Kje so slovenski evroskeptiki?

Minuli teden so se kandidati za evropske poslance pomladnih strank pogovarjali z dijaki Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška. Med drugim je razprava tekla tudi o evroskepticizmu. Lojze Peterle, nosilec liste SLS in NSi, je dijakom dejal, da pri nas ni evroskepticizma, temveč evrofobija. Toda zdi se, da v resnici ni ne enega ne drugega.

Evroskepticizem je pred letošnjimi evropskimi volitvami zelo popularna tema. Javnomnenjske ankete celo napovedujejo, da bo od 751 poslancev novega sklica Evropskega parlamenta okoli 25 odstotkov evroskeptikov, tako iz desnih kot levih političnih opcij.

Kritika Evropske unije je vrhunec tem, o katerih razpravljajo kandidati za evroposlance v vsej Evropski skupnosti. V nekaterih državah, recimo v Veliki Britaniji, odkrito razpravljajo o referendumu o izstopu iz skupnosti. Pri drugih, na Nizozemskem, so glavna tema priseljenci, ki jih EU ne more nadzorovati in jo je zato treba ukiniti. Zmes krize, varčevanja in nezaposlenosti, oplemenitena z nacionalizmom, protiimigracijo in celo islamofobijo, je pravi recept za nasprotovanje Evropski skupnosti, a vse močnejši je tudi glas kritikov neoliberalizma na sploh. Tako so tudi levičarske stranke pristavile svoj lonček k izviru evroskepticizma.

Zaupanje Evropejcev EU drastično pada Temu, da Evropejci EU ne zaupajo več, pritrjujejo tudi raziskave Eurobarometra. Na Poljskem denimo o Evropski skupnosti dvomi 42 odstotkov državljanov, kar je z 18 odstotki iz leta 2007 neverjeten preskok. Najbolj pa je dvom o Evropski skupnosti pretresel Špance: kar 72 odstotkov jih meni, da ne zaupajo evropskih institucijam. Skupno 60 odstotkov Evropejcev ne zaupa več EU, večina vprašanih v 20 od 28 držav članic pa je prepričana, da gre Evropa v napačno smer.

Pri nas pa smo glede evroskepticizma malce sramežljivi. Od plebiscitarne 90-odstotne podpore Evropski skupnosti je do lanskega leta zaupanje v Evropo padlo na okoli 20 odstotkov. Kljub temu slovenski politiki ne jahajo na valovih popularnega evroskepticizma.

Evroskeptiki ali evrofobi? Če lahko verjamemo Wikipediji, v Sloveniji res ni evroskeptične stranke. Pod geslom evroskepticizem nas namreč ne naštejejo med državami s strankami, ki dvomijo o Evropski skupnosti. Torej smo bodisi ponovno zunaj trenda, v nekem svojem političnem svetu, bodisi imamo res le enega evroskeptika in enega evrofoba, ki trdi, da to ni.

Najprej pa bi bilo verjetno treba razčistiti pojma, kaj je evroskeptik in kaj evrofob. Oba izraza sta medijski skovanki in pogosto razlikovanje med enim in drugim ni dorečeno.

Španski politolog Cesáreo Aguilera je že pred leti, ko evroskeptiki še niso bili del vsakdanjega medijskega pisanja, razmejil oba termina. Po njegovem mnenju evroskeptiki sprejemajo Evropsko skupnost kot gospodarsko povezovanje med državami, načeloma sprejemajo tudi politično povezovanje, a le če je to omejeno na povezovanje v dobro skupnemu trgu. Evrofob pa je načeloma proti kakršnikoli obliki povezovanja in se celo zavzema za razpustitev Unije.

Podobno razdelitev zagovarja tudi hrvaški sociolog Anđelko Milardović, avtor knjig o evroskeptikih, ki meni, da evroskepsa ni nič drugega kot razprava o Evropi in da Evropska skupnost pravzaprav ne obstaja brez evroskeptikov. Za evrofobijo pa meni, da je to iracionalni strah, ki tako kot vse fobije spada v polje psihiatrije.

Tudi zato v medijih redko nekoga označijo za evrofoba. Oznaka je pač groba. Raje so v modi evfemizmi, kot sta mehki in trdi evroskepticizem, pri čemer je zadnji v resnici evrofobija, se pravi zavračanje povezovanja Evropske skupnosti in v prvi plan ponovno postavljanje nacionalne države. Evrofob je v politično korektnem besedišču skorajda psovka.

