Ponedeljek, 26. 4. 2021, 14.11
3 leta, 7 mesecev
Samomorilska misija: junaki, ki so Evropi prihranili grozljivko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,55
4
Ne prav znano dejstvo je, da je nekaj dni po 26. aprilu 1986, ko se je zgodila nesreča v jedrski elektrarni Černobil, grozila katastrofa svetovnih razsežnosti, ki bi lahko imela neprimerno hujše posledice od prvega černobilskega incidenta in velik del Evrope spremenila v radioaktivno pustinjo, kjer ne bi mogel živeti nihče. To je preprečil odred treh delavcev elektrarne, ki so, ob zavedanju, da se verjetno podajajo na samomorilsko misijo, zabredli v poplavljeno temnico pod nesrečnim černobilskim reaktorjem številka štiri. Uspelo jim je skoraj nemogoče.
Hiter povzetek: kaj se je na današnji dan pred 35 leti zgodilo v Černobilu?
Verjetno najbolj znan prizor po nesreči v černobilski jedrski elektrarni - uničena stavba reaktorja številka štiri.
V noči na 26. april 1986 so se v jedrski elektrarni Černobil lotili preizkusa hladilnih komponent jedrskega reaktorja številka štiri in generatorjev pare, ki v jedrskih elektrarnah poganjajo električne turbine.
Med preizkusom reaktorja številka štiri, ki se je začel zjutraj ob 1.23, je njegova moč nenadoma skokovito narasla, zaradi česar se je sprožil sistem za zaustavitev reaktorja.
Vanj so bile nato vstavljene kontrolne palice iz elementa bora, ki lahko z vsrkavanjem nevtronov omeji verižno reakcijo oziroma prepreči njeno nadaljnje širjenje. A pri tem je šlo narobe več stvari.
Naloga kontrolnih palic v jedrskem reaktorju je, da absorbirajo proste nevtrone in s tem preprečujejo nadaljnje širjenje verižne reakcije. | Foto: nuclear-power.net
Ker so upravljavci reaktorja predhodno onemogočili del sistema, ki nadzoruje kontrolne palice, so bile vstavljene prepozno. Obenem je bil del kontrolnih palic, ki je bil v reaktor vstavljen najprej, prevlečen z grafitom, ki verižno reakcijo v reaktorju RBMK omogoča, namesto da bi jo preprečeval.
Zgodil se je še en sunek moči, kontrolne palice so popokale in se zagozdile. Jedro reaktorja se je začelo hitro segrevati, voda, ki ga je hladila, se je začela uparjati. Reaktor je dosegel moč 30 tisoč megavatov oziroma desetkratnik običajne, tlak, ki je v reaktorju naraščal zaradi uparjanja hladilne vode, pa kritično vrednost.
Ta zračni posnetek je nastal kmalu po seriji eksplozij, ki so pretresle černobilsko jedrsko elektrarno. Na fotografiji je mogoče videti dim, ki se vali iz uničene zgradbe reaktorja številka štiri.
Nato je počilo. Dvatisočtonski pokrov reaktorja je odneslo skozi streho elektrarne. Nekaj sekund pozneje je počilo še enkrat, še močneje.
Druga eksplozija je v zrak pognala del radioaktivne reaktorske sredice in zelo vročega grafita, ki se je ob stiku z zrakom v trenutku vnel. Zgradbo reaktorja in njeno okolico je zajel požar.
Glavnino požara so pogasili do šeste ure zjutraj, v reaktorju pa je tlelo še več kot en teden. Zgradba reaktorja je bila skoraj povsem uničena. Hiter odziv lokalnih in kijevskih gasilcev je bil medtem razlog za to, da se vest o nesreči ni razširila takoj.
Trije junaki, ki so rešili Evropo
Medtem ko je imela Sovjetska zveza v dneh po eksploziji v Černobilu sprva polne roke dela s prikrivanjem incidenta in tajno evakuacijo mesta Pripjat ter nato še s piarovsko nočno moro, ki je sledila, ko sta za incident izvedeli evropska in svetovna javnost (več o tem malce nižje), so se tamkajšnji znanstveniki, ki so prišli reševat krizo, znašli pred zelo skrb vzbujajočim spoznanjem.
Globoko pod Černobilom so decembra 1986 odkrili del staljenega reaktorskega jedra, ki mu zaradi podobnosti pravijo "slonovo stopalo". Gre za enega najbolj radioaktivnih predmetov na planetu.
Nestabilno in taleče se zelo vroče jedro reaktorja številka štiri, ki je povzročilo nesrečo, se je počasi prebijalo skozi betonska tla proti kletnim prostorom elektrarne, kjer je bilo več kot 20 milijonov litrov vode. V veliki meri je šlo za vodo, ki je bila namenjena hlajenju reaktorja med normalnim obratovanjem, po eksploziji pa je bila nato v paniki prečrpana v reaktor z namenom gašenja požara.
Zdaj radioaktivni vodi v kleti elektrarne je grozilo, da jo bo doseglo še vedno zelo aktivno jedro reaktorja. Če bi se to zgodilo, bi lahko prišlo do kolosalne eksplozije, ki bi uničila celotno černobilsko elektrarno skupaj z njenimi tremi drugimi jedrskimi reaktorji.
Po ocenah nekaterih znanstvenikov bi lahko kolosalna eksplozija v Černobilu, do katere bi prišlo, če bi se jedro reaktorja prebilo do vode, uničila celo belorusko prestolnico Minsk, ki je od Černobila oddaljena več kot 330 kilometrov.
Sovjetski jedrski fizik Vasilij Nesterenko, ki je bil med prvimi poklicanimi k reševanju situacije v Černobilu, je pred leti ocenil, da bi takšna eksplozija lahko dosegla moč od tri do pet megaton. Za primerjavo: moč eksplozije atomske bombe Deček, ki jo je 6. avgusta 1945 razneslo nad Hirošimo, je dosegla moč okrog 15 kiloton. Hipotetična eksplozija v Černobilu bi bila torej od 200-krat do več kot 300-krat močnejša.
V Černobilu so vedeli, kaj je treba storiti: nekdo bo moral iti v klet pod reaktor in odpreti ventile, da bi voda lahko odtekla. Za to samomorilsko misijo - povedali so jim namreč, da bo za njihove družine poskrbljeno, če ne preživijo - so se javili černobilska inženirja in vodja izmene Aleksi Ananenko, Valerij Bespalov in Boris Baranov.
Dva od trojice ukrajinskih inženirjev, ki so pred 35 leti poskrbeli, da Evropa danes ni radioaktivna.
"Oboroženi" zgolj z nepremočljivimi skafandri in ročnimi svetilkami so se možje podali v skoraj popolno temo. V černobilski kleti, kjer jim je radioaktivna voda segala do kolen, so v gozdu različnih cevi in ventilov iskali pravega oziroma tako rekoč iglo v senu, je pred leti zapisal Andrew Leatherbarrow, avtor zgodovinske knjige o černobilski katastrofi Černobil 01:23:40.
Da jim je uspelo najti pravi ventil, je bil tako rekoč čudež, meni Leatherbarrow. Čeprav se odpravljanje posledic černobilske nesreče takrat sploh še ni začelo, si je po uspehu trojice oddahnilo celotno vodstvo Sovjetske zveze.
Oleksiy Ananenko, Valeriy Bespalov and Boris Baranov — three Chernobyl first-responders who decided to sacrifice their lives and prevent second explosion at the station that would make most of Eastern Europe a nuclear desert, killing millions.
— maksym eristavi (@MaximEristavi) May 23, 2019
Yet few know their names pic.twitter.com/no2MuipYQ2
Kakšna je bila usoda treh mož, ni natanko znano, a ni bila tako žalostna, kot so v preteklosti poročali nekateri viri. Kot trdi Andrew Leatherbarrow, ne drži, da so vsi trije zaradi posledic akutne radiacijske bolezni umrli že v dveh tednih po junaškem podvigu. Boris Baranov naj bi umrl šele leta 2005 zaradi posledic srčnega napada, Ananenko in Bespalov pa sta bila živa vsaj še leta 2015, ko je Leatherbarrow končal pisanje knjige.
