Energetika 2.0
Petek, 11. 11. 2022, 22.29
6 mesecev, 3 tedne
Intervju: Roman Bernard, ustanovitelj in solastnik energetskega podjetja Ngen
"Tako kot moramo sami poskrbeti za streho nad svojo glavo, bomo morali poskrbeti tudi za svojo energetsko oskrbo"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
57
"Energetska kriza nas je naučila, da zanesljiva dobava električne energije ni samoumevna," pravi Roman Bernard.
Če želimo še naprej imeti zanesljivo oskrbo z električno energijo ob vsaj približno enakih (nizkih) cenah, kot so bile še pred kratkim, bomo vsi porabniki morali prevzeti bolj dejavno vlogo, opozarja energetski strokovnjak.
Energetska kriza ter galopirajoče cene električne energije in drugih energentov so med trenutno največjimi skrbi ne le za posameznike, temveč tudi za gospodarstva in družbe v celoti.
Zima, ki je pred vrati, in nekatere podirajoče se dobavne poti boleče razkrivajo, da zagotavljanje zadostnih količin energentov v vsakem trenutku, ko jih potrebujemo, ni samoumevno. Kje so rešitve na področju električne energije?
Po 12 letih je takrat 35-letni Bernard zapustil svojo prvo službo v Savskih elektrarnah in je varno zavetje državne službe, kjer se je veliko naučil, zamenjal s skokom v podjetništvo. Sprva kot dopolnilno dejavnost, pozneje pa polno predan, je oral ledino na področju kabelske televizije v Sloveniji in svoje podjetje Astra Telekom, ki je postalo del skupine Gorenjski kabel, dobro prodal skladom, iz katerih je nastal Telemach.
S svojim poslovanjem tudi zunaj Slovenije, kjer mu ob boku tesno stojita njegova žena in hči, se je zavihtel med najuspešnejše slovenske poslovneže.
Danes v enem od svojih podjetij Ngen ponovno orje ledino, tokrat na področju hranilnikov električne energije in pametnih distribucijskih omrežij, za katera je prepričan, da bodo že kmalu nujen pogoj za nadaljnjo zanesljivo dobavo električne energije ob strmo naraščajočem povpraševanju in spreminjajočih se razmerah na trgu.
Kaj nas je naučila zdajšnja energetska kriza?
To, da zanesljiva dobava električne energije ni samoumevna. Elektrika je bila v Sloveniji dolgo časa socialna dobrina, zato so distribucije tam, kjer so. Sredstva so jim pobrali in zato niso imeli razvoja. Zdaj se moramo zavedati, da ne moremo pričakovati od države ali koga drugega, da namesto nas skrbi za zanesljivo oskrbo z elektriko, ampak bomo morali nekaj za to postoriti tudi sami.
Več v naslednjem videu:
Kje ste pri tem vi, kaj je področje vašega dela?
Najpreprosteje povedano – digitalizacija energetike. Lahko bi rekli, da smo ponudnik inteligentnega energetskega upravljanja. V preteklosti smo imeli odjemalci električne energije enega dobavitelja, ta je postavil števce in nam pošiljal račune. Pred 15 leti so se začeli poskusi ustvarjanja konkurence in se je pojavilo več dobaviteljev, a marsikomu ni bilo jasno, kako lahko prek števca enega dobavitelja energijo dobavlja drug dobavitelj. Mi smo v Ngenu to vse preskočili, naši števci in odjemi so postali del neke povezane zgodbe in celotne skupnosti.
Za kakšno povezanost gre, zakaj je ta pomembna?
Govorimo o realnih podatkih v realnem času, kjer bo s prihodom obnovljivih virov brez aktivnega odjema, se pravi, da na strani porabnika in na strani proizvodnje ni te povezave, energetski sistem zelo, zelo težko obstal v taki obliki. Tako smo pravzaprav prišli do hranilka – pred dolgimi leti je bil to pač nek akumulator, ki smo ga bili vajeni povsod, zdaj bo pa v energetiki prevzemal neko pomembno vlogo, katere se zdaj morda niti ne zavedamo, a dejstvo je, da brez takih elementov energetski sistem praktično ne bo obvladljiv.
Ali je torej prihodnost energetskih sistemov v več dislociranih malih sistemih, ki bodo zamenjali zdajšnje konglomeratske energetske sisteme?