Evroskeptik, ki je raje realist Slovenci smo pri obeh izrazih sramežljivi. Edini, ki je jasno in glasno povedal, da je evroskeptik, je Jože Mencinger. Še posebej je moral poudarjati, da nikakor ni evrofob. A ko ga je Pozitivna Slovenija izbrala za vodjo liste, je bil deležen kar nekaj kritik, češ kako lahko zaprisežen evroskeptik kandidira za evropskega poslanca. V stranki so se takoj potrudili, da so prek socialnih omrežij razširili nove razlage terminov evroskeptik. "Dr. J. Mencinger ni slepi zagovornik vseh bruseljskih odločitev, je kritik načina delovanja, ne pa EU kot take. Evrorealist, ne evroskeptik," so tvitnli na svoji strani. Pravzaprav je res nenavadno, da se vsi preostali kandidati ogibajo termina evroskeptik, pa čeprav razumljenega v kontekstu zgolj kritike delovanja evropskih institucij. Za Mencingarja oznaka evroskeptik ni nič nenavadnega ali slabšalnega. "Evroskeptik sem, če to pomeni, da nisi vedno zadovoljen z rešitvami, ki jih ponuja Evropska komisija, in imaš dvome o nekaterih njenih ukrepih. Pomisleke sem imel tudi pri delovanju stare jugoslovanske vlade ter pri slovenski vladi, ne vidim razloga, zakaj ne bi imel pomislekov tudi pri tem, kar počne Evropska komisija," je dejal v intervjuju na uradni strankarski stani.

Meni celo, da je evroskepticizem rešitev za Evropsko unijo, ker "če bomo vsi nenehno ploskali vsemu, kar počne Evropska komisija, se bo vse nekoč zrušilo. Zato se mi zdi, da bo v naslednjem parlamentu več evroskepse".

Skeptiki, ki bi bili konstruktivni Pri vseh preostalih kandidatih velja, da absolutno podpirajo Evropsko skupnost kot institucijo in povezavo Slovenije z Unijo. Nekateri bi sicer malce spremenili delovanje institucij, nihče med njimi pa si ne upa izreči, da je evroskeptik.

Celo v Združeni levici, ki bi morala biti po svoji levičarski ideološki usmeritvi in podstati kritike obstoječega sistema a priori evroskeptična, se te oznake otepajo. Čeprav imajo celo v prvem stavku svojega programa zapisano ostro kritiko Evropske unije: "Evropsko povezovanje, ki ga je spremljala navdušena pripoved o Evropi, združeni pod praporom miru, sodelovanja in družbenega napredka, je danes le še prisilni jopič za delovne ljudi v državah članicah Evropske unije."

Sicer priznavajo, da so evrokritični, a so evrokonstruktivni. A kljub temu podpirajo evropsko levico in njenega kandidata za predsednika evropske komisije Aleksisa Ciprasa, vodjo grške stranke Siriza, ki velja za najbolj evroskeptično levičarsko stranko v Evropi.

Tudi evrofob je raje realist Še bolj nenavadno je, da se pri nas evroskepticizem ne pojavlja na desnici, kjer bi se moral glede na narodnozavedno usmeritev. Pravzaprav tam z idejami zoper Evropsko unijo kraljujeta le SNS in populistični Zmago Jelinčič, ki je do zdaj edini, ki je v predvolilnih razpravah sploh izrekel možnost izstopa iz EU. "Mislim, da bi bilo o tem vredno razmisliti, predvsem pa bi lahko z izstopom iz EU smiselno in pametno zagrozili gospodi v Bruslju in bi na ta način lahko dosegli marsikaj," je dejal za RTV.

A čeprav razlaga o bedi evrobirokracije, o tem, kako nihče v Evropi ne upošteva Slovenije, kako je treba brez dileme zaščititi nacionalni interes, kako smo poskusni zajčki Evrope in podoben arzenal tipičnih evrofobičnih strank, zase trdi, da ni niti evrofob niti evroskeptik, ampak – kdo bi si mislil – evrorealist.

Glede na to, da se vsi slovenski politični akterji evrovolitev s tako vnemo otepajo oznake skeptik, bi morda lahko sklepali, da skepticizem kot dvom o absolutni resničnosti trditev, kot nujna sestavina raziskovanja, kot gibalo razvoja misli in če hočete človeštva, res ni imanenten slovenskemu človeku. Ali pa preprosto še nimamo dovolj demokratične politične kilometrine, da bi vedeli, da dvom in kritika nista prepovedana.