Ocenili smo: London 2012: The Official Video game

Avstralski Segin studio je očitno dodobra preučil katastrofalne poskuse zajetja olimpijskega duha v igro, ki smo jim bili priča pred dvanajstimi, osmimi in štirimi leti, saj letošnja izdaja (resnici na ljubo) proti vsem pričakovanjem ni popoln polom. Zaradi precejšnje preprostosti bi jo sicer odsvetoval samotarjem, ki iščejo športno simulacijo, saj gre v srži za skupek bolj ali manj posrečenih miniiger za popestritev druženja s prijatelji, čemur v prid govori tudi podpora Kinectu in Movu.

Atletika, kraljica digitalnega športa? Morda v vzporednem vesolju, kjer je prenos teka po tartanu na naše zaslone kompleksen. London 2012 od igralca pri večini atletskih disciplin zahteva koordinirane pritiske dveh ali treh tipk, občasno pa tudi frcanje analognih gobic oziroma suvanje miške, če ste PC-jaš. Cilj je držanje merilca hitrosti v zelenem območju – kakor hitro po tipkah lomastite preveč sunkovito, se bo obarval rdeče, posledično pa atletova predstava ne bo optimalna. Merilec hitrosti se sicer pojavi pri vseh tekaških disciplinah in panogah, kjer je potreben zalet (skok v daljino, višino in s palico, troskok, met kopja).

Lučanje predmetov v daljavo (kopje, disk in krogla) je posrečeno, če igrate s ploščkom, saj lahko v tem primeru vsaj približno odmerite kot meta. Med preizkusom različice za PC te možnosti ni bilo na spregled – disk se mi je le enkrat posrečilo vreči pod 45-stopinjskim kotom, preostali poizkusi so dvekilogramski krožnik poslali v orbito.

Čofotanje ne pritegne, gimnastika je nedomiselna Vaterpolo in sinhrono plavanja, disciplini, kjer bi razvijalci lahko zares izumljali toplo vodo, sta izostali – zmočimo se le med plavanjem na kratke razdalje (50 in 100 metrov) in skakanjem s tri- ter desetmetrske platforme.

Plavanje sprva nekoliko nepričakovano ponuja nekaj izziva, saj je treba neposredno nadzorovati zamahovanje Phelpsovih rok. Klatenje vsevprek je kaznovano s konkretnim zaostankom – nujno je namreč poiskati ločnico med ležerno žabico in maničnim kravlom ter vzdrževati optimalen tempo, ki zadostuje za zrušenje vseh svetovnih rekordov (in, če gremo še stopničko više, tudi fizikalnih zakonitosti).

Skoki v vodo in gimnastični disciplini (trampolin in preskok) so si razen prizorišča enaki kot jajce jajcu, saj gre v obeh primerih za izbiro rutine, ki jo izvedemo s pritiski gumbov v skladu z navodili na zaslonu. QTE v malenkost drugačni embalaži.

Skupek nevsakdanjih Priznati moram, da sem se bolj kot ob najpopularnejših disciplinah zabaval ob športih, za katere mnogi ne vedo, da spadajo med uradne olimpijske discipline. Lokostrelstvo je odličen primer – boja z gravitacijo in vetrom se zlepa ne naveličaš, zmoti le, da je nemogoče ciljati karkoli zunaj okvira tarče. Prav rad bi namreč naluknjal oglasne panoje (in kakšnega gledalca, a bom željo prihranil za naslednjo seanso Skyrima).

Odlično je izpeljan namizni tenis, ki pa se, če je nasprotnik zgolj računalnik, hitro izpoje, saj igra predvidljivo in na višji težavnosti zelo očitno goljufa. Loparčkanje z vsaj polsposobnim prijateljem je po drugi stani zaradi dinamike športa izredno vznemirljivo.

Streljanje (golobov), veslanje, kolesarjenje in dvigovanje uteži so prisotni bolj za okras, nagrado za najslabšo izvedbo pa si brez dvoma zasluži odbojka na mivki. Še sreča, da se Sega Studios Australia niso bolj posvečali ekipnim športom, saj bi večje količine takšne lesenosti igralci težko prebavili. Žalostno je, da si je spodrsljaj te vrste privoščila ekipa, ki je pred dobrim desetletjem sestavila zelo všečno Beach Spikers.

Olimpijske igre še nikoli niso bile videti tako dobro Čeprav gre za zaslužkarski naslov, ki bo ob vsej olimpijski noriji založniku v blagajno zagotovo nasul nemalo cekina, igre vseeno ne prežema cenenost, značilna za tovrstne izdelke. Športniki so brez kančka pretiravanja videti skoraj kot pravi ljudje, prizorišča pa so poustvarjena vrhunsko. Malce je zgrešena le tekstura vode, ki je na trenutke videti kot mokra zaplata v Quake 2.

Zvočna podlaga z neprestanim drhtenjem tribun in kolodvorskimi glasovi napovedovalcev prispeva k pristnemu prikazu dogodka, precej pa posamezne discipline obogatita komentatorja Seth Bennet in Allison Curbishley, nekdanja tekačica na 400 metrov.

Brazilija 2016 je že za vogalom Nakup London 2012: The Official Video game bo osmišljen le, če boste zabavo (in strošek, cena za konzolni različici je namreč kar 60 evrov) delili s prijatelji. Način Motion Party Play, ki na izbiro sicer ponudi le 13 disciplin, a jih ustrezno nadgradi z drugačnimi, zabavnejšimi cilji, namreč predstavlja odlično dopolnilo pivu in spremljanju "tapravih" iger.

Ni dvoma, da je London 2012 po šokantnih spremljevalkah sydneyjskih, atenskih in pekinških olimpijskih iger prava mana z neba oziroma, kot je na spletni strani IGN duhovito pripomnil uporabnik jmarcroyal: "Prvi naslov s tematiko olimpijskih iger, ki ga bo prihodnje leto vredno kupiti na razprodajah."

Zvrst: tretjeosebna taktična 'streljačina' Razvijalec: Yager Development Založnik: 2K Games Igralne platforme: PC, PlayStation 3, Xbox 360

Ocena: 71 Lestvica ocen 1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje