Ameriški računalničar je zamudno delo množičnega retvitanja za sodelovanje v nagradnih igrah na Twitterju prepustil računalniški skripti in tako zlahka pobral mnogo nagrad.
Za podjetja, politike, medijske hiše, organizacije, celo številne posameznike in še marsikoga je zelo pomembno, da se njihove objave na družbenih omrežjih čim prej razširijo do čim širšega kroga bralcev. Za nekatere je to tako zelo pomembno, da so pripravljeni nagrajevati tiste, ki so pri tem (najbolj) dejavni.
Ali v vseh teh nagradnih igrah zares podelijo nagrade?
Na družbenem omrežju Twitter tako mrgoli nagradnih iger, v katerih je pogoj za udeležbo retvitanje neke objave. Scott Hunter iz ameriške zvezne države Illinois je verjetno (upravičeno) menil, da bi mu iskanje takih ponudb in potem njihovo deljenje z drugimi vzelo več časa, kot bi ga bil pripravljen temu nameniti, zanimalo ga pa je, ali v takšnih nagradnih igrah kdaj kdo sploh kaj dobi. Drugega načina za iskanje odgovora ni bilo, moral je poskusiti tudi sam, a je težji del posla prepustil skripti, ki jo je v ta namen napisal v programskem jeziku Python.
Skripta opravila nalogo in vendarle ostala pod radarjem
Skripta je upoštevala (in obšla) omejitve, ki jih ima Twitter glede mogoče pogostosti tvitanja ter števila spremljanih uporabnikov in razmerja med spremljanimi in spremljajočimi – nekatere nagradne igre namreč dodatno zahtevajo, da uporabnik sledi profilu nagradne igre. Deluje tako, da se prijavi s profilom za Twitter (@racer236), nato poišče objave, ki vsebujejo "retweet to win" (retvitvaj in zmagaj) ali kaj podobnega, kar namiguje na nagradno igro, in jih, seveda, retvita.
Kdor veliko poskuša, včasih tudi kaj dobi
Skripta oziroma uporabnik @racer236 je tako v devetih mesecih sodeloval v več kot 165 tisoč nagradnih igrah (!), uspelo mu je pridobiti nekaj več kot tisoč nagrad. Videti je veliko, predvsem če preračunamo, da to pomeni skoraj štiri nagrade vsak dan, a po drugi strani je to le dobrega pol odstotka uspeha pri iztržku – pa naj vsakdo ta njegov iztržek po svoji presoji razume kot uspešnega ali ne.
O uspehu je toliko težje govoriti, če upoštevamo, da so nagrade marsikdaj res zgolj simbolnega pomena, a avtor skripte pojasnjuje, da ga ni gnala želja za nagradami, temveč radovednost, ali izvajalci teh nagradnih iger držijo besedo in res podelijo nagrade.
Tudi cesar je dobil, kar je njegovega
Scott je razkril seznam vseh nagrad, ki jih je tako dobil, večine pa niti ni prevzel, ker jih ne bi mogel izkoristiti, na primer vstopnice za prireditev na drugem koncu sveta, ali pa jih je podaril naprej. Na svoji spletni strani ob podrobnejšem opisu svoje zgodbe še izrecno poudarja, da je vse nagrade, ki jih je prevzel, prijavil davkariji, ki mu je temu primerno odmerila dajatve.
Najvrednejša nagrada, ki jo je dobil, je bilo potovanje na newyorški teden mode (New York Fashion Week) za dve osebi s prevozom v limuzini (za prebivalce blizu prizorišča dogajanja) in po 500 dolarjev (455 evrov) žepnine vsakemu – a nagrade ni prevzel, ker ne živi blizu New Yorka in predvsem zato, ker ni želel plačati davkov za nagrado, katere vrednost so ocenili na štiri tisoč dolarjev (3.600 evrov).
Skripto uporabil tudi za dobrodelnost
Ko je potolažil svojo radovednost glede nagradnih iger, je Hunter svoji skripti našel nov, plemenitejši namen. Zdaj išče objave s klici za dobrodelnost in jih razširja.
Uporaba programskih orodij za retvitanje in všečkanje tvitov pravzaprav ni nič novega, a so mnogo predhodnikom pri Twitterju blokirali dostope, ko so ugotovili, da gre za program, ne za živega uporabnika. Ta skripta pa je bila napisana tako, da s svojim delovanjem ni izzvala pozornosti, zaradi katere bi jo onemogočili, zato je nemoteno delovala vseh devet mesecev, ki ji jih je namenil njen avtor.
0
