Mladi Slovenci so odlično izobraženi, a premalo samozavestni

Irec in Američan Kevin Dent je strateški svetovalec, specializiran za naložbe v interaktivnem svetu mobilnih iger in aplikacij. Njegovo današnje delo bi lahko opisali kot povezovanje dobrih idej in pobud, ki iščejo sredstva za svoj razvoj in preboj na trg, s kapitalom, ki išče načine za oplemenitev skozi dobre priložnosti.

Svojo poklicno pot je začel pred dobrima dvema desetletjema v svetu mobilnih telekomunikacij in računalniških iger, pred 15 leti pa je vstopil tudi v svet mobilnih aplikacij – svet, za katerega je prepričan, da sploh še ni izkoriščen, o čemer bo predaval tudi na letošnji konferenci DIGGIT.

Pred 12 leti ga je poklicna pot prvič pripeljala v Slovenijo, a zdaj bo, kot kaže, v njej ostal za vedno.

Pogosto slišimo o odhodih Slovencev v tujino, vi pa ste irski Američan, ki se je priselil v Slovenijo z namenom, da bi tu ostal. Kaj vas je prepričalo?

Glavni razlog je, da je Slovenija podcenjen trg v smislu naložb. Odkar sem tukaj, sem srečal pet ali šest družb, ki imajo s tehnološkega vidika ter po kakovosti in dosežkih svojega dela svetovni sloves, a s svojim delom in izdelki vendarle ne morejo na trgu doseči cene, ki si jo zaslužijo glede na evropske in ameriške norme.

Zakaj menite, da je tako? Kaj jim manjka?

Ne verjamejo dovolj vase. Premalo samozavestni so.

Kaj pa očitki, da se v Sloveniji včasih precenjujemo?

S tehnološkega vidika ste Slovenci briljantni. Delal sem že v Sloveniji in sem srečal ljudi, ki bi z lahkoto delali v centralah Microsofta, Appla ali drugih visokotehnoloških podjetjih, a vendarle ne verjamejo dovolj vase. Druga velika težava je usmerjenost podjetij. Vsako slovensko podjetje, s katerim sem se srečal, deluje, kot da bi imelo štiri ali pet manjših podjetij, ki delajo različne stvari.

Zakaj to ni dobro?

Namesto da bi eno zadevo, na enem področju delali zares odlično, se jih veliko zamoti s tem, da delajo več stvari, ki jih ne morejo delati enako dobro. Ko pride potencialni investitor do podjetja, se sprašuje, kaj delaš, in pričakuje jasen odgovor. Pomislite tako: če bi se mladenič svojemu dekletu predstavili s petimi različnimi osebnostmi, ali mislite, da bi ona še ostala z njim?

Zakaj v Sloveniji ni več tujih naložb?

Ker Slovenija ni prijazna do tujih naložb. Že sosednja Hrvaška ima prijaznejšo podobo v očeh potencialnih investitorjev. Slovenija je z vidika neprijaznosti do kapitala približno enako razvrščena kot Srbija, čeprav ima Slovenija eno zelo pomembno prednost: Slovenija je urejena in stabilna država, ki dosega zahodne standarde. Ta neprijaznost Slovenije do tujih naložb lahko udari vse državljane zlasti zdaj, ko je videti, da vas hoče država obdavčiti do kosti.

Vedno večje davčno breme gotovo nikogar ne razveseljuje …

Ko so težki časi, je davke treba nižati, ne višati. Davke se viša takrat, ko gre gospodarstvu in državi dobro. Slovenska država pa dela prav nasprotno in tudi to preganja tuj kapital. Irska je tuj kapital privabila predvsem z davčnimi ugodnostmi, Sloveniji pa to ni uspelo, čeprav imata Slovenija in Irska veliko podobnega …

Na primer?

Tako v Sloveniji kot na Irskem najraje naredimo točno toliko, kolikor je treba in prav nič več kot to. Seveda so v vsaki državi dobre in slabe strani, a dejstvo je, da ima v Sloveniji redkokatero podjetje oseben in poglobljen odnos do svojih strank. Usmerjeni so v trgovino, ne pa v ustvarjanje prijetne izkušnje za kupca.

Kaj slovenskim podjetjem pri tem največ manjka?

Odnos s strankami je v Sloveniji slab ali ga sploh ni. Tistih nekaj malenkosti, ki uporabnika prepričajo, da je pomemben, da ga cenijo in zaradi katerih se bo z veseljem vrnil. Nasmeh, kakšna dodatna pomoč, brezplačna storitev … Poglejte veliko slovensko hotelirsko podjetje in njihovo spletno stran: imajo popolnoma enako fotografijo za tri svoje popolnoma različne hotele. Kako je to mogoče, kakšno sporočilo pošiljajo v svet?

To se vidi tudi po odnosu podjetij v Sloveniji in jugovzhodni Evropi do mobilnih aplikacij – namesto da bi v njih videli nove priložnosti, nov vir dohodka in pomembnih informacij za krepitev prodaje, jih obravnavajo kot strošek. Ne vidijo in ne razumejo, da je to najboljša pot do uporabnika, da je mobilni telefon najpomembnejša trženjska naprava in edina naprava, ki jo imamo ljudje, njihovi zdajšnji in potencialni uporabniki, vedno s seboj.

Pravite torej, da znamo narediti veliko dobrega, a tega potem ne znamo tržiti?

Točno tako. Slovenija nima težav s tehnologijo, a ima velike težave s prodajo. Zelo sem navezan na Slovenijo in res je veliko tega, na kar ste v Sloveniji lahko ponosni, a se vendarle morate naučiti, v čem ste dobri in v čem ne, ter se naučiti dobro prodajati to, kar je pri vas res dobro. Slovenija nedvomno ima talent, a to malokdo ve. Del te naloge za večje prepoznavnost ima zagotovo tudi država.

Imate kakšen primer, kjer država ni izpolnila te naloge?

Ali ste, na primer, vedeli, da marsikatera transakcija z ameriško kreditno kartico v Sloveniji zahteva dodatne avtorizacije, ker je Slovenija na ameriškem seznamu držav z vprašljivimi finančnimi transakcijami? Ali veste, kakšen vtis to naredi na potencialne naložbenike? Kaj pa je slovenska država naredila, da bi to spremenila? Pa še to: ko sem slovenski državni agenciji, ki naj bi spodbujala tuje naložbe, poslal zelo konkretna vprašanja, ki naj bi pomagala pri investiranju, nisem nikoli dobil odgovora! Že za kaj takega bi moral pristojni minister odstopiti.

Ali je to, da slediš dobrim praksam iz drugih okolij, dovolj, da se kaj premakne?

Ena od večjih težav v Sloveniji je prepričanje, da nekaj, kar nekje že obstaja, lahko v kratkem brezpogojno zaživi tudi tu. Nekaj, kar deluje na primer v ZDA, ni nujno, da bo učinkovalo v Sloveniji – ali obratno, a uporaba dobrih praks zagotovo zmanjša tveganja.

Vi tukajšnje dobre ideje povezujete s kapitalom, predvsem iz ZDA. Zakaj menite, da tega mlada slovenska podjetja ne zmorejo sama?

Več razlogov je. O enem smo že govorili. Eden je to, da nimajo pravih povezav, da ne poznajo pravih ljudi. Poznanstva se ustvarjajo dolga leta in se krepijo z izkušnjami. Eden je tudi to, da si v Sloveniji ljudje po mojih izkušnjah v poslovnem svetu neradi pomagajo.

Kakšna je vloga države pri tem?

Država mora spodbujati podjetništvo in naložbe. Na Irskem smo s pozitivno politiko, ki je pritegnila naložbe, dosegli, da so se irski strokovnjaki, ki so nekoč zapuščali državo, začeli vračati domov. Slovenija ima po drugi strani velike težave s proračunom in zagotavljanjem vzdržnosti pokojninskega sistema. Za naložbenike je pomemben vtis zanesljive in stabilne države. Slovenija se mora osvoboditi vtisa zlorabljenega zakonca, ki ga je imela v nekdanji državi, in odločno stopiti na svojo pot.