Točno to delamo: decentralizacijo in digitalizacijo energetskega sistema. Viri bodo razpršeni, več bo manjših hranilnikov oziroma proizvodnih enot, vsi skupaj bomo povezani v en velik sistem. Gradnja velikih hranilnikov je steber primarnega sistema, na nek način delamo regulacijo tudi na ravni države, predvsem na sekundarni rezervi.
Kaj pa mali porabniki, gospodinjstva?
Ravno to isto smo pripeljali do vsakega gospodinjstva: vsak aktivni uporabnik, ki ima doma hranilnik ali sončno elektrarno, lahko aktivno sodeluje na trgu, ko elektrike zmanjka ali ko so viški, in na ta način dobi svojo stimulirano ceno elektrike.
Kako daleč je ta decentralizacija?
Je že na vidiku oziroma je že tukaj. To pomeni, da dozdajšnji veliki sistemi v veliki meri ne bodo več imeli tako ključne vloge kot danes, prevsem na dnevni in tedenski ravni.
"Dozdajšnji veliki sistemi v veliki meri ne bodo več imeli tako ključne vloge kot danes, predvsem na dnevni in tedenski ravni."
Kaj to pomeni za uporabnike, kaj naj naredijo za čim cenejšo elektriko?
Preprosto povedano, tako kot vsak mora poskrbeti za svojo streho nad glavo, bo moral poskrbeti tudi za svojo električno energijo. Več kot je proizvedemo na lokaciji, kjer jo dejansko uporabljamo, manj jo bo treba kupiti na trgu. Ravno to je naša storitev, energetski menedžment poskrbi za dobavo manjkajoče energije in odkup viška energije, brez tega bo decentralizacije težko izvedljiva.
Zakaj klasični elektrodistributerji ne naredijo tega?
Evropska zakonodaja je opredelila, da je dobava elektrike tržna storitev, kar je izključilo dozdajšnje distributerje in povečalo zanimanje zasebnega kapitala. Pred 30 ali 40 leti je bila dobava električne energije v domeni države, to pa je bilo povezano s politiko, ki je na energetski sistem gledala bistveno drugače kot danes.
Kaj je bila največja težava tega pogleda?
Poddimenzionirano omrežje. To pomeni, da če nas je pet za mizo in imamo vsak po 10 kilovatov moči, so distributerji naenkrat vsem povprečno usposobljeni dobavljati 30 odstotkov priključne moči. To pomeni, da bi bilo treba omrežje še naprej graditi …
Ali to pomeni, da infrastruktura ni sledila povpraševanju?
Dejansko res. Dejavniki istočasnosti nekoč niso bili tako pomembni in zato infrastruktura tega ni upoštevala. Zdaj gre vse več na električno energijo, tudi avtomobili in še marsikaj drugega.
Ali bodo sistemi zmožni prenesti tak množičen zasuk k elektrifikaciji?
Da, a le z drugačnimi pristopi in drugačno miselnostjo. Ne predstavljam si, da bi bil današnji energetski sistem sposoben prevzeti vse konice in vse obremenitve, ki nas čakajo v prihodnosti. Tudi naše primarno omrežje čez tri ali štiri leta temu ne bo več kos. Potrebne so pametne rešitve, dodatne potrošne in proizvodne enote, povezane v neko virtualno skupino, kjer bodo lahko v vsakem trenutku delale kompenzacijo pretokov samih energij v omrežju.
Torej bomo zdajšnje ogromno omrežje nadomestili z omrežjem omrežij?
Da, ampak tistemu omrežju omrežij bi dodal še – virtualno. Če to virtualno omrežje združimo z današnjim, dobimo neko novo in sodobno hibridno omrežje.
"Potrebne so pametne rešitve, dodatne potrošne in proizvodne enote, povezane v neko virtualno skupino, kjer bodo lahko v vsakem trenutku delale kompenzacijo pretokov samih energij v omrežju."
Kaj so značilnosti in prednosti takšnega virtualnega omrežja?
To, da lahko v vsaki točki, kjer se elektrika proizvaja ali porablja, optimizira porabo in proizvodnjo na lokaciji glede na trenutne potrebe ter seveda istočasno upošteva tudi zmožnosti samega omrežja, na katerega je priklopljen. Na ta način algoritmi poskrbijo tudi za dostopnost do energije na trgu in pomagajo na vseh ravneh.
Kako?
Naša filozofija ni graditi neke velike sisteme in neke monopole, sploh ne. Če bomo povezali sto tisoč slovenskih gospodinjstev z majhnimi hranilniki, bomo celo v primeru morebitnega izpada nuklearke za nekaj časa zagotovili nadomestno energijo za vso državo. Ključna je vzajemnost.
Kaj je potem treba izgraditi?
Nek način spodbujanja ljudi, zlasti, ko bo Slovenija konec leta 2023 kot ena od zadnjih v Evropi prenehala sklepati pogodbe z zajamčenim odkupom in prodajo viškov energije (net metering).
Zakaj se ukinja ta model?
Takšnega modela v Evropi ni več, ker ni solidaren in vzdržen, saj nekdo to razliko mora plačati. Od tega modela ima navidezno korist samo končni uporabnik in nihče drug – distribucijski operaterji, dobavitelji in ostali deležniki na trgu energije imajo s tem celo velike težave. V Avstriji, kjer tudi delamo, ima vsaka nova sončna elektrarna, tudi v gospodinjstvih, hranilnik, tako bi moralo biti tudi pri nas.
"Ne predstavljam si, da bi bil današnji energetski sistem sposoben prevzeti vse konice in vse obremenitve, ki nas čakajo v prihodnosti."
Kaj se bo pri nas pravzaprav spremenilo prvega januarja 2024 glede načinov vklopa sončnih elektrarn?
Za obstoječe uporabnike nič, novi pa bodo svoje presežke energije morali prodati na trgu ali jim bo šla v nič, če je ne bodo shranili v svojem hranilniku. Povprečen lastnik sončne elektrarne danes zase porabi samo 22 odstotkov energije, ki jo proizvede v enem dnevu, z uporabo hranilnika pa se ta izkoristek lahko poveča na 100 odstotkov na dnevni ali 65 odstotkov na letni ravni.
Zakaj do zdaj hranilniki niso bili tako pomembni?
Vlogo hranilnikov je do zdaj posredno opravljal elektroenergetski sistem. Zdaj imajo ljudje interes priti do teh zajamčenih odkupov, a bomo kmalu dobili nove stimulacijske sheme, ki bodo predvidoma s posebno podporo spodbujale sočasno postavitev hranilnikov ob gradnji lastne sončne elektrarne. Stvari so se začele odvijati v pravo smer.
"Če bomo povezali sto tisoč slovenskih gospodinjstev z majhnimi hranilniki, bomo celo v primeru morebitnega izpada nuklearke za nekaj časa zagotovili nadomestno energijo za vso državo."
Zakaj zagovarjate, da bi morala vsaka domača elektrarna imeti tudi hranilnik električne energije?
Hranilnik, ki ga imate pri sebi doma pri sončni elektrarni – ali tudi brez nje –, je vaš hranilnik, vaša zgodba. Vaša elektrarna proizvaja elektriko, dokler je sonce, zvečer, ko je poraba največja, morate brez hranilnika kupovati energijo, ki jo mora narediti plinska elektrarna ali termoelektrarna ali kakšen drug vir. In kaj smo v tem primeru potem naredili v smeri zelene elektrike? Nič! Hranilnik pa bo celo noč dobavljal lastno elektriko, ki se je napolnila iz dnevnih viškov. V poletnem času, ko so dolgi in sončni dnevi, je poraba elektrike iz omrežja nič ali vsaj neznatna. Prihranek ni le na sami elektriki, temveč tudi na omrežnini, ki se obračuna glede na porabo.
Kakšna je življenjska doba hranilnikov?
V zadnjem času se je življenjska dobra hranilnikov zelo podaljšala in zdajšnje tehnologije so izredno dovršene. Tako je življenjska doba hranilnikov do 30 let, seveda odvisno od načina uporabe. Kakovostni hranilniki imajo deset let garancije, kar pomeni, da po desetih letih, če ga vsak dan napolnite in praznite, še vedno ohrani 70 odstotkov nazivne hranilne kapacitete.
Nadzor delovanja sistema lastne (sončne) elektrarne in hranilnika je mogoč tudi prek namenske mobilne aplikacije.
Kaj pa povrnitev naložbe?
