski coni. Območje je namreč postalo zavetišče ne le za manjše štirinožce, temveč tudi večje zveri (volkovi in risi, na primer) in celo bizone (na fotografiji).
Na območje se je po tem, ko so ga zapustili ljudje, okrog leta 2014 vrnil celo rjavi medved, ki ga v regiji prej niso opazili več kot sto let.
Volkovi v černobilski coni:
Pripjat nekoč in Pripjat danes:
V bližini mesta Pripjat je pokopališče vozil. Gre za z radioaktivnim sevanjem onesnažene tovornjake, helikopterje in džipe, ki so jih uporabljali pri odpravljanju posledic nesreče v jedrski elektrarni Černobil.
Kdaj bo raven radioaktivnega sevanja v Pripjatu padla dovolj, da bo v mestu spet mogoče živeti pretežno brez skrbi? Okrog leta 2300, navajajo ukrajinske oblasti.
1