In če ji to ne bo uspelo?

To boste potem plačali vsi. Če država ne bo naredila dovolj za tuje naložbe, ne boste mogli razvijati svojih talentov, država bo denar lahko dobila le še tako, da vas bo še bolj obdavčila. Postali boste zgolj skladiščni prostor za sosednje države, česar si gotovo ne želite. Za začetek vsaj poskusite dobiti čim več poslov za nekoga v tujini, potem pa iz tega ustvarite svoje ime, svojo znamko.

Kar nekaj uspešnih mladih slovenskih podjetij se je preselilo v tujino: Veliko Britanijo, Nizozemsko, ZDA …

Zakaj bi ostali tukaj, če ni upanja za preboj, razvoj? Tudi o tem bi morala razmišljati država, zakaj je tako, prav o tem govorimo. Marsikateri birokratski postopki so za tujce v Sloveniji zelo zapleteni, morda je tudi to dediščina nekdanje Jugoslavije, kjer so bili birokrati nad ljudmi. Težava je tudi v plačilni nedisciplini in pogosto predolgih plačilnih rokih, a kljub vsem tem težavam je Slovenija vendarle dežela prihodnosti.

Ali je "crowdfunding" dobra izbira za mlada podjetja?

Nikakor. Če dobim kapital, dobim nekaj investitorjev, ki vedo, kaj pričakujejo. Pri množičnem zbiranju denarja dobiš več tisoč upraviteljev, ki nimajo nič lastnine. Oni imajo le pričakovanje, da bodo nekoč dobili izdelek, čeprav ga pravzaprav niso kupili. Veliko število navideznih lastnikov lahko usodno ovira operativno delo mladega podjetja. Na Kickstarterju je veliko zgodb, ki se niso dobro iztekle, ljudje so ostali brez denarja, projekti pa ugasnili. Tu so še zapletena davčna vprašanja in druge težave, zato odsvetujem takšen način financiranja.

Prihodnost trženja je v mobilnih aplikacijah, pravite …

Kar 84 odstotkov časa, ko v Sloveniji gledate v zaslon pametnega mobilnega telefona, se ukvarjate s kakšno od aplikacij. To so uradne številke, ki jih je objavil Google. Tržniki morajo sprejeti, da živimo z aplikacijami, in morajo prenehati odganjati uporabnike z ignoriranjem mobilnih aplikacij. V tradicionalnem svetu podjetja ne morejo vsak dan nagovarjati vsakega uporabnika – z mobilnimi aplikacijami pa lahko. Tisti, ki se tega ne zavedajo, se preveč močno oklepajo starih prijemov, morda zato, ker so tudi sami stari. Ali ne dojemajo sveta okrog sebe, kar pomeni, da so nesposobni.

Nekateri se bojijo, da bi tuje naložbe lahko ukradle del slovenske identitete …

Morda je Slovenija zaradi zgodovine še vedno nekoliko zagrenjena – če boste izgubili ta del identitete, ne bo prav nič narobe. Morate biti bolj srečni, večkrat se nasmejati in smejati. Bodite pogumni, sprejmite naložbenike, oni vas ne ogrožajo, temveč so vaša priložnost, da si zagotovite svojo prihodnost. Če tega ne boste storili, bodo čez pet ali deset let težave lahko že neobvladljive.

Kako načrtujete, da vam bo uspelo v Sloveniji?

Včasih imam občutek, da bi mi lahko uspelo s katerokoli dejavnostjo, le da bi ob tem ponudil še boljši odnos do strank. Najverjetneje pa bom vzel uspešne mobilne aplikacije iz Amerike in jih z odličnim slovenskim znanjem prilagodil tukajšnjim razmeram in naredil privlačne za slovenske stranke, ki pogrešajo pristen odnos svojih ponudnikov. Kot recimo jaz, ko sem v eni od priznanih slovenskih restavracij bil deležen tradicionalno slabe strežbe – kako naj uživam v še tako dobri jedi, če se v restavraciji ne počutim dobrodošlega?