Sreda, 16. 6. 2021, 22.01
3 leta, 6 mesecev
Mlada izbranka Joeja Bidna, ki bo strah in trepet "nedotakljivih"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
15
Lina Khan se je rodila leta 1989 v Veliki Britaniji, njeni starši pa prihajajo iz Pakistana. Leta 2000 se je z družino preselila v Združene države Amerike.
Ta teden je enega najvplivnejših položajev v zvezni vladi Združenih držav Amerike zasedla 32-letna Lina Khan. Postala je najmlajša predsednica FTC, Zvezne komisije za trgovino ZDA. Pred izredno "načitano" in neizprosno Khanovo, ki ima poln blagoslov predsednika ZDA Joeja Bidna, ta jo je predlagal in nato tudi imenoval na položaj predsednice FTC, se tresejo hlače nekaterim največjim imenom svetovnega gospodarstva, ki so še do zdaj veljala za tako rekoč nedotakljiva.
Novi predsednik ZDA Joe Biden od prihoda v Belo hišo ni skrival, da je ena njegovih glavnih prioritet zauzdanje ameriških tehnoloških velikanov, kot so kot so Amazon, Alphabet (krovna družba Googla), Facebook, Apple. Že marca je začel sestavljati ekipo strokovnjakov za konkurenčno pravo, katere poslanstvo je bil najti način, kako zmanjšati njihovo moč, vpliv in monopole oziroma jih celo prisilno razdeliti na več ločenih podjetij.
Zvezda ekipe je bila pravnica Lina Khan, ki jo je Biden takrat predlagal za novo predsednico Zvezne komisije za trgovino (FTC), ene najvplivnejših ameriških vladnih agencij, Če kdo, potem ima FTC na voljo potrebne vzvode in sredstva, da takšno agendo tudi izpolni.
Z monopolizmom tehnoloških gigantov se regulatorji tako v ZDA kot v Evropi ukvarjajo že zelo dolgo, toda res konkretnih sankcij, ki v prvi vrsti ne bi škodovale uporabnikom njihovih storitev, praktično še ni bilo. Najpogostejši ukrepi zoper nepoštene poslovne prakse so globe, ki pa so glede na to, koliko podjetja, kot so Apple, Google in Facebook, zaslužijo vsak dan, marsikdaj le simbolične.
FTC se z vprašanjem monopolizma omenjenih podjetij do zdaj ni ukvarjal prav zagreto. Pretekle administracije so bile ameriškim tehnološkim velikanom načeloma naklonjene. Bidnov demokratski predhodnik Barack Obama še celo bolj kot njegov naslednik Donald Trump.
S Khanovo na čelu FTC - z 32 leti je ta teden postala najmlajša predsednica v zgodovini te zvezne agencije - je brezskrbnosti tehnoloških gigantov konec.
Če so preveliki, jim je treba pristriči peruti
Khanova namreč velja za agresivno in neomajno kritičarko monopolizma tehnoloških podjetij. Njeno sporočilo je preprosto: tako imenovani Big Tech, nadpomenka predvsem za tehnološke družbe v ZDA, je prerasel okvire normalnega in ima v svojih nišah dominanten položaj, s čimer zavira konkurenco.
Amazon, Alphabet (Google), Apple in Facebook so bili zaradi domnevnih monopolov že do zdaj pod drobnogledom ameriških regulatorjev, ki zoper njih še niso konkretno ukrepali. S prihodom Khanove na čelo FTC se bo to morda spremenilo.
Konec julija lani so se morali pred ameriškim kongresom na maratonskem zaslišanju o monopolnih praksah zagovarjati direktorji štirih tehnoloških velikanov. Amazon je zastopal Jeff Bezos (zgoraj levo), Apple Tim Cook (zgoraj desno), Facebook Mark Zuckerberg (spodaj levo), Google pa Sundar Pichai (spodaj desno).