Prikrivanje Černobila: Švedi so najprej mislili, da je nekje v Evropi razneslo atomsko bombo
Černobil se je zgodil v času, ko je svet še vedno ločevala železna zavesa. Sovjetski znanstveniki so ob prihodu na kraj nesreče v Černobilu takoj vedeli, koliko je ura, Moskva pa Evrope ni takoj opozorila na nevarnost širjenja radioaktivnih delcev.
Da se je zgodilo nekaj hudega, so šele dva dni po nesreči v Černobilu prvi zaslutili na Švedskem. V njihovi jedrski elektrarni Forsmark je namreč začel piskati alarm, ki opozarja na radioaktivno sevanje.
Jedrska elektrarna Forsmark danes
"Najprej smo mislili, da je nekje blizu razneslo atomsko bombo," so leta 2011 ob 25. obletnici nesreče v Černobilu za švedske medije povedali nekdanji zaposleni v elektrarni Forsmark.
Švedi so posumili, da bi se nekaj hudega lahko zgodilo v Sovjetski zvezi, in tamkajšnji vladi, ki se je po poizvedovanju Švedske sprva sprenevedala, postavili ultimat: ali takoj pojasnijo, kaj se je zgodilo, ali pa podajo prijavo na Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA). Sovjetski mediji so 28. aprila javnost pri večernih poročilih nato vendarle obvestili o nesreči v Černobilu.
Eden prvih zahodnih medijev, ki je poročal o radioaktivnem dogajanju onkraj železne zavese, je bila ameriška televizijska postaja ABC News:
V Sloveniji smo za incident v Černobilu izvedeli šele tri dni pozneje, o nesreči so naprej poročali na Radiu Ljubljana. Radioaktivno onesnaženje je takrat že zajelo velik del vzhodne in severne Evrope.
Ekološki begunci
V dveh dneh, v katerih je Sovjetska zveza nesrečo skrivala pred svetovno javnostjo, je v veliki tajnosti izpeljala popolno evakuacijo mesta Pripjat, ki je od jedrske elektrarne oddaljeno le tri kilometre.
Sedemindvajsetega aprila dopoldne, šele en dan po eksplozijah v elektrarni, so 50 tisoč prebivalcem mesta naročili, naj vzamejo le najnujnejše, saj se bodo hitro vrnili domov. To se zaradi onesnaženja mesta z radioaktivnimi delci ni zgodilo, Pripjat pa je še danes prazen.
Takole je danes videti zapuščeni Pripjat, ki se je po Černobilu spremenil v mesto duhov. V ozadju černobilska jedrska elektrarna.
Skupno so iz okolice elektrarne izselili več kot sto tisoč ljudi. Večina je nova domovanja našla v ruralnih območjih na severu Ukrajine in v sosednji Belorusiji, nekaj deset tisoč so jih sovjetske oblasti strpale v hitro zgrajena blokovska naselja v Kijevu. Mnogo jih nikoli ni več našlo dela, upokojili so se predčasno.
Območje okrog jedrske elektrarne s premerom 30 kilometrov je sovjetska vlada medtem zaprla in zastražila z vojsko. Oprijelo se ga je ime Černobilsko območje, poznamo ga tudi kot prepovedano območje oziroma kot cono izključenosti.
Gibanje po območju je še danes prepovedano, če oseba za to nima dovoljenja oziroma ni v spremstvu vodnika. Pripjat in območje Černobila so ukrajinske oblasti pozneje odprle turistom, mesto duhov vsako leto obišče več kot deset tisoč ljudi.
Radioaktivni delci so dosegli tudi območje današnje Slovenije
Iz Černobila se je ob nesreči 26. aprila 1986 zaradi eksplozije in posledičnega požara v zgradbi reaktorja dvignil velikanski oblak radioaktivnih delcev. Veter jih je nato začel raznašati po tako rekoč vsej Evropi.