Dokler še obstaja zajamčen odkup, težko govorim o povrnitvi takšne naložbe za nekoga, ki ima svojo sončno elektrarno, saj imamo v tem primeru omrežje za svoj hranilnik. Ko pa zajamčenega odkupa ne bo več, se vložek v hranilnik povrne zelo hitro. Današnje sončne elektrarne so predimenzionirane in je njihova postavitev brez hranilnika, ko zajamčenega odkupa ni, pravzaprav nesmiselna. Tistim, ki nimajo svoje elektrarne ali imajo majhno priključno moč, je hranilnik smiseln že danes.
Velika zaskrbljenost je tudi zaradi okoljskega vpliva odsluženih akumulatorjev in hranilnikov …
Vsi takšni pomisleki so vedno na mestu, a je industrija danes že tako razvita, da se bo zmogla spoprijeti s tem. Spomnimo se, kako so bili podobni pomisleki ob pojavu sončnih elektrarn, danes pa je velika motivacija za gradnjo tovarn, ki bodo te reciklirali. Nekatere so že zgrajene in samo čakajo, s čim bodo delali.
Strošek?
Desetkilovatna sončna elektrarna je okrog 12 tisoč evrov, s hranilnikom in ob kakšni podpori bi lahko prišlo na 15 tisoč evrov. V Avstriji, Italiji in še marsikje podpore sploh ne dobite, če ob postavitvi elektrarne ne postavite tudi hranilnika.
"Današnje sončne elektrarne so predimenzionirane in njihova postavitev brez hranilnika, ko zajamčenega odkupa ni, je pravzaprav nesmiselna."
Zakaj se tak premik miselnosti ni zgodil prej?
Dobro vprašanje. Odgovoril bom s protivprašanjem: zakaj se električni avtomobili niso pojavili prej? Do zelene transformacije tak premik v energetiki ni bil potreben. Osebno vidim težavo v tem, da nas danes žene ekonomija. Denar je sveta vladar in mi delamo danes to, kar se splača, ne to, kar je dobro. Če se nekaj nekomu splača, bo to naredil, pa tudi če za sosede ni dobro.
Ali nam prej morda sploh ni bilo treba misliti na to?
Velika težava je, da nas je na tem planetu zmeraj več na malo prostora in zato počasi postajamo sami sebi težava. Toliko bolj, ker nas je osem milijard, če bi nas bilo samo štiri milijarde, se s tem nihče ne bi ukvarjal. Zavedanje, da delaš nekaj dobrega, se pravi, da je zeleno, ni samo nek marketinški pristop, ampak je nuja. Ne bo več zadoščala samo gospodarnost, temveč tudi odgovornost, prihajamo pa tudi v obdobje, ko imamo denar in voljo, a nam bo zmanjkal čas.
"Velika težava je, da nas je na tem planetu zmeraj več na malo prostora in zato počasi postajamo sami sebi težava."
Vaša napoved glede cene elektrike?
V naslednjih petih letih bo opoldne, ko bomo imeli elektrike, kolikor je bomo hoteli, ta skoraj zastonj, zvečer bo pa morda celo do desetkrat dražja kot danes. Cene na borzi se spreminjajo na 15 minut – ravno ta trenutek, ko se pogovarjava, piha v Nemčiji razmeroma močan veter in tamkajšnje vetrne elektrarne delajo s polno močjo, zato so cene ta trenutek kar nizke. Zato bo inteligentno uravnavanje še toliko pomembnejše. V Sloveniji smo velikim podjetjem, ki so veliki odjemalci, že postavili osem milijonskih hranilnikov. S primernim hranilnikom pa si strošek oskrbe znižajo tudi majhni gospodinjski odjemalci.
Še vedno pa so potrebna soglasja za priključitev tako novih elektrarn kot hranilnikov …
Da.
"V prihodnjih petih letih bo opoldne, ko bomo imeli elektrike, kolikor je bomo hoteli, ta skoraj zastonj, zvečer bo pa morda celo do desetkrat dražja kot danes."
… in teh soglasij številni ne dobijo.
Nove elektrarne brez hranilnikov so izziv ali celo breme za energetski sistem. Tisti, ki hkrati postavljajo hranilnik, dovoljenja dobivajo.
Kako naprej?
Veliko se govori o sezonskem hranjenju energije, veliko je potenciala tudi v vodiku, a ta ni primeren za dolgotrajno hranjenje, težave so tudi z izkoristkom. Skrbi me tudi naša velika odvisnost od hidroenergije, enako kot v Avstriji ali Švici, ki se je pokazala letos, ko je bilo pomanjkanje vode. Vsi ti izzivi bodo pospešili našo energetsko preobrazbo.
57