Povezala je oba politična pola v ZDA
Ideje Line Khan je velik del ameriške politike, predvsem republikanska stranka, še pred kratkim videl kot skrajno levičarske, celo anarhistične. Toda njen prihod na čelo FTC je jasen signal, da demokrati in republikanci v senatu ZDA, ki glasuje o predlaganem kandidatu za predsednika FTC, vendarle lahko najdejo skupen jezik in da je regulacija ameriških tehnoloških velikanov vse bolj politično "sredinsko" vprašanje.
Za Khanovo je v torek glasovalo 69 ameriških senatorjev, 28 jih je bilo proti. Med 69, ki so glasovali za, je bilo tudi 21 republikancev. Imenovanje Khanove v političnih krogih kljub temu sicer velja za veliko zmago ameriških demokratov.
Khanova, sicer profesorica prava na prestižni ameriški univerzi Columbia, je v javnosti zaslovela že leta 2017 še kot študentka na univerzi Yale z analizo Protimonopolni paradoks Amazona.
V njej je kritizirala vlado ZDA, ki se je, po njenem mnenju, prepoznavanja monopolov lotila z zastarelo metodologijo in ni upoštevala sodobnih poslovnih praks. Velika podjetja, izpostavila je Amazon, so tako lahko postala še večja, vplivnejša in bogatejša, zaradi česar jih je še težje regulirati.
Poskusi prisilnih razdelitev velikih podjetij v ZDA dvigujejo veliko prahu, a so le redko uspešni. Bill Gates se je regulatorjem le smejal in jih zafrkaval.
Zadnji tovrstni veliki met je ameriškemu pravosodju uspel zdaj že davnega leta 1984, ko so v osem različnih podjetij razbili ameriško telekomunikacijsko družbo AT&T (American Telephone & Telegraph).
Verjetno najbolj znana prisilna razdelitev vseh časov se je medtem zgodila leta 1911, ko je na kar 34 podjetij razpadel naftni imperij Standard Oil, ki ga je ustanovil John D. Rockefeller, po nekaterih merilih najbogatejši človek vseh časov.
Verjetno najbolj znano podjetje od vseh, na katera je razpadla naftna družba Standard Oil, je ExxonMobil.
Eden najbolj odmevnih novejših poskusov korporativne razdelitve, bil je sicer neuspešen, se je medtem začel leta 1998, ko se je pod drobnogledom ameriških oblasti znašel Microsoft, takrat najvrednejše podjetje na svetu.
Microsoft, ki ga je takrat še vodil njegov ustanovitelj Bill Gates, se je na udaru znašel, ker naj bi monopol na trgu osebnih računalnikov ustvaril s svojim operacijskim sistemom Windows in programsko opremo, v prvi vrsti spletnim brskalnikom Internet Explorer.
Sodišče je junija 2000 odločilo, da se mora Microsoft razdeliti v dve podjetji. Eno bi tržilo operacijski sistem Windows, drugo pa programsko opremo.
Bill Gates, takratni de facto šef Microsofta, je bil na zaslišanjih ameriškega pravosodja po poznejših navedbah prič težaven sogovorec, saj se je izmikal vprašanjem tožilcev in jih dražil s prošnjami za definicijo najpreprostejših besed, ki so jih tožilci uporabili v svojih vprašanjih.
Microsoft se je na odločitev sodnika Thomasa Penfielda Jacksona pritožil in novembra 2001 s pravosodnim ministrstvom ZDA sklenil dogovor, da bo z drugimi računalniškimi podjetji delil aplikacijske vmesnike (API) za razvoj programov za platformo Windows.
Mnogi predstavniki industrije so takrat menili, da to sploh ni bila nobena kazen za Microsoft. Kritik je bilo sicer deležno tudi ameriško pravosodje, saj so nekateri menili, da sodni pregon podjetja v industriji, ki je bila do takrat razmeroma neregulirana, postavlja nevaren precedens.
15