Kako se je černobilski oblak širil po Evropi, si poglejte v spodnjem videoposnetku, ki ga je izdal francoski inštitut za jedrsko varnost IRSN:
Čeprav je pok v elektrarni v zrak pognal tudi jedrsko gorivo (uran), so bili precej bolj nevarni stranski proizvodi verižne reakcije v jedrskem reaktorju. Uran pri verižnih reakcijah namreč razpada na druge radioaktivne snovi – v oblaku dima iz Černobila so bili med drugim za zdravje nevarni izotopi jod-131, cezij-137, stroncij-90.
Daleč največ radioaktivnosti je bila v mesecih po nesreči v Černobilu deležna Belorusija. Močno onesnaženih je bilo več kot 20 odstotkov površine države. Skupili sta jo tudi Ukrajina in Rusija, najbolje so jo odnesli v Španiji in na Portugalskem.
Širjenje radioaktivnih delcev iz Černobila ni neposredno ogrožalo zdravja Slovencev
Uničevalno moč atoma je po nesreči v Černobilu izkusila tudi narava. Več kot štirje kvadratni kilometri borovega gozda v bližini mesta Pripjat so se v tednih po nesreči obarvali rdeče in odmrli. Tako imenovani Rdeči gozd je še danes eno najbolj radioaktivno onesnaženih območij na svetu.
Blago radioaktivno onesnaženje je po oceni IAEA zajelo tudi približno 300 kvadratnih kilometrov območja današnje Slovenije.
Sprejetih je bilo sicer nekaj zaščitnih ukrepov za preprečevanje morebitnih poznejših zdravstvenih posledic radioaktivnega onesnaženja zraka, kot so rak in morebitne deformacije pri potomcih.
Med zaščitnimi ukrepi so bile tisto leto prepoved uživanja sveže zelenjave, prepoved uporabe deževnice in prepoved lova (parkljaste) divjadi. Vsakega popotnika, ki je na območje Slovenije vstopil po bivanju v Sovjetski zvezi, so podrobno pregledali.
Škodo je prišlo odpravljat pol milijona ljudi, ogromno jih ni vedelo, v kaj se podajajo
Černobilska jedrska elektrarna se je v tednih po nesreči spremenila v mravljišče delavcev, ki so tja prišli odpravljat nastalo škodo in preprečevat nadaljnje onesnaženje z radioaktivnimi delci.
Oprijelo se jih je ime likvidatorji, v Černobilsko območje se jih je zgrnilo več kot 500 tisoč.
Nevarnost dela na pogorišču zgradbe je bila po mnenju številnih človekoljubnih organizacij nekaj, s čimer sovjetske oblasti zaradi skrbi, da se bodo uprli, delavcev ni seznanila.
Takoj se je začela tudi gradnja sarkofaga iz betona in jekla, ki je prekril uničeno stavbo jedrskega reaktorja štiri.
Njegovo poslanstvo je bila zajezitev radioaktivnega sevanja in delcev, ki so še vedno uhajali iz reaktorja.
Gradnja černobilskega sarkofaga se je začela junija 1986, dokončan je bil že novembra istega leta. Hitenje je bilo nujno, a je objektu na dolgi rok škodilo, saj je bila gradnja izredno površna.
Ker je bil sarkofag zgrajen na majavih temeljih, so morali vse skupaj prekriti še enkrat
Čez reaktorsko zgradbo in obstoječi sarkofag so oktobra 2017 poveznili več kot sto metrov visoko novo zaščitno kupolo.
Graditi so jo začeli že leta 2010, projekt pa, čeprav je kupola že na svojem mestu, še vedno ne velja za dokončanega.
Zaščitno kupolo so na ustrezno mesto zapeljali po tirih, s čimer je postala največja premična konstrukcija na svetu.
Koliko smrti je mogoče pripisati Černobilu?
Poročilo, ki ga je leta 2005 pod okriljem IAEA pripravil novoustanovljeni Černobilski forum, ocenjuje, da je nesreča v jedrski elektrarni pri otrocih in mladostnikih neposredno povzročila vsaj štiri tisoč primerov raka ščitnice in najmanj devet smrti.
Koliko bolezni se bo na območju, ki je bilo ob černobilski nesreči najbolj izpostavljeno radioaktivnemu onesnaženju, še pojavilo, je nemogoče predvideti.
V Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) so leta 2006 ocenili, da bo Černobil v regiji povzročil vsaj še devet tisoč dodatnih smrti zaradi rakavih obolenj.
Okoljevarstvena organizacija Greenpeace je leta 1991 ob peti obletnici nesreče v Černobilu takole protestirala pred nekaterimi evropskimi jedrskimi elektrarnami. S križi so opozarjali na pretekle in prihodnje žrtve Černobila.
Černobilska elektrarna je bila v omrežje priklopljena vse do leta 2000
Morda se sliši neverjetno, a jedrska elektrarna Černobil po katastrofalni eksploziji v reaktorju štiri ni prenehala proizvajati elektrike.
Reaktor dve je deloval do leta 1991, ko je njegovo turbino zajel požar in jo uničil. Reaktor ena so po dogovoru ukrajinskih oblasti z agencijo IAEA o prenehanju aktivnosti v Černobilu ugasnili leta 1996.
V Ukrajini danes še vedno deluje več kot deset jedrskih reaktorjev, ki so bili zgrajeni v obdobju Sovjetske zveze. Več organizacij, med drugim tudi slovensko društvo za sonaraven razvoj Focus, opozarja, da so zastareli in da ne izpolnjujejo vseh varnostnih zahtev.
Kaj se je energetika naučila od Černobila
Ena glavnih posledic je bila sprememba jedrskega goriva v reaktorjih tipa RBMK, zaradi česar so postali stabilnejši tudi pri nižji moči delovanja.
Reaktorje RBMK so z nekaj izjemami gradili skoraj izključno v Sovjetski zvezi. Danes jih v Rusiji deluje še deset, najbrž jih bodo v prihodnjih letih zaradi zastarelosti drugega za drugim ugasnili. (Fotografija je simbolična.)
Reaktorji v Černobilu so bili tako imenovani kanalni reaktorji velike moči oziroma reaktorji vrste RBMK.
Tak reaktor vsebuje več jedrskega goriva kot drugi (PWR ali BWR, kliknite tukaj za več informacij o delovanju jedrskih reaktorjev), namesto vode pa se kot moderator verižne reakcije uporablja grafit. Moderator je snov, s katero se nadzoruje potek verižne reakcije.
Prednost reaktorjev RBMK je poceni elektrika, z njimi pa je mogoče pridobivati tudi plutonij, surovino za izdelavo jedrskega orožja. Glavna pomanjkljivost RBMK je nestabilno delovanje reaktorja pri nižji moči.
Večjih sprememb dela in varnostnih postopkov v jedrskih elektrarnah vendarle ni bilo, saj je industrija veliko zaušnico prejela že leta 1979, ko so se v ZDA za las izognili veliki nesreči v jedrski elektrarni na Otoku treh milj. Po tem incidentu je začelo veljati precej novih pravil na področju dela v jedrskih elektrarnah, ki so obveljala tudi po nesreči v Černobilu.
Sprememba delovanja jedrskih reaktorjev tipa RBMK je tako ali tako zadevala samo elektrarne v Sovjetski zvezi, saj so drugod večinoma uporabljali varnejše tlačnovodne in vrelovodne reaktorje. Danes na svetu deluje le še 11 takšnih reaktorjev.
Se je po Černobilu zgodila še kakšna huda jedrska nesreča?
Z vidika izmerjene količine radioaktivnih delcev, ki so se znašli v Zemljini atmosferi, je bila Fukušima-Daiči celo hujša jedrska nesreča od Černobila.
Edini večji incident po Černobilu se je zgodil na Japonskem, ko je popotresni cunami 11. marca 2011 zalil elektrarno v Fukušimi in poškodoval kritične komponente.
Ker so odpovedali hladilni sistemi, so se jedrske sredice v reaktorjih ena, dve in tri začele taliti. Posledica tega so bili izpusti radioaktivnih delcev v ozračje in Tihi ocean.
Nesreča v Fukušimi je poleg černobilske edina, ki na lestvici resnosti tovrstnih dogodkov (INES) dosega najvišjo, sedmo stopnjo. Incident na Otoku treh milj v ZDA leta 1979 je označen kot dogodek pete stopnje.
4