Zaradi Silicijeve doline ob stanovanja

"Google, ne moreš se skriti, vidimo tvojo temno stran", je vztrajno vpila ena od protestnic v nedavnem shodu nezadovoljnih meščanov San Francisca. Veliki uspehi podjetij informacijske tehnologije so dodobra otežili življenje navadnih ljudi, saj so tudi oni žrtev izjemnega povečanja povpraševanja po stanovanjskem prostoru. Celo tisti z najbolj jeklenimi živci so se pod bremenom naraščajočih cen prelevili v protestnike, so med drugim zapisali v avstrijski reviji Profil. Povpraševanje pognalo cene nepremičnin v nebo Nemalo najemnikov stanovanj v San Franciscu in okolici dobiva od najemodajalcev obvestila o prekinitvi najemne pogodbe. Računica nepremičninskih lastnikov je zelo jasna: stanovanja želijo prenoviti in prodati, saj na trgu dosega cena kvadratnega metra stanovanja v središču San Francisca v povprečju okoli deset tisoč ameriških dolarjev (dobrih 7.400 evrov).

Trg je naredil svoje tudi pri najemninah: v zadnjih petih letih so te v središču San Francisca poskočile kar za 80 odstotkov in protestniki, teh je na ulicah v bližini tamkajšnjih središč velikih tehnoloških podjetij skorajda vsak dan več, za to eksplozijo cen naravnost krivijo Silicijevo dolino. Ti protesti so bili do zdaj, z izjemo kakšne razbite šipe ali zalučanih Googlovih očal, večinoma mirni, a ne gre spregledati, da so prizorišča nekaterih protestov bila tudi domovi Googlovih razvijalcev in vodilnih ljudi. Nekateri Googlovi zaposleni celo priznavajo, da se v javnosti ne upajo več obleči majic z oznako svojega delodajalca. Stari najemniki so za najemodajalce ovira do zaslužka Domačini, ki so se v svoje stanovanje v San Franciscu vselili pred letom 1979, so zahvaljujoč mestnemu predpisu zaščiteni pred plenilskimi najemninami, saj se jim te letno lahko usklajujejo le s stopnjo, ki ne pokriva niti stopnje inflacije. Eden od stanovalcev je novinarjem zaupal, da je ob vselitvi leta 1977 za svoje 55-kvadratno stanovanje v mestnem predelu Soma, kar je krajše za South of Market District, plačeval 480 takratnih dolarjev, danes pa zgolj 537 dolarjev. Res zgolj, ker se je v tem času vozovnica za javni prevoz podražila s takratnih 60 centov na poltretji dolar. Pod to nadzorovano najemnino je približno tri četrtine vseh stanovanj v San Franciscu, varovana najemnina pa velja tako za starejše ljudi brez omembe vrednih prihodkov kot tudi za mlade milijonarje.

Toda če se "stari" najemnik izseli iz stanovanja ali umre, najemodajalec lahko novemu najemniku postavi začetno ceno po tržnih vrednostih, kar je velikokrat višje od zaščitene najemnine. Še več, kalifornijska zakonodaja najemodajalcem dopušča spremembo najemniškega stanovanja v lastniško in s tem prekinitev najemnih pogodb. Samo lani se je število odpovedanih najemnih pogodb po tem tako imenovanem Ellisovem zakonu povečalo za 115 odstotkov.

Ulice San Francisca težko prenesejo bistveno povečan promet Staroselci San Francisca vidijo veliko težavo tudi v avtobusih, s katerimi tehnološka podjetja iz Silicijeve doline prevažajo svoje zaposlene iz San Francisca na njihova delovna mesta. Na stotine jih je, pravijo, in jim očitajo, da na mestnih ulicah močno povečujejo zastoje. Zlasti trpi mestni avtobusni promet, saj tudi ti avtobusi podjetij uporabljajo postajališča mestnega avtobusa in neredko tam tudi čakajo, kar še dodatno ovira mestni promet.

Ne nazadnje pa je tudi tu zakon ponudbe in povpraševanja odigral svojo vlogo na škodo staroselcev: stanovanje, ki je v bližini postaje avtobusa za Silicijevo dolino, ima tudi za petino večjo tržno najemnino od primerljivega stanovanja, ki je od najbližje take postaje oddaljeno nekaj sto metrov. Nič ne vidijo, nič ne slišijo, nič ne povedo Tehnološka podjetja nerada govorijo o tej temi in se praviloma ne čutijo odgovorne za spremembe, ki jih posredno povzročajo. Nekatera podjetja sicer uradno zagovarjajo, da poskušajo izpeljati lokalne projekte in podpirati družbeno odgovornost, a videti je, da domačini tega ne vidijo in da v njihovih očeh prevladujejo negativni učinki.

Zaposleni v tehnoloških velikanih Silicijeve doline pa se mikrofonom in kameram brez izjeme izogibajo. Največ jih ne pove niti besede, redki pa povedo le, da niso pooblaščeni za pogovore z novinarji, še poroča avstrijski časnik. Zvestoba je očitno vrednota, ki v korporativni kulturi šteje zelo veliko, zato mladi uslužbenci ne želijo tvegati svojih služb in z njimi povezanih dobrot s tem, da bi se morda zamerili svojem delodajalcu. Če bi le bilo več stanovanj Za nekoga, ki je več desetletij živel v San Franciscu in je zdaj prisiljen iskati nov dom ali zaradi izselitve celo poiskati humanitarno pomoč, so razmišljanja mladih tehnoloških strokovnjakov slaba tolažba. Več upanja jim dajejo obljube oblasti, da bodo prekinitve najemnih pogodb po Ellisovem zakonu poskusili prepovedati ali vsaj podražiti za najemodajalce in jih tako poskusili odvrniti od njihovih namenov.

Toda s tem niso zadovoljni lastniki stanovanj, ki se z najemodajalci strinjajo le v enem: pravi vzrok vseh težav je pomanjkanje stanovanjskega prostora, tudi zaradi zamudnih postopkov in toge zakonodaje, ki ga je mogoče učinkovito odpraviti le z več zgrajenimi stanovanji, med njimi čim več socialnimi. A tudi tu se bo najbrž pokazalo, da najboljša rešitev ni obenem tista, ki se bo najprej uresničila.