Leta 1991 je bilo za večkilogramski mobilni telefon treba odšteti več tisoč evrov

Če bi nekomu, ki se leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, še ni rodil, poskusili dočarati, kakšne so bile takrat razmere pri nas in v svetu glede telekomunikacij, težko, da bi nam lahko verjel. Najbrž bi težko našli področje, kjer se je v pičlega četrt stoletja spremenilo tako veliko kot pri telekomunikacijah, kjer so spremembe vseskozi hitrejše. Zametki mobilnega interneta (ali še pomnite WAP?) segajo komaj v leto 2002, prvi pametni telefoni pa še vedno niso dočakali svojega desetega rojstnega dneva.

Česa vsega ni bilo leta 1991?

Takrat še ni bilo niti druge generacije mobilne telefonije, priljubljenega GSM. Ni bilo statičnega dostopa do interneta, kaj šele širokopasovnega. Ni bilo niti družbe Telekom Slovenije, takrat so vse komunikacije v državi potekale prek podjetij PTT (Pošta, telegraf, telefon).

To je bilo obdobje, ko v Sloveniji niti stacionarni telefoni, ki se danes počasi, a vztrajno vendarle poslavljajo, niso bili samoumevni, zlasti zunaj večjih mest. Res, da je bilo takrat veliko več javnih govorilnic kot danes, a jih danes pravzaprav malokdo sploh potrebuje in pogreša.

A prav oktobra 1991 je Združenje PTT organizacij Slovenije, to je združevalo vseh devet takratnih regijskih podjetij PTT v Sloveniji, ustanovilo družbo Mobitel, ki je vsa leta svojega obstoja, tako takrat, ko je bila sama na trgu kot tudi takrat, ko so prišli konkurenčni operaterji, usmerjala razvoj slovenskega trga mobilne telefonije. Telekom Slovenije je kot samostojna družba nastal šele leta 1995, ko se je PTT Slovenije razdružil na poštni in telekomunikacijski del.

Imeli smo NMT, ki je moral biti zaradi JLA drugačen in zato dražji

Leta 1991 smo po Evropi imeli prvo generacijo mobilne telefonije, ki je bila za razliko od vseh njenih naslednic utemeljena na analogni tehnologiji. Ena od redkih prednosti analogne tehnologije mobilnih komunikacij je, da omogoča dobro pokritost z razmeroma majhnim številom baznih postaj, a zato ne omogoča vseh tistih storitev, ki jih danes uporabniki jemljemo za samoumevne – predvsem mobilni internet in svetovno gostovanje. Predvsem pa je ta tehnologija odpovedala, ko je bilo treba zagotoviti več zmogljivosti ob naraščajočem številu uporabnikov.

V Sloveniji smo takrat uporabljali tehnologijo NMT (Nordic Mobile Telephony), a žal ne brez zapletov. Medtem ko so v skandinavskih državah uporabljali frekvenčno območje 450 megahercev, pri nas uporaba tega območja ni bila dovoljena, saj ga je uporabljala JLA. Slovenski in hrvaški PTT, ki sta NMT v takratno Jugoslavijo pripeljala skupaj, sta zato bila prisiljena uporabljati drugo frekvenčno območje – 412 megahercev.

Posledice neusklajenosti standardov so po žepu udarile uporabnike

Ceno tega zapleta so plačali uporabniki, je za siol.net pojasnil Tomo Štuflek iz vodstva prodaje Telekoma Slovenije, ki je med drugim dolga leta bil direktor prodaje in marketinga v družbi Mobitel, preden so jo pripojili Telekomu Slovenije.

"Zaradi specifičnega frekvenčnega območja so bile naročene serije mobilne telefonov majhne, zato velikim proizvajalcem nismo bili zanimivi. To je bila naša največja cokla. Eden od redkih proizvajalcev, ki nam je bil pripravljen prisluhniti, je bil finski Benefon, imeli so svojo glavno pisarno zelo blizu Nokie v istem mestu. Žal pa so te frekvenčne prilagoditve močno podražile proizvodno ceno."

Prvi naročniki so za mobilni telefon s priključkom odšteli osem tisoč mark

Leta 1991, natančneje 4. julija, so v Sloveniji priklopili prve naročnike, ki so po tem, ko so že leto prej s PTT podpisali sporazum, končno dočakali napravo in priključek. Na njihovo srečo pa za priključek ni obveljala cena 99 tisoč dinarjev, ki je bila navedena v sporazumu in je po takratnem Markovićevem tečaju znašala 14.130 nemških mark oziroma 7231 evrov. Plačali so bistveno manj, "samo" osem tisoč mark, kar je 4.090 evrov.

Leta 1991 smo dobili CarryPhone - mobilni telefon, ki so ga takrat oglaševali kot lahkega in prenosnega ter pripravljenega za telekomunikacije 21. stoletja. Res je, takrat ni bilo (bistveno) lažjih in prenosljivejših, a kdo si je takrat lahko zamislil, kako zelo drugačne in napredne bodo zares telekomunikacije 21. stoletja ...

Mobilnost in prenosljivost sta takrat pomenili nekaj čisto drugega

Telefon, ki so ga prejeli prvi slovenski naročniki, je bil NMT CarryPhone. "Imel je zelo veliko svinčevo baterijo, ki pa ni vedno zdržala celotnega dneva," se spominja Štuflek. "Praviloma so ga zaradi mase in porabe energije vgrajevali v avtomobil, kar je bil zahteven poseg, ki so ga lahko opravili samo na pooblaščenem servisu. Bazni del je dobil svoje mesto v prtljažniku, antena pa na strehi ali zadnjem blatniku. Vsi ti vgradni sistemi so imeli svoje zvočnike, a so jih v nekaterih avtomobilih lahko povezali s tustimi boljšimi avtomobilskimi zvočniki. To pravzaprav pomeni, da smo prostoročno telefoniranje dobili zelo zgodaj v razvoju mobilnih komunikacij, a ne nujno zato, ker bi bilo takrat to zaželeno, temveč zato, ker skoraj ni šlo drugače. Pravzaprav je šele standard GSM dosegel, da nam ni bilo več treba imeti prostoročnega telefoniranja in da je to postala zelo zaželena lastnost!"

Številka zapečena na napravi

Takrat ni bilo SIM-kartic, ki bi jih prenesli iz enega telefona v drugi in tako ohranili svojo številko. Telefonske številke so bile vezane na aparat, tudi to programiranje pa je lahko izvedel samo pooblaščeni servis.

V letu po slovenski osamosvojitvi je na trg prišel telefon Benefon Class – ne le, da je bil nekaj tisoč mark cenejši, uporabnikom je celo omogočal, da so nesli slušalko ven iz avta in da so se, v optimalnih razmerah sicer, neovirano pogovarjali na razdalji celih 400 metrov od avta. Za tiste čase in naše takratne razmere – vau!

Manjši ročni mobilni telefoni so prišli še nekaj let pozneje, ko je NMT že bil na svojem zatonu: Benefon David, Benefon Delta, Nokia 550. Toda majhen in priročen mobilni telefon je takrat še vedno pomenilo pol kilograma ali več.

Vodja naročniške službe Telekoma Slovenije Brane Miklavčič je davnega leta 1990 prve sporazume za slovenske uporabnike mobilne telefonije sklepal še za PTT, ki je prve naročnike priključil 4. julija 1991:

Sprva skupna slovenska in hrvaška centrala v Zagrebu

"Prvi slovenski naročniki mobilne telefonije, to so bila praviloma velika podjetja, redkeje državna uprava, le izjemoma posamezniki, so sprva dobili omrežno številko 099, saj smo takrat imeli skupno centralo v Zagrebu," je pojasnil vodja naročniške službe Telekoma Slovenije Brane Miklavčič, ki je prve sporazume za slovenske uporabnike mobilne telefonije sklepal še za PTT, ob ustanovitvi družbe Mobitel pa je bil med njenimi prvimi 30 zaposlenimi. "Naslednje leto smo vzpostavili centralo tudi v Ljubljani, ko smo uvedli omrežno skupino 0609."

Slovenski uporabniki NMT so ga lahko uporabljali na Hrvaškem in obratno, a je bilo treba mehansko preklopiti stikalo na telefonu. To pa je bilo vse, kar smo lahko takrat pričakovali od mednarodnega gostovanja, dokler leta 1995 ni v Slovenijo sramežljivo začel prihajati GSM – sprva prek testnih kartic nemškega operaterja T-Mobile.

Pokritost s signalom slovenskega analognega mobilnega omrežja je leta 1995 dosegla 95 odstotkov prebivalstva.

V zgodnjih devetdesetih smo celo imeli slovenski mobilni telefon!

Danes, ko trg mobilnih telefonov nadzoruje peščica tujih proizvajalcev, se sliši skoraj neverjetno, da smo v zgodnjih devetdesetih letih imeli mobilni telefon, katerega oblikovanje in proizvodnja sta bili večinoma plod slovenskega razvoja in znanja. Iskra Wanderer, razvila ga je družba Iskra Telemobil v sodelovanju z italijanskim partnerjem, je bil napreden telefon za svoje čase: telefonska tajnica, imenik do sto številk, samodejni izklop avtoradia ob prejetem klicu, varovanje pogovora ob namestitvi dodatne kriptoenote. Izdelali so jih nekaj manj kot tisoč, prvi so prišli na trg leta 1993.

Počasna rast naročnikov

Če je danes mobilni telefon skoraj na ravni samoumevne temeljne pravice, pa pred 25 leti gotovo ni bilo tako. "Število naročnikov je raslo zelo počasi, na Gorenjskem, ki sem ga takrat pokrival, jih je vsako leto bilo 400 novih. Po vsej Sloveniji smo pet tisoč naročnikov dosegli po dveh letih," je takratne podatke preveril Miklavčič.

500 mark mesečnega računa za mobilno telefoniranje je bilo takrat samoumevno

Ne le nabavna cena, tudi računi za storitve mobilne telefonije so bili takrat bistveno višji kot danes. "Danes so mobilne storitve skoraj zastonj, takrat so bile visoke naročnine brez zakupljenih količin, ni bilo ekonomije obsega," se spominja Štuflek. "V časih NMT je račun 400 ali 500 mark, torej dobrih 200 do 300 evrov, bil samoumeven, pa takrat niti gostovanja ni bilo."

V starejših letnih poročilih (nekdanje) družbe Mobitel zasledimo, da je v letih 1991 in 1992 povprečen uporabnik mesečno opravil manj kot 200 minut pogovora.

Slovensko analogno mobilno omrežje NMT je dokončno in uradno odšlo v zgodovino konec leta 2005, saj pravzaprav že dolgo let ni več dohajalo po obsegu in kakovosti storitev, pa tudi primernih telefonov za naš NMT že tako ali tako dolgo ni bilo več